Izbrisani - Informacije in dokumenti

Pomoč izbrisanim prebivalcem pri urejanju njihovega statusa in osveščanju javnosti o izbrisu in stanju poprave krivic.

Menu

Imela sem srečo

18. februar 2012

Rojena sem bila v eni od bivših republik Jugoslavije, na Hrvaškem. Nisem se zavedala, da mi bo prav to dejstvo zaznamovalo celo življenje. Tam sem živela do svojega trinajstega rojstnega dne, potem pa sem odšla v Beograd. V našem kraju je živela številna populacija pravoslavcev in v šolah so katoliki izvajali veliko diskriminacije. Zato sem se tudi odločila oditi v Beograd, z namenom, da bom tam nadaljevala šolanje. V Beogradu sem tako dokončala srednjo šolo in sem po izobrazbi kemijski laborant. Kar nekaj časa sem iskala službo, a neuspešno. Tako sem ob koncu sedemdesetih v Slovenijo prišla na pobudo brata in sestre, ki sta mi zagotovila, da bom tukaj dobila službo. V Sloveniji na začetku razen brata in sestre, ki pa sta kmalu po mojem prihodu odšla nazaj na Hrvaško, nisem poznala nikogar, tako da sem se morala znajti po svoje.

Imela sem to srečo, da mi je sestra uredila službo pri ugledni tovarni, ki se je ukvarjala z zdravili. Uredila sem si tudi bivanje. Bivala sem v podnajemniškem stanovanju na Taboru, ki mi ga je priskrbela sodelavka. V tem stanovanju sem živela kar 18 let. To je bilo najlepših 18 let v mojem življenju. Življenje sem takrat zajemala z veliko žlico. Imela sem družbo, s katero sem hodila na zabave in se tako ali drugače družila. V prostem času sem šivala, napovedovala prihodnost, vendar takrat še vse zastonj. Kmalu pa se je moja situacija zaostrila. Začelo se je z izgubo službe. V službi so mi ponudili napredovanje, zato sem odšla delat v Mikroelektroniko. Nisem še dobro začela delati, ko je Mikroelektronika šla v stečaj. V drugi polovici osemdesetih sem tako ostala na cesti. Prijavila sem se na zavod za zaposlovanje in ker službe ni bilo, sem se morala drugače znajti. Začela sem šivati in spet imela srečo, da me je nekega dne v eni izmed trgovin opazila gospa, ki je imela butik. Ponudila mi je delo in seveda sem zagrabila priložnost. Gospe sem dajala 30 odstotkov od zaslužka, ostalo pa je ostalo meni.

Dve leti pozneje sem rodila sina. Vse do poroda in še kasneje sem šivala za ta butik. Delala sem po cele dneve, da sem si lahko zaslužila za eno leto porodniške. Ker sem bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje, sem bila tudi zavarovana in tako mi je pripadala minimalna porodniška pomoč za tri mesece. Med nosečnostjo nisem imela nobenih težav, porod pa je bil zelo težak, saj sem s svojimi leti spadala v rizično skupino nosečnic. Na srečo s sinom ni bilo nobenih zdravstvenih težav. Ves ta čas sem živela na Taboru in življenje je potekalo normalno, vse do osamosvojitve. In leta 1991, ko je bila v Sloveniji desetdnevna vojna, nisem pobegnila, kot je to storilo veliko mojih prijateljev, ampak sem ostala v Ljubljani.

Za to dovoljenje sem morala vložiti kar nekaj pisnih dokazov. To, da je sin celo življenje hodil v slovenske šole, ni bilo dovolj. Dejali so, da bi med tem časom lahko bil tudi v rejniški družini in da to ni zadosten dokaz za moje bivanje v Sloveniji. Poklicati sem morala tudi dve priči, ki sta potrdili, da sem tukaj živela 34 let.

Ko je Slovenija leta 1991 določila šestmesečni rok za državljanstvo, sem se tega držala. Odpravila sem se na Mačkovo, kjer pa so od mene zahtevali rojstni list z žigom. Takega rojstnega lista nisem imela. Odpravila sem se celo v tovarno, kjer sem prej delala, a tudi tam ga žal niso imeli. Kasneje sem to poskusila urediti prek bratove žene, ki je sodnica v mojem domačem kraju, a mi je ta lahko priskrbela le rojstni list z žigom Republika Srpska. Takrat se še nisem zavedela, kakšne posledice mi bo to prineslo. Poznala sem nekoga, ki je bil v enaki situaciji kot jaz, pa so mu vseeno odobrili državljanstvo. Da mi niso odobrili vloge za državljanstvo, si razlagam s tem, da sem bila mati samohranilka, poleg tega pa še brezposelna. Da sva s sinom izbrisana, sem izvedela, ko sem morala iti na socialno službo urediti neke dokumente za vrtec. Seveda me je to neizmerno šokiralo. Poleg vseh ostalih težav, ki mi jih je prinesel izbris, se mi je zgodilo tudi to, da sem morala vrtec od takrat dalje plačevati v enkratnem znesku.

Ko sem nekoč prišla v vrtec po sina, sem srečala gospo, ki je delala na Mačkovi. Ta mi je dejala, da naj niti slučajno ne hodim na Mačkovo, ker mi bodo tam preluknjali dokumente. Spominjam se, da sem takrat dobivala modre kuverte z Mačkove z vabilom, naj se zglasim pri njih, da uredim svoj status. Ta gospa me je posvarila, naj tega ne storim, saj mi bodo še tiste dokumente, ki so mi ostali, preluknjali. Ni treba posebej poudarjati, da sem ji bila za to hvaležna. In s temi dokumenti sem lahko še nekaj časa urejala svoje zadeve. Seveda do leta 1993, ko je bilo treba dokumente zamenjati. Na banki sem imela nekaj prihrankov, ki sem jih pozneje, ko sem si uredila status, dobila nazaj. Preživljala pa sem se tako, da sem še naprej na črno šivala, delala razne mrežne marketinge, skratka, znašla sem se po svoje.

Sčasoma pa ni šlo več tako, situacija z delom se je zaostrila, denarja je bilo vedno manj. Tako je prišel dan, ko sva s sinom ostala tudi brez stanovanja. Nisem mogla plačati najemnine za tekoči mesec, natančneje, zamujala sem le en dan in ko sem prišla v stanovanje, je bila ključavnica zamenjana in s sinom sva ostala pred vrati. To me je zelo prizadelo, saj sem v stanovanju imela še vse svoje stvari. Ko so videli, da niso ravnali humano, so mi dali en teden časa, da pridem po svoje stvari. Ni mi preostalo drugega, kot da sem prosila prijatelja, če lahko s sinom nekaj časa ostaneva pri njiju. Dejala sta, da ni problema, ampak ne za dolgo, saj se bosta morala tudi onadva izseliti. Da je bila situacija še hujša, je lastnik stanovanje prenavljal in jima zaprl vodo. Tako smo podnevi na stranišče hodili k sosedi, ponoči pa smo urinirali v vrečke in jih metali skozi okno. V tem stanovanju na Ilirski sem ostala samo dvajset dni, nato pa sem si našla stanovanje v Šiški. Prijaviti se seveda nisem mogla, saj nisem imela nobenega statusa. Tu sem živela štiri leta, nato pa sem se morala izseliti. Preselila sem se v Štepanjsko naselje, kjer se je ponovila zgodba iz Tabora. Lastnik me je vrgel iz stanovanja, ker nisem mogla poravnati najemnine. V času, ki sem ga preživela v Štepanjskem naselju, se mi je godilo vse prej kot dobro. V primeru, da lastniku nisem pravi čas plačala, mi je ta pri naslednji najemnini zaračunal 50 mark več. Študiral je pravo, grozil mi je, da me bo prijavil na urad za priseljence. To se je dogajalo kakšna štiri leta. Ko je dvignil stroške za najemnino, sem se pritožila in mu nisem želela plačati. On pa me je prijavil na policijo. Policija je prišla, a storila ni ničesar. Imela sem srečo, da so gledali samo najemniško pogodbo in položnice, ne pa mojih dokumentov. Potem pa me je lastnik nekega dne poklical, naj pridem v bližnji lokal, njegov prijatelj pa je v vmesnem času zamenjal ključavnico in s sinom sva zopet pristala na cesti.

K sebi me je vzela prijateljica, ki je imela stanovanje v centru. Pri njej sem živela kar pol leta. Za streho nad glavo sem se oddolžila tako, da sem kuhala, prala, pospravljala, skratka, bila sem služkinja. Prijateljica je bila tako skopa, da mi ni dovolila niti las sušiti s sušilnikom za lase, saj bi tako porabila preveč elektrike. In gretje je bilo v tistem stanovanju prava redkost. V tem času sem tako hudo zbolela, da sem imela samo 52 kilogramov, dobila sem hudo vročino in nisem mogla vstati. Takšna situacija se je vlekla kakšen mesec. Zdravila sem se sama, s pomočjo ameriškega slamnika, aspirina, sirupov, tablet, zelišč …

V tem obdobju sem nekega dne od znancev slišala za srbsko društvo, ki bi lahko meni in sinu za šesto mark priskrbelo srbski potni list. Ob koncu devetdesetih so nama potni list tudi zares priskrbeli in lahko sem lažje zadihala. S tem sicer nisem dobila državljanstva, sem se pa bolje počutila, kajti tako sem imela vsaj neki dokument, če bi me slučajno kdo kdaj ustavil. Na srečo z represivnimi organi nisem imela nikoli težav. Priznam pa, da me je bilo strah hoditi po cesti, dokler sem bila čisto brez dokumentov. Stalno sem gledala okoli sebe, če me bo kdo ustavil.

Novo stanovanje sem našla na Kodeljevem, kjer mi je lastnik obljubil, da bom lahko tam živela vsaj pet ali šest let. Ampak takrat spet nisem imela sreče, ker je lastnikova hčer zanosila in sva se s sinom po šestih mesecih morala izseliti. Tako sem pristala na Fužinah, kjer še zdaj živim, vendar v drugem stanovanju. S prvim nisem bila zadovoljna, saj so me lastniki izsiljevali, pralni stroj je puščal, cena pa je bila astronomska. V taki situaciji je en dan prišel k meni starejši gospod iz spodnjega stanovanja potožit, da mi pralni stroj pušča in da voda teče v njegovo stanovanje. Razložila sem situacijo in gospod mi je ponudil svoje stanovanje. Tam še zdaj živim in sem zelo zadovoljna. Gospod mi je zagotovil, da bova tu s sinom lahko živela še naslednjih petnajst let, saj je stanovanje namenjeno njegovemu sinu, ki je star šele 3 leta.

Pozneje sem na pobudo prijatelja odprla podjetje. Podjetje je kmalu propadlo, saj z njim nisem nikoli poslovala. Odprla sem ga z namenom, da imam vsaj neko podlago, da živim v Sloveniji. A kljub temu da sem imela podjetje, nisem mogla urediti bivališča, niti začasnega ne. Po ustanovitvi podjetja me je peljal prijatelj, ki je bil novinar, na hrvaško ambasado, kjer bi si lahko uredila zadeve. S sabo sem morala prinesti tudi srbski potni list. In čez eno leto sem dobila pošto, da lahko pridem na Hrvaško uredit svoj status, oziroma da lahko dobim hrvaški potni list. Za sina tega nisem mogla storiti saj je bil rojen v Sloveniji in ne na Hrvaškem. Kljub temu da sem dobila hrvaški potni list, z njim nisem mogla vložiti prošnje za slovensko državljanstvo. Vseeno pa sem bila presrečna, saj se je zame ponovno odprl svet.

Okoli leta 2000 se je začela situacija zame in sina premikati na bolje. Takrat sem odšla na Hrvaško in dobila domovnico ter rojstni list, tako da sem zase imela urejene vse dokumente. Ko je bilo to urejeno, pa sem si uredila dovoljenje za stalno bivališče. To je bilo okoli leta 2003, saj sem takrat tudi dobila dopolnilno odločbo. Ne spominjam se natanko, ali sem najprej dobila začasno ali sem kar takoj dobila dovoljenje za stalno bivališče. Za to dovoljenje sem morala vložiti kar nekaj pisnih dokazov. To, da je sin celo življenje hodil v slovenske šole, ni bilo dovolj. Dejali so, da bi med tem časom lahko bil tudi v rejniški družini in da to ni zadosten dokaz za moje bivanje v Sloveniji. Poklicati sem morala tudi dve priči, ki sta potrdili, da sem tukaj živela 34 let. Ne spomnim se točnega leta, kdaj sem morala vložiti vlogo za stalno bivališče, vem pa, da sem morala čakati kar dve leti na odgovor. Sin pa prav tako ni imel nobenega statusa, dokler mu tega ni uredil njegov oče, s katerim sta okoli leta 1996 ali 1997 po dolgih letih spet prišla v stik. Kot sem že prej omenila, je sin ves ta čas hodil v šolo. Za vrtec sem plačevala enkratno ceno in ker ga iz vrtca nisem nikoli izpisala, so ga avtomatično vpisali naprej v šolo. Nihče ni nič spraševal, jaz pa tudi nisem omenila, da sva izbrisana. Po osnovni šoli je nadaljeval šolanje na gimnaziji in takrat je že imel urejen status, zdaj pa je študent ekonomije, saj je priden, delaven fant. Za državljanstvo do zdaj še nisem zaprosila, saj je problem tudi finančni. Da bi zaprosila za slovensko državljanstvo, bi morala kupiti izpisek iz hrvaškega državljanstva, ki bi me takrat stal okoli 1000 mark. Tako veliko denarja pa nisem imela.

Nedolgo nazaj sem odprla podjetje, kjer se ukvarjam z ženitovanjem, vedeževanjem in jasnovidnostjo. Podjetje je uradno in vse poteka tako, kot mora. Nisem pa se še zaposlila, ker nimam tako velikih prilivov. Se pa enkrat bom, ko bo podjetje poslovalo z večjim dobičkom. Trenutno imam preveč stroškov s stanovanjem in z najemnino za podjetje, da bi se zaposlila. Stanovanje mi je na prvem mestu in ga nikakor ne bi rada spet izgubila. V podjetju sva sicer prijavljena oba s sinom, a sin dela prek študenta. Sin je tudi uradno partner, ampak sem poskrbela za to, da do podjetja nima nobene odgovornosti.

Uradno imam delovne dobe samo petnajst let, saj sem nekaj malega delala že pred prihodom v Slovenijo, pa čeprav delam skoraj vsak dan. Do pokojnine mi manjka še kar nekaj, bi pa lahko počasi že šla v pokoj, saj sem blizu šestdesetih let. Vendar bom delala, kolikor dolgo bo možno, ker rada delam. Zavedam se, da bom za pokojnino prikrajšana, saj v tem času nisem nič prihranila, ker sem ves denar dala za najemnine, ki niso bile nizke.

Sina je vse to preseljevanje zelo prizadelo in ga je bilo vedno sram. Razvil je alergijo, za katero mislim, da je nastala na psihični bazi, zaradi stresa. Vse to finančno pomanjkanje ga je prizadelo. Moji sorodniki so finančno dobro preskrbljeni in bi nama lahko, če ne bi bilo vojne, pomagali. V devetdesetih je namreč tudi v moj rojstni kraj prišla vojna, ki je mojim staršem, bratu in sestrama uničila vse. Sorodniki so pobegnili v Srbijo, zdaj pa so razseljeni. Ena izmed sester živi na Norveškem, druga v Avstriji, brat pa je ostal v Srbiji in tam odprl tovarno.

Pri podpisovanju pogodb za stanovanja nisem imela nikoli težav, saj jih ni bilo potrebno overiti pri notarju. Kasneje, ko sem dobila dovoljenje za prebivanje, pa sem želela najemne pogodbe podpisati uradno in ne samo formalno, kot sem to počela do zdaj. Prvi naslov, ki sem ga uradno zapisala, je na Kodeljevem.

Slovenija je lepa mala državica in jo imam zelo rada. Škoda je, da jo bo takšna »črna pikica« spremljala celo zgodovino. Ne vem, kako lahko mirno spijo tisti ljudje, ki so to napako zakrivili. Ali se sploh zavedajo, koliko ljudi so potisnili v prepad, iz katerega se ne bodo nikoli izvlekli? Mnogi so izgubili zdravje, imetje, dostojanstvo… Mnogi so tudi umrli ali končali na cesti. Drugi so bili prisiljeni delati vse mogoče, posamezniki so padli celo v kriminal. Tudi takšne poznam. Zato si želim samo nečesa: da se ne bi nikomur na tem svetu dogajale krivice, ne glede na njegovo barvo kože ali veroizpoved. Resnično si želim samo mir in dostojanstvo za vsakega človeka.

Celo ko sem bila izbrisana, sem pomagala drugim in jim bom tudi v bodoče. Ko sem živela v najeti garsonjeri, sva s sinom k sebi vzela štirinajstletnega fanta in je pri nama živel štiri mesece. Vse to se je dogajalo v času, ko sem bila izbrisana. Ko je človek v stiski, potrebuje neposredno pomoč in to takoj. Name je največji vtis naredila Oprah, ki jo zelo spoštujem. V Sloveniji pa spoštujem Maria Galuniča, ki zbira denar za družine v stiski. Rada pomagam in bom tudi naprej. Če bi imela kdaj dovolj denarja, revnih ne bi pozabila.

Zapisano v tej zgodbi je samo vrh ledene gore. Koliko je bilo negotovosti in neprespanih noči, pretečenih solza in trpljenja brez denarja, ko sva s sinom jedla samo makarone, osamljena v tem svetu, brez strehe, brez denarja brez zavarovanja in brez dostojanstva. Polnih 12 let!