ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O UREJANJU STATUSA DRŽAVLJANOV DRUGIH DRŽAV NASLEDNIC NEKDANJE SFRJ V REPUBLIKI SLOVENIJI (ZUSDDD-B)

Leta 2009, v času priprave edinega zakona, ki je v Sloveniji upošteval poseben položaj izbrisanih prebivalcev – Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) – so bile nevladne organizacije pozvane, da podajo svoje predloge za ukrepe ki bi jih zakon moral vsebovati.

 

Predlogi nevladnih organizacij

Opozorile so, da bi bila najprimernejša rešitev avtomatičnega vračanja statusa stalnega prebivalca vsem izbrisanim, saj so bili vsi prizadeti na enak način. Povedano drugače, ker državni organi tudi pri odvzemu pravnega statusa niso preverjali individualnih okoliščin vsakega posameznika, teh okoliščin tudi pri vračanju statusa ne bi smeli preverjati.

Če to ne bi bilo možno in bi iz katerihkoli razlogov država vztrajala, da mora zakon še naprej vsebovati pogoje, ki bi jih morali izbrisani izpolnjevati, bi morali biti ti pogoji tako široki, da bi pridobitev statusa omočili vsakemu izbrisanemu, ki bi tako želel. Kakršnokoli oženje pogojev bi namreč lahko povzročilo izključevanje določenih skupin izbrisanih, ki bi jim bila pridobitev statusa onemogočena.

Poleg tega so nevladne organizacije opozarjale tudi na to, da ugotavljanje izpolnjevanja pogojev traja dolgo časa, kar povzroča dolgotrajnost postopkov; da za izkazovanje nekaterih pogojev dokazov enostavno ni in da se utegne zgoditi, da bo edini dokaz izjava stranke; da bo v tem primeru dokazno breme za dokazovanje pogojev še naprej neupravičeno v celoti prevaljeno na ramena izbrisanih in da bi bilo primerno razmisliti tudi o obrnjenem dokaznem bremenu (v smislu, da naj država dokaže, da izbrisana oseba ne izpolnjuje pogojev, ne pa da mora izbrisana oseba dokazovati, da jih izpolnjuje). Prav tako so nevladne organizacije opozarjale, da za ponovno pridobitev ni ustrezno zahtevati plačila upravne takse.

Opozarjale so tudi, da je širjenje možnosti za ureditev statusa izbrisanih nujen, a samo prvi korak k popravi krivic, ki mu morajo slediti še nadaljnji koraki, potrebni za integracijo in rehabilitacijo žrtev. Ti koraki so potrebni zato, da se bodo imeli izbrisani, ki so dolgotrajno odsotni, kam vrniti, če bi tako želeli, in začeti novo življenje v Sloveniji.

So bili predlogi upoštevani?

Navedene pripombe so bile upoštevane deloma in sicer v delu, da naj bodo pogoji za pridobitev statusa dovolj široki, da ne bodo izključevali določenih skupin izbrisanih. Vendar pa je z dodajanjem drugih pogojev prišlo prav do tega problema, zlasti zaradi pogoja, da je treba v primeru odsotnosti iz Slovenije dokazati, da se je izbrisana oseba v petem do desetem letu poskušala vrniti v Slovenijo. Za več informacij glej odprta vprašanja.

Ostale pripombe niso bile upoštevane – za vložitev prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD je bilo potrebno plačati upravno takso v višini 95 EUR. Dokazno breme je ostalo izključno na izbrisanih, ki so morali v postopkih predložiti številne dokaze za potrjevanje svojih navedb – pisne dokumente, priče, izjave, potrdila. Pridobivanje vsega navedenega je bilo zelo zamudno in drago, saj so v postopkih morali predložiti potrdila iz drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije, kar zahteva tudi pridobivanje mednarodnih overitev, prevajanje dokumentov itd.

Zaradi navedenega ni presenetljivo, da so postopki za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje trajali vsaj devet mesecev, če je izdana odločba pozitivna. Če je negativna, se postopek zaradi vlaganja pritožb na Ministrstvo za notranje zadeve in uveljavljanja sodnega varstva za večkratnik podaljša. Rok za vlaganje prošenj na podlagi ZUSDDD-B se je 24. julija 2013 iztekel, vendar pa številni postopki še vedno niso zaključeni – ravno zaradi zgoraj opisanih dejavnikov. Iztek roka pa pomeni tudi, da izbrisani, ki niso pravočasno izvedeli za to zakonsko možnost, statusa ne morejo več urediti.

Epilog

Pogled nazaj na obdobje podajanja predlogov za zakonodajne ukrepe kaže, da je šlo za dvoplasten trenutek. Po eni strani so slovenske oblasti po sedmih letih vendarle izkazale zadostno politično voljo in uresničile odločbi Ustavnega sodišča iz leta 1999 in 2003, kar je bil pomemben korak z vidika spoštovanja načela pravne države.

Hkrati pa ni mogoče prezreti, da sta bili odločbi Ustavnega sodišča izvršeni na minimalističen način in da njune izvršitve ni mogoče enačiti s popravo krivic, povzročenih z izbrisom. Ustavno sodišče se namreč z mnogimi krivicami še sploh ni ukvarjalo ali o njih odločalo, zato se izvršitev odločb teh krivic sploh ni dotikala. Tako področje urejanja statusa izbrisanih ostaja neustrezno naslovljeno, saj izvršitev odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003 ni prinesla pravnega sredstva, ki bi omogočilo vrnitev statusa vsem tistim izbrisanim prebivalkam in prebivalcem, ki bi ga želeli ali potrebovali.

 

ZAKON O POVRAČILU ŠKODE OSEBAM, KI SO BILE IZBRISANE IZ REGISTRA STALNEGA PREBIVALIŠČA (ZPŠOIRSP)

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji (pritožba št. 26828/06) s sodbo z dne 26. junija 2012 potrdil, da je Republika Slovenija kršila pravice izbrisanih. Več informacij o sodbi najdete tukaj. S to pilotno sodbo je državi naložilo, da v enem letu pripravi poseben mehanizem za priznavanje odškodnine izbrisanim prebivalcem. Slovenija je postavljeni rok (23. junij 2013) zamudila – predvsem zaradi več mesecev neaktivnosti, razlogi zanjo pa so bili predvsem politični. 22. maja 2013 je Ministrstvo za notranje zadeve predstavilo predlog zakona o odškodninah in ga posredovalo več društvom izbrisanih prebivalcev in nevladnim organizacijam in jih hkrati povabilo na posvetovalni sestanek. Sestanka se je udeležilo okoli 20 predstavnikov izbrisanih ter nevladnih organizacij, ki so ministrstvu sporočili svoje pripombe. Ministrstvo je udeležencem sestanka obljubilo, da jim bo v roku 14 dni posredovalo svoje odgovore na njihove pripombe. Ta obljuba ni bila izpolnjena. Ministrstvo je kasneje v predlog zakona vključilo nekaj manjših sprememb, jih javno objavilo in šele nato povabilo predstavnike civilne družbe na ponoven sestanek. Predstavniki izbrisanih so takšno ravnanje ministrstva ocenili kot nepripravljenost k vključevanju predstavnikov v proces priprave zakona in so sestanek bojkotirali. Kljub temu, da s predstavniki izbrisanih zakon ni bil nikoli usklajen, je Vlada RS julija 2013 zakon sprejela in posredovala Državnemu zboru.

Predlogi nevladnih organizacij

Kljub izključevanju iz postopka priprave in sprejemanja zakona so predstavniki civilne družbe večkrat izrazili svoje predloge, med drugim so na tedanjega ministra za notranje zadeve, Gregorja Viranta, ter poslance Državnega zbora naslovili dve pismi ter izrazili pripravljenost na dialog. Ponovno s strani oblasti ni bilo nikakršnega odziva na predloge.

Nevladne organizacije so predlagale, da zakon kot upravičence vključi vse izbrisane – tako tiste, ki so si v Sloveniji že uspeli urediti status, kot tiste, ki tega iz različnih razlogov niso uspeli, pri čemer bi lahko določitev višine odškodnine lahko ta slednje temeljila na drugačnih kriterijih. Zahtevale so, da se med upravičence vključi tudi otroke izbrisanih, saj jim je status žrtve priznal že ZUSDDD-B, s tem ko jim je omogočil ureditev statusa v Sloveniji pod podobnimi pogoji kot izbrisanim samim. Zahtevale so tudi pravico dedičev pokojnih izbrisanih do odškodnine za materialno škodo, ki so jo utrpeli njihovi pokojni svojci – v skladu s splošnimi pravili dednega prava, v skladu s katerimi se premoženjskopravni zahtevki dedujejo. Nasprotovale so arbitrarni določitvi (prenizke) pavšalne denarne odškodnine za vsak mesec izbrisa ter pomešanju odškodnine za materialno in nematerialno škodo. Nasprotovale so tudi določitvi maksimalne možne dosojene odškodnine v sodnem postopku (omejeno na največ 3-kratno višino pavšalne odškodnine). Nasprotovale so tudi obročnemu izplačilu odškodnin v časovnih okvirih, ki jih je določil zakon (od 1000 do 2000 EUR v dveh obrokih, od 2000 do 3000 EUR v treh obrokih, od 3000 do 4000 EUR v štirih obrokih, nad 4000 EUR pa v petih obrokih, vsak obrok pa zapade v plačilo eno leto po zapadlosti prejšnjega obroka).

Nevladne organizacije so tudi zahtevale, da se v zakon vključijo določbe, ki bodo urejale ureditev statusa izbrisanih, saj se je rok za vlaganje prošenj za dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD-B iztekel, izbrisani pa s tem niso več imeli na voljo pravnega sredstva za urejanje statusa.

So bili predlogi upoštevani?

Predlogi nevladnih organizacij niso bili upoštevani in zakon je bil bolj ali manj sprejet v vsebini, ki jo je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve. Več informacij o vsebini ZPŠOIRSP najdete tukaj.

Epilog

S sprejetjem ZPŠOIRSP je država vzpostavila odškodninski mehanizem, kot je zahtevalo Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Vendar pa sta način sprejemanja ZPŠOIRSP in vsebina sprejetega zakona pokazala, da je bilo vodilo celotnega zakonodajnega procesa poiskati minimalni nivo pravic, ki bi zadostil zahtevam sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in zadovoljil Odbor ministrov Sveta Evrope, ki je organ, ki nadzoruje implementacijo sodb Evropskega sodišča za človekove pravic – ne pa poskrbeti za celovito in pravično popravo krivic.

Zakon se je pričel uporabljati 18.6.2014, zahtevke za odškodnino pa bo moč vlagati do 18.6.2017. Na epilog bo potrebno torej še nekoliko počakati – zlasti glede uveljavljanja pravice do odškodnine v sodnih postopkih, saj sodna praksa še ni vzpostavljena, postopek pa v zakonu ni preciziran, kar je bila tudi ena od kritik zakona.

Zaradi opisanih pomanjkljivosti ZUSDDD-B in ZPŠOIRSP, je Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije (DIPS) pri Ustavnem sodišču vložilo pobudi za oceno ustavnosti obeh zakonov. Januarja 2015 je Ustavno sodišče obe pobudi zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kar pomeni, da se izbrisani lahko obrnejo na ustavno sodišče šele, ko izčrpajo vsa pravna sredstva. Več informacij o zavrženju pobud najdete tukaj.