Vedela sem, da bo prišel dan, ko bom lahko nekomu povedala resnico, kaj se mi je zgodilo v življenju – pa vem, da ne po moji krivdi. Rojena sem v Bosni in Hercegovini leta 1970. V Slovenijo sem prišla »s trebuhom za kruhom« leta 1986, ko sem bila stara komaj 16 let. Živela sem v Ljubljani pri stricu, ki mi je pomagal najti službo. Pri njem sem bila tudi začasno prijavljena. Zelo hitro sem se zaposlila v Univerzitetnem kliničnem centru (delo v pralnici) in kmalu za tem dobila sobo v samskem domu. V UKC sem delala dobrih sedem let. V službi sem se počutila zelo dobro, zelo sem bila zadovoljna in všeč mi je bilo. Leta 1991 sem se poročila in leta 1992 rodila sina.

Ko je bilo potrebno oddati vloge za državljanstvo, sva z možem to naredila istočasno. On je slovensko državljanstvo dobil, moja vloga pa je bila zavrnjena, ker pred plebiscitom v Sloveniji nisem imela prijavljenega stalnega prebivališča. Stalnega prebivališča pred plebiscitom nisem mogla prijaviti, ker sem živela v samskem domu in na tistem naslovu so mi rekli, da ne morem imeti stalnega prebivališča. Takoj po plebiscitu, ko je bilo možno, sem prijavila stalno prebivališče, še isti teden. Rekli so mi, da lahko vlogo za slovensko državljanstvo kasneje (ko mož dobi državljanstvo) ponovno vložim in zaprosim na osnovi moža in sina, ki sta bila slovenska državljana. To sem tudi naredila.

Dokler nisem dobila državljanstva, jaz nisem šla nikamor iz Slovenije. Jaz svojih staršev, brata in sestre nisem videla štiri leta in pol. Mojega otroka so spoznali, ko je bil star pet let. A je to človeško?

V tistem času smo v službi izvedeli, da bodo vsi, ki nimajo slovenskega državljanstva odpuščeni in res sem leta 1992 ostala brez dela. Bila sem prepričana, da bodo upoštevali dejstvo, da sem žena in mati slovenskega državljana, ampak sem se zmotila. Tudi ostali sodelavci, ki niso imeli slovenskega državljanstva, so dobili odpoved. Težko se je bilo spopasti s tem, da si vržen nekam v meglo, ker nimaš ne službe ne državljanstva. Na slovensko državljanstvo sem čakala osem let! V tem času mi je potekla osebna izkaznica in še pred iztekom sem šla na Mačkovo, da bi si podaljšala. Tam sem doživela šok. Pred mojimi in moževimi očmi je odgovorna oseba ta moj veljaven osebni dokument uničila – preluknjala. Ta oseba mi je tudi rekla, da tujci v Sloveniji ne morejo imeti stalnega prebivališča. Da ne morem imeti slovenskih dokumentov, če nimam državljanstva. Vprašala sem, kako naj živim brez dokumenta, kako naj komu dokažem, da sem res ta oseba, če pa nimam nobenega drugega dokumenta? Takrat še nisem dojela, da sem izbrisana. Nisem vedela. Uradnica mi je rekla, da moram jaz na bosansko ambasado, da si uredim potni list, pa potem lahko zaprosim za bivalno vizo.

Potem sem vložila prošnjo za bosanski potni list, ko sem ga dobila, sem zaprosila za bivalno vizo. Dobila sem jo, a je veljala zelo kratek čas. To je bilo potrebno stalno obnavljati, podaljševati. Kakšne vrste so to bile na Mačkovi! Ker sem imela doma majhnega otroka, nisem mogla cele dneve čakati v vrsti. Pa kako smo tam pozimi v vrstah zmrzovali! Tasta sem pošiljala, da je šel čakat v vrsto in ko bi počasi prišel na vrsto, me je poklical, da sem prišla tja. Pa še takrat nisem prišla na vrsto, ker je bilo konec uradnih ur. Tako je bilo tri dni zapovrstjo in potekla mi je bivalna viza, kar je vse skupaj še dodatno zakompliciralo. Ko sem končno prišla do okenca (z neveljavno vizo) in razložila, kaj se mi je zgodilo, so mi rekli, da mi ne morejo nič pomagati. Naslednji dan sem šla zopet tja in jih prosila, da mi pomagajo. Zmerjali so me, da nisem na pravem oddelku in mi rekli, če me policija dobi z neveljavnim dokumentom , me bodo odpeljali v BiH. Jaz pa sem tukaj imela moža in otroka in nikoli nisem bila odvisna od države, znala sem poskrbeti zase, da sem imela delo in normalno življenje. Takrat me je sesulo do konca. Pa ne toliko to, da sem ostala brez dela, čeprav mi ni bilo vseeno, saj je bila to moja prva služba, ampak to, da sem v taki situaciji, da me nihče ne obravnava kot človeka. To me je prizadelo.

Ko sem prvič vložila za bivalno vizo, so mi rekli, da se moram najprej odjaviti (ker sem imela prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer smo živeli), potem pa se na drugem okencu začasno prijaviti. Nikoli nisem razumela, zakaj. So se poigrali z mojo usodo? Ostala sem brez vsega. Nisem imela osebnega dokumenta, niti zdravstvenega zavarovanja. Uradna oseba mi je rekla, da moram z neveljavnim dokumentom (bosanski potni list in neveljavna bivalna viza) ven iz Slovenije in potem se vrniti in še enkrat zaprositi za bivalno vizo. Vprašala sem, kako mi to lahko svetuje in kdo garantira, da jaz lahko z neveljavnim dokumentom pridem nazaj. Uradnica ni hotela povedati svojega imena, bila je tiho in potem rekla samo, da mi ne more pomagati. Kako bi naj šla čez mejo z neveljavnim dokumentom? Tukaj sem imela družino! Jaz sem se bala po ulici hodit! Mislim, da tudi ti uradniki niso vedeli, kaj je prav pa kaj ne. Vse je bilo tako zmedeno. Če bi mi kdo jasno povedal, kaj moram narediti in kakšne so lahko posledice, bi bilo vse drugače.

Približno tri leta sem bila brez kakršnega koli dokumenta. Imela sem le potrdilo, da sem oddala vlogo za slovensko državljanstvo. Službo sem si nekako našla (na črno, prek študentske napotnice koga drugega), da nisem bila brez vira dohodka, saj sem vajena delati in želela sem delati. Pa še mož je takrat ostal brez službe. Nisem imela zdravstvenega zavarovanja, nisem mogla k zdravniku, karkoli me je bolelo, sem morala trpeti… Veliko zob sem izgubila. Mene so tako zobje boleli! Sama sem si pomagala. Enkrat sem iz obupa prosila sorodnico, če mi da njeno zdravstveno kartico, a mi ni dala. Ona se je bala, da bo imela težave in mi ni dala. Jaz sem to razumela, ampak me je vseeno tako prizadelo. Na srečo nisem imela kakšnih hujših zdravstvenih težav. Mlada sem bila in zdrava.

Leta 1996 sem zanosila in morala bi k zdravniku. A kako? Na tem svetu je še nekaj dobrih ljudi in nisem obupala. Rekla sem si, da bom rodila, pa če se svet sesuje. Ljudem okrog sebe sem povedala o svoji stiski, ker sem upala, da mi bodo lahko pomagali. Res mi je eno dekle pomagalo -  odpeljala me je k svoji znanki, ki me je prijavila kot begunko iz BiH. Jaz sem se najprej bala prijaviti kot begunka, ker sem vložila prošnjo za državljanstvo. Po vseh teh letih življenja v Sloveniji, sem morala postati »begunka«, ker nisem imela zdravstvenega zavarovanja. V Slovenijo sem prišla še kot otrok stara 16 let, ker sem želela svoj zaslužek in živeti normalno življenje. Vseeno sem bila vesela vsaj tega begunskega statusa, da sem lahko šla normalno rodit – dobila sem hčerko. Sem se pa še vedno spraševala, zakaj jaz ne morem dobiti slovenskega državljanstva. Status begunke sem imela do takrat, ko sem leta 1999 končno dobila slovensko državljanstvo.

Po tem, ko sem oddala vlogo za državljanstvo, sem morala vsake tri mesece obnavljati pretekle dokumente (npr. potrdilo o nekaznovanosti) k vlogi za državljanstvo. Vsako potrdilo je veljalo le tri mesece in vsakič sem morala na ambasado BiH, kjer sem za vsako potrdilo plačala takratnih 40 mark. Tako je bilo vseh osem let. Ko so mi po osmih letih zavrnili mojo prošnjo za državljanstvo, ker naj ne bi (po njihovih trditvah) pravočasno priložila potrdila o moževem osebnem dohodku. Jaz trdim, da sem to pravočasno oddala, vendar nimam dokazila, saj mi vratar, ki je to sprejel , ni dal nobenega potrdila. Ko sem dobila domov vabilo in je pisalo, da naj se zglasim na Mačkovi zaradi vročitve , sem bila prepričana, da sem končno po osmih letih dobila državljanstvo. Ko sem prišla na Mačkovo, sem gospoda (zelo dobro se ga spomnim, saj je bil brez ene roke) vsa vesela vprašala, če sem res dobila državljanstvo. Ta gospod se mi je smejal v obraz in rekel:« Ja, ja, gospa, ste dobila!« Brez kakršnega koli pojasnila, mi je dal podpisati nekaj papirjev. Jaz sem verjela, saj je na vabilu pisalo, naj pridem na vročitev, pa še on je rekel, da sem dobila… Ko sem podpisala, mi je rekel: »Ne, ne gospa, vi niste dobili državljanstva. Prošnja je zavrnjena, ker niste dostavila potrdila o osebnem dohodku od moža.« Tega dne ne bom nikoli pozabila! Vsa objokana sem šla domov svoji družini vse to povedat. Še enkrat sem bila ponižana na »lep« način. Mislim, da bi morala slovensko državljanstvo dobiti že leta 1992, saj sem izpolnjevala pogoje in mož in otrok sta bila slovenska državljana. A zaman.

V teh osmih letih me je zelo zabolelo tudi to, da sem od sosedov slišala, da policija vsake tri mesece prihaja v naše naselje spraševat zame, če res živim na tem naslovu. Ko so sosedje vprašali, zakaj to sprašujejo, so jim rekli da zaradi državljanstva. Počutila sem se kot najhujši kriminalec, kot da bi nekaj naredila narobe. Pa nisem. Pošteno sem živela, preživljala svoja dva otroka, od države nikoli nisem bila odvisna. Še zdaj po 20ih letih mi je zelo hudo, ko se vsega tega spomnim. Morda bo kdo, ki bo to prebral, rekel, da to ni res. To je kruta resnica in še marsikaj bi lahko napisala, pa me je sram povedati, kaj vse sem doživela zaradi tega, ker nisem mela slovenskega državljanstva.

Ko sem dobila zavrnjeno prošnjo, so mi rekli, da naj ponovno vložim. Zopet je bilo treba priložiti enake dokumente in vse to zopet plačati. Spoznala sem, da nikoli ne smeš obupati. Slišala sem za eno gospo, ki je nudila brezplačno pravno pomoč in sem takoj naslednji dan, ko sem dobila zavrnjeno vlogo, šla do nje, ji povedala svojo zgodbo in predložila vse dokumente. Še zdaj sem ji neizmerno hvaležna, saj me je ona rešila. Plačala je tudi takso, ki sem jo morala ponovno plačati a za to nisem imela denarja, saj sva bila takrat oba z možem brez službe. Jaz sem ji tako hvaležna! V dveh tednih sem dobila slovensko državljanstvo! Potem sem si tudi takoj službo našla in spet začela delat.

Žalostno je, da se nekdo lahko tako poigrava s človeškimi življenji. Mnogi se verjetno še zdaj sprašujejo, kaj sploh hočejo ti izbrisani? Hočemo opravičilo za to, kar so nam storili. Še zdaj se zelo dobro spomnim gospoda brez ene roke, ki je delal na Mačkovi. Pa ene gospe, ki je takrat delala tam in zdaj dela v Mostah. Še zdaj se spomnim. Ko moram karkoli iti urejat, se kar naježim, mi postane kar slabo, ker se spomnim teh ljudi. Prisoten je nek strah, da ne bo spet kaj narobe.

Samo mi in naše družine vemo, kako smo vse to preživeli. Vem, da so še veliko hujši primeri od mojega, da so nekatere družine razpadle zaradi tega. Nekateri se leta in leta niso videli… Se je kdo vprašal, kako je tem ljudem? Dokler nisem dobila državljanstva, jaz nisem šla nikamor iz Slovenije. Jaz svojih staršev, brata in sestre nisem videla štiri leta in pol. Mojega otroka so spoznali, ko je bil star pet let. A je to človeško? Zato, ker jaz nisem imela papirjev in nisem mogla čez mejo. Kako otroku razložit, zakaj drugi lahko grejo v Bosno mi pa ne? Kaj mu reči, ko sprašuje, zakaj imajo drugi dve babici, on pa samo eno? Ne moreš vsega tega otroku razlagat. Kasneje smo se šli pogovarjat na Gorjance, ker jaz nisem mogla čez mejo. Oni so lahko šli, jaz pa ne. Pa še vojna se je takrat začela in nekaj časa sploh nisem vedela, ali so mi sorodniki živi… Zakaj ravno jaz? Spomnim se ljudi, ki niso imeli službe, ne stanovanja, pa so dobili državljanstvo takoj. Jaz pa ne… Kruta resnica je to, da so se izživljali nad nami izbrisanimi. Ko sem dobila državljanstvo in sem prvič lahko šla v BiH na obisk k sorodnikom, se jih sploh nisem več spomnila. Čisto sem bila spremenjena. Spraševali so, kaj je z mano, da sem povsem drugačna. Sploh se nisem znala več smejati. Ko sem jaz babico videla… Najprej sem njo srečala na ulici, ko sem prišla. Sploh nisem mogla govoriti. Jokala sem. Dva dni nisem mogla k sebi. Tako sem bila srečna, da sem sploh po toliko letih lahko šla tja.

Hudo mi je, ko ljudje govorijo, da izbrisani nismo hoteli slovenskega državljanstva. To ni res, jaz sem ga hotela! Ljudje niso vedeli… Tudi jaz, ko sem v Slovenijo prišla, nisem vedela, da se moram takoj za stalno prijaviti, da ne bi kasneje imela težav. Če bi se to zahtevalo ali če bi kdo povedal, da bo to pomembno za državljanstvo, bi se takoj prijavila za stalno. Takrat tudi ni bilo govora o tem v javnosti, po medijih. Ljudje niso imeli vseh informacij, kot je to zdaj. Jaz sem zelo pozno izvedela za izbris. Šele potem, ko sem državljanstvo dobila in sem šla spet delat v pralnico, kjer so delale tudi moje nekdanje sodelavke iz UKC, smo se pogovarjale, kaj se je kateri zgodilo. Jaz v medijih nisem nič o tem zasledila. Ena od teh sodelavk mi je povedala za izbris, pa da obstaja neko društvo. Sem šla enkrat z njo na skupščino in se tudi vpisala v to društvo. Če se ne bi pogovarjala z ljudmi, sploh ne bi nobenih informacij imela.

Hudo je bilo. Res je bilo hudo. Meni se je zgodila krivica. Zelo nerada govorim o tem, o teh letih. Zdaj moja družina živi normalno življenje, na srečo smo zdaj vsi v redu. Jaz sem že davno zapisala vse to, ker sem vedela, da bo enkrat prišel čas, ko bom to nekomu povedala. Imela sem tak občutek. In evo, prišel je ta dan. Tukaj bom zaključila in rekla, da nikoli nobenemu ne želim tega, kar sem doživela jaz v Sloveniji. Seveda imam tudi veliko lepih spominov, a kaj ko vse to, kar sem doživela, pušča grenak priokus.