Leta 1992, ko mi je bilo enajst let, smo nestrpno pričakovali poštarja, ki je najprej sestri prinesel obvestilo, naj se zglasi na upravni enoti. Tam si je uredila osebne dokumente. Čez dva meseca so jo ponovno pozvali, naj se z novimi dokumenti oglasi na tej upravni enoti. Tokrat so ji odvzeli dokumente, ki so ji jih izdali pred dvema mesecema, jih preluknjali in dejali, da ne veljajo več. Spominjam se tistega dneva, ko je prišla domov, bila je zelo žalostna, samo jokala je, moja sestra, ki je takrat imela petnajst let in je dokumente urejala sama. Meni pa ni bilo nič jasno. Še vedno sem čakal poštarja, a sem kmalu uvidel, da slovenskega državljanstva ne bom dobil. Šolanje sem nadaljeval brez zapletov, pri tem pa nikomur nisem povedal, da poštarja ni bilo. Ko sem zaključeval osnovno šolo, so se vrstniki odločali, kako naprej, jaz sem pa vedel, da bi ob vpisu v srednjo šolo potreboval osebne dokumente. Izgubil sem voljo do učenja in v sedmem razredu šolske klopi zamenjal za košarkarsko igrišče pred blokom.

Odraščal sem v enem trših okolij v Sloveniji, na Fužinah, kjer je bil velik policijski nadzor. Moral sem se skrivati v nenehnem strahu, da bi me odkrili. Upravnik bloka, v katerem smo imeli socialno stanovanje, me je spraševal, ali imamo državljanstvo. Seveda sem odgovarjal, da imamo. Če bi rekel, da ga nimamo, kdo ve, kaj bi se zgodilo. Ves čas sem imel občutek, da ljudje nekaj sumijo. Nikoli sicer nisem imel neprijetnega srečanja s policijo, z njimi sem se samo pogovarjal, če so me mogoče kdaj presenetili s podobnim vprašanjem, kot je, kdo je pisal s flomastrom po bloku. Še takrat sem bil čisto trd in prestrašen. Večinoma sem se zadrževal doma, in da bi se izognil slabi družbi, na igrišču, kjer smo s prijatelji igrali košarko. Po košarki pa takoj domov, kjer sem bil najkasneje ob devetih zvečer. Košarka je postala moje življenje, pobeg iz stanja, v katerem sem se počutil kot v zaporu. Košarka, dom, košarka, dom, takšen je bil moj vsakdan nekaj let. In danes mi je žal zaradi ene stvari, ki je nisem nikoli uresničil. Ker bi gotovo treniral košarko. Pa nisem mogel brez dokumentov.

Prijatelji so me vabili, naj grem z njimi na morje, pa sem jim odgovarjal, da še ne vem, da mogoče, da najbrž, če bo, in najverjetneje drugič, v bistvu pa sem vedel, da ne bom mogel iti, ker nisem imel nobenega dokumenta za prestop meje. Oni so šli, jaz sem bil pa deset, enajst let v Sloveniji. Tako kot vsak otrok sem pogrešal morje, babico. Babica v Bosni, kamor smo prej odhajali na počitnice, je bila že tako stara, jaz pa sem si samo želel, da živi, da ne bi umrla, da jo še enkrat vidim. Dedek je medtem umrl leta 1994, ampak jaz nisem mogel na pogreb, bilo mi je zelo hudo. Zaklenjeni smo bili v tej državi. Počutil sem se dobesedno kot v zaporu. Nisem mogel nikamor, to je bil tak čuden občutek.

Mama o tem ni dosti govorila, ker jo je tako močno prizadelo. Predvsem jo je skrbelo, kako bo kot mati samohranilka preživela dva otroka. Že pred razpadom Jugoslavije je delala v nekem ljubljanskem lokalu, dokler ji ni pri brisanju tal enkrat spodrsnilo in je padla na hrbtenico ter si jo močno poškodovala. Zdravljenje in okrevanje sta bila dolgotrajna. Naslednjič so brisali njo. Pri tem pa nikomur ni spodrsnilo. Pa je izgubila delo. Šele čez nekaj časa se ji je ponudilo drugo delo v neki gostilni, pri prijateljici, kjer je delala na črno v kuhinji in v strežbi. Tudi ona se je morala skrivati. Ko je prišla delovna inšpekcija, se je skrivala vsepovsod. Danes pripoveduje, kako je bežala, da je niso dobili. Morala se je znajti, da nas je vse preživela. Delala je po cele dneve, samo da je domov prinesla kruh. Za vsa nova leta sem bil sam doma s sestro. Še zdaj se spomnim, kako sem jo klical po telefonu in jokal, ker sem pogrešal mamo, kot vsak otrok. Ona pa je neprestano delala že dva dni. Da je zaslužila. In ko je prišla domov, je voščila in takoj zaspala, tako je bila utrujena. Takrat nam je bilo težko.

Več kot pol leta smo jedli samo kruh in mleko. Občasno je mama na Rdečem križu dobila podporne pakete. Otroških dodatkov in drugih ugodnosti ni bilo. Položnice pa so redno prihajale za stroške stanovanja in stanovanjskih storitev, a jih je bilo nemogoče odplačevati. V obdobju, ko mama ni imela nobenega dohodka, nam je iznajdljiva sestra, takrat še otrok, iz trgovine prinesla kakšno hrano. Mislim, vzela je, tako da ni plačala. Ukradla je. Toliko, da smo mi lahko jedli. Domov je prinesla kakšno pašteto, ragu, špagete. In smo bili potem tako veseli.

Medtem nismo imeli urejenega zdravstvenega zavarovanja. Če sem zbolel, sem čakal, da mine. Če sem si pri košarki zvil gleženj, kaj natrgal, če mi je otekla noga, sem dal nanjo malo ledu in čakal, da mine. Mama pa je kmalu potem, ko si je uredila stalni delovni vizum za tujce, nenadoma hudo zbolela. Odkrili so ji tumor, vzeli ledvico, potem so sledile še druge bolezni, staknila je trombozo in šen, pa nič ni minilo. Na nogi se ji delajo odprte rane, pri svojih štiriinpetdesetih letih ne more hoditi brez pomoči bergel in je invalidsko upokojena po prvi stopnji. Zdravja ji nihče več ne more vrniti.

Prijatelji so me vabili, naj grem z njimi na morje, pa sem jim odgovarjal, da še ne vem, da mogoče, da najbrž, če bo, in najverjetneje drugič, v bistvu pa sem vedel, da ne bom mogel iti, ker nisem imel nobenega dokumenta za prestop meje. Oni so šli, jaz sem bil pa deset, enajst let v Sloveniji.

Najprej si je sestra začela urejati status po nasvetih Helsinškega monitorja, jaz pa sem ji v vsem sledil. Dokumente za pridobitev statusa tujca sem začel urejati z rojstnim listom, na katerem je kot rojstni kraj zapisana Ljubljana, s taborniško izkaznico, spričevalom iz osnovne šole in mesečno vozovnico za mestni promet. Leta 2003 sem dobil osebno izkaznico za tujce, v kateri je pod rubriko država ostal prazen prostor. Tako sem uradno postal državljan republike Nobena. Nisem pripadal nobeni državi, ampak izkaznico za tujce sem moral imeti. Še danes jo imam doma. Ko jo pogledam, se samo nasmejem. Da sem lahko zaprosil za slovensko državljanstvo, sem moral plačati še tečaj slovenskega jezika, saj ni bilo dovolj, da sem imel slovenščino kot obvezen šolski predmet, zapisan tudi v spričevalu. Bilo je, kot da bi šel na Mount Everest.

Takrat se je nabral že velik dolg za plačilo stanovanja, iz katerega smo se morali leta 2004 izseliti. V proizvodnji sem si našel delo, ko sem dobil dovoljenje za stalno prebivanje, in delal prek druge študentske napotnice. Ko sem dobil državljanstvo, sem se redno zaposlil. Takoj sem obiskal tudi babico v Bosni in čez čas šel na krajše potovanje po Angliji. Pri triindvajsetih letih sem končal osnovno šolo, sedmi in osmi razred, ki sta mi še ostala. In se vpisal na srednjo šolo, v program za predšolsko vzgojo. Sedaj ob delu obiskujem predavanja. Mir in svobodo, ki sem ju prej iskal na košarkarskem igrišču, zdaj najdem v knjižnici in ob branju knjig. Živim s partnerko in nekajmesečno hčerko ter skrbim za bolno mater.

Sestra, ki zaradi izbrisa ni mogla končati srednje šole, je kasneje dokončala trgovsko šolo. Zdaj si želi, da bi pridobila vse kategorije vozniškega izpita. Ima svoje sanje in prav je tako. Izpit za kamion je že naredila, zdaj dela izpit za avtobus. Rada bi bila voznica mestnega avtobusa.

Moja zgodba je zdaj samo še zgodovina, nič drugega, ki se lahko napiše na papir. Ampak časa ne morem zavrteti nazaj, da bi začel znova in kaj spremenil.