Izbrisani - Informacije in dokumenti

Pomoč izbrisanim prebivalcem pri urejanju njihovega statusa in osveščanju javnosti o izbrisu in stanju poprave krivic.

Menu

Evropsko sodišče za človekove pravice

Kurić in drugi proti Sloveniji (pritožba št. 26828/06)

Drugi del sodbe

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je s sodbo z dne 12. marca 2014 razsodil o višini materialne odškodnine za šest izbrisanih pritožnikov, ki so že leta 2012 dosegli pomembno zmago. Takrat, v prvem delu sodbe, je sodišče namreč odločilo, da izbris in njegove posledice predstavljajo kršitev človekovih pravic in šestim izbrisanim pritožnikom prisodilo po 20.000 eur odškodnine za nematerialno škodo.

Glede obstoja materialne škode je sodišče vnovič odločilo v prid tožnikom. Ni sicer pritrdilo njihovim zahtevam v celoti, saj je po temelju (ne pa tudi po višini) ugodilo le zahtevkom iz naslova socialne pomoči in otroških dodatkov, zavrnilo pa je zahtevke iz naslova dodatka za najemnino in izgubljenih pokojnin.

Kljub temu jeskupna odškodnina, ki jo je šesterica izbrisanih dosegla v Strasbourgu, kar petkrat višja od tiste osnovne – 50 evrov mesečno – določene v odškodninski shemi v Sloveniji. Sodišče je namreč poleg odškodnine za nematerialno škodo v višini 20.000 evrov za približno devetnajst let izbrisa (torej okvirno 87 evrov mesečno) vsakemu od tožnikov prisodilo še 150 evrov odškodnine za vsak mesec izbrisa, kar skupaj znaša približno 237 evrov mesečno. Tistim tožnikom, ki so imeli v času izbrisa mladoletne otroke, pa je sodišče priznalo še odškodnino v višini 80 evrov mesečno na otroka.

Po prvi in drugi sodbi so tako izbrisani pred Evropskim sodiščem dobili za odpravo posledic izbrisa najmanj 50.000 evrov odškodnine, država Slovenija pa v domačem pravnem redu ponuja le nekaj več od 12.000 evrov in niti ne razlikuje med odškodnino za materialno in nematerialno škodo.

Več o samem postopku sojenja in vsebini obeh sodb lahko preberete tukaj.

 

Prvi del sodbe

Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je s sodbo z dne 26. junija 2012 potrdil, da je Republika Slovenija kršila pravice izbrisanih, in sicer 8. člen (pravica do varstva zasebnega in družinskega življenja) in 13. člen (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) Evropske konvencije o človekovih pravicah. S tem je potrdil prvostopenjsko sodbo, poleg tega pa je ugotovil tudi kršitev 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (prepoved diskriminacije), saj so bili izbrisani kot nekdanji državljani SFRJ obravnavani manj ugodno kot tisti, ki so imeli status tujca.

Sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice

Fotografija: Council of Europe Credits

Sodišče je ugotovilo, da državni ukrepi, sprejeti od leta 1999 dalje, niso zadostovali za celovito in pravočasno popravo krivic, ki so jih oblasti povzročile z izbrisom. Ugotovilo je tudi, da položaj pritožnikov izhaja iz širšega sistemskega problema ter da izbrisani zaradi pretečenih zastaralnih rokov ne morejo uveljavljati odškodnine za povzročeno škodo. Zato je sprejelo pilotno sodbo in državi naložilo, da v enem letu pripravi poseben mehanizem za priznavanje odškodnine izbrisanim prebivalcem.

Nekateri deli sodbe so za izbrisane manj ugodni. Že na prvi stopnji je sodišče namreč ugotovilo, da dva pritožnika, ki sta si do tedaj že uredila pravni status, nimata več statusa žrtve in njunih zahtevkov ni sprejelo v obravnavo. Veliki senat je to ugotovitev na prvi stopnji označil za napačno, vendar je iz procesnih razlogov ni mogel spremeniti. Veliki senat pa je nato ugotovil še, da statusa žrtve tudi nimata dva pritožnika, ki prošnje za stalno prebivanje do odločanja na prvi stopnji še nista vložila (ta odločitev je bila sprejeta s tesno večino 9:8).

To pomeni, da so bile kršitve pravic ugotovljene samo za preostalih šest pritožnikov, tem pa je bila priznana tudi odškodnina za nematerialno škodo v višini 20.000 evrov na osebo. Sodišče je pritožnikom priznalo tudi pravico do povračila stroškov postopka v višini 30.000 evrov. Sodba je dokončna in se nanjo ni mogoče pritožiti.

Začetek postopka

Postopek v zadevi Kurić se je začel 4. julija 2006, ko je italijanska odvetniška pisarna Lana Lagostena-Bassi v imenu enajstih pritožnikov – izbrisanih prebivalcev Slovenije – vložila pritožbo proti Sloveniji.

Pri pripravi tožbe so sodelovali zagovorniki pravic izbrisanih, zlasti Uršula Lipovec Čebron, Roberto Pignoni in Sara Pistotnik.

Postopku pred Evropskim sodiščem so se z intervencijami tretjih strank (memorandumi amicus curiae) pridružili še drugi akterji: Mirovni inštitut, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, Open Society Justice Initiative, Equal Rights Trust, Visoki komisariat združenih narodov za begunce (UNHCR), pa tudi Republika Srbija. Oglej si njihove intervencije.

Naziv zadeve

Zadeva je bila sprva poimenovana Makuc in drugi proti Sloveniji. Prvopodpisani pritožnik Milan Makuc je 1. junija 2008 umrl. Zadeva, ki se je imenovala po njem, je bila preimenovana po drugopodpisanem pritožniku, Mustafi Kuriću.

Pozitivna odločitev na prvi stopnji

31. maja 2007 je Evropsko sodišče z odločbo del tožbe zavrglo iz procesnih razlogov, del pa je vsebinsko obravnavalo še naprej.

S sodbo z dne 13. julija 2010 je ugotovilo, da je Republika Slovenija osmim od desetih izbrisanih kršila pravico do varstva zasebnega in družinskega življenja, opredeljeno v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, opredeljeno v 13. člen te konvencije. Za dva pritožnika je sodišče odločilo, da nimata več statusa žrtve, ker sta imela v času sprejetja odločitve že izdano dovoljenje za stalno prebivanje.

Navedeni pravici sta bili kršeni s tem, ker Republika Slovenija ni sprejela ustreznega zakona za ureditev statusa in pritožnikom ni izdala dovoljenja za stalno prebivanje. Z namenom poprave krivic je Evropsko sodišče Republiki Sloveniji naložilo sprejem posamičnih in splošnih ukrepov, predvsem sprejem ustrezne zakonodaje in izdajo dovoljenj za stalno prebivanje.

Pritožbi

Tako pritožniki kot Republika Slovenija kot tožena država so 13. oktobra 2010 zahtevali ponovno obravnavo primera pred Velikim senatom (drugostopenjskim organom) Evropskega sodišča.

Republika Slovenija je ponovno obravnavo zahtevala zato, ker je menila, da je že sprejela zadostne posamične in splošne ukrepe za popravo krivic. Navedla je, da so vsi pritožniki, ki so zaprosili za dovoljenje za stalno prebivanje, tega tudi pridobili, ter da je bila s sprejetjem zakonskih sprememb iz leta 2010 pridobitev statusa omogočena vsem izbrisanim, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje.

Pritožniki so se pritožili zato, ker sta dva od pritožnikov, ki sta v času odločanja na prvi stopnji, že imela izdano dovoljenje za stalno prebivanje, po oceni sodišča izgubila status žrtve in naj zaradi tega ne bi imela več pravnega interesa za izid postopka. Pritožniki so v pritožbi temu ugovarjali, da izdano dovoljenje za stalno prebivanje pomeni samo prenehanje nadaljevanja kršitve, ne prinaša pa poprave krivic, storjenih v preteklosti. Trdili so, da izdaja dovoljenja za stalno prebivanje ne zadostuje, temveč da je treba krivice popraviti tudi za nazaj.

Pred Velikim senatom Evropskega sodišča za človekove pravice je 6. julija 2011 potekala javna obravnava.

Intervencije tretjih strank

Postopku pred Evropskim sodiščem v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji so se z intervencijami tretjih strank pridružili še drugi akterji. Vsi so v trditvah podprli izbrisane prebivalce.

  • Mirovni inštitut in Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC (memorandum)
  • Open Society Justice Initiative (memorandum)
  • Equal Rights Trust (memorandum)
  • Visoki komisariat združenih narodov za begunce (UNHCR) (memorandum)
  • Republika Srbija

Ključni dokumenti v primeru Kurić in drugi proti Sloveniji