Lahko bi rekel, da sem trenutno v najboljših letih svojega življenja. Mojo življenjsko zgodbo bogati 44 let življenjskih izkušenj. Uživam v okajeni atmosferi in koščku čokolade v ustih, rad se tudi pohvalim, da preberem veliko knjig. Danes je moje življenje urejeno. Imam status tujca s stalnim prebivališčem, stalno delovno dovoljenje, trenutno sem prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Stalno prebivališče sem dobil leta 2003, marca letos sem dobil dopolnilno odločbo. Mogoče sem tudi prvi, a je zame brez pomena. Potrdilo za nekaj, kar se ve, kar ves svet ve… Brezveze. Žena in otroci so slovenski državljani, jaz imam državljanstvo Bosne in Hercegovine. Od leta 1996 živiva s soprogo v skupnem gospodinjstvu. Imava dva otroka, trinajstletnega sina in sedemletno hčer.

Neki sodelavec me je nedolgo tega prosil, naj mu pojasnim, kaj so to izbrisani. Odvrnil sem mu, da so nekateri izbrisani, drugi prebrisani. V odgovor mu povem zgodbico: »Jaz in ti sva brata, ki prihajava iz BiH. V BiH se odjaviva, odideva v Slovenijo in se tukaj prijaviva za stalno prebivališče. V Sloveniji delava nekaj let, potem pa se Slovenija osamosvoji. Ti zaprosiš za slovensko državljanstvo, jaz ne. Do 26. Februarja 1992 sva enakopravna. 27. februarja 1992 si ti državljan Slovenije, jaz ne obstajam. Mene so izbrisali. Pravijo, niso izbrisali!« Seveda niso. Če sem tukaj, niso. To je bilo dejanje, ki ga normalen človek ne more razumeti, niti si ga predstavljati. Zdaj naj gre na njihovo dušo.

Izročil sem mu rdeči potni list, zlobne oči so se uprle v moje: »To več ne velja!« Preluknjal je potni list. Prosil sem ga: »A lahko sedaj dobim potrdilo?« Skozi vrata so me pospremile besede: »Spelji se domov, boš dobil policijo!« S preluknjanim potnim listom sem ostal na cesti. Kam zdaj? Brez dokumentov nisem mogel zapustiti države. Če rečeš, da je ta občutek grozen, je to še super!

Rodil sem se v Doboju, na severu BiH, znotraj severnega dela Republike Srpske. Sem bosanski Srb. V moji družini so bili štirje bratje in sestre. Enega brata in sestro imam v Sisku (BiH), na Hrvaškem imam še dva brata, ena sestra je v Kanadi, starejša sestra živi v Sloveniji. Z vsemi sem v dobrih odnosih. Družinske vezi in vzdrževanje dobrih odnosov ne le z družino in sorodniki, temveč tudi s širšo okolico je zelo pomembno. Zakaj bi se kregali? Zaradi norcev?

V Slovenijo sem prvič prišel leta 1980, na obisk k starejši sestri, ki je od leta 1975 v Strunjanu obiskovala srednjo šolo, osnovno šolo pa je dokončala v BiH. Ona je vzela slovensko državljanstvo. Takrat sem se z njo pošalil, da pri sprejemu slovenskega državljanstva ne bo imela problemov z nikomer drugim, razen z menoj.

Drugič sem v Slovenijo prišel leta 1987 zaradi ekonomskih razlogov, iskal sem delo. Po poklicu sem prometni tehnik. Pri iskanju dela sem se srečal s težavami, saj me nihče ni hotel sprejeti v službo, ker so mi rekli, da bom delal le dva meseca, nato pa bom hotel najti kaj boljšega. Vendar meni ni šlo za dobro službo, temveč za kakršnokoli službo. Sestrin mož mi je priskrbel delo v perutninski industriji Jata Zalog. Prvo plačo sem dobil 20. 4. 1987. Leta 1992 mi je nadrejeni na delovnem mestu povedal, da si moram urediti status. Kakšen status? Kako? Ne razumeš, da nimaš statusa, ker si stalno prijavljen tu, logično. Delaš, jemljejo ti davke, prispevke, čisto vse, pa pravi, da nimaš statusa. Ne razumeš, ker je nemogoče. V podjetju so mi rekli, da potrebujem vizum, delovno dovoljenje in potrdilo o nekaznovanju. Brez potrdil ni delovnega dovoljenja, brez delovnega dovoljenja ni službe. Pri sodelavcih sem se pozanimal, kako je z urejanjem dokumentov na upravni enoti. Povedali so mi, da tam preluknjajo osebne dokumente. Poklical sem svojega brata v BiH in ga vprašal za nasvet, kako bi lahko dobil potrdilo o nekaznovanju. Ta mi je odvrnil, da potrebujem le potrdilo, da sem odjavljen od svojega tamkajšnjega naslova. Pomislil sem: »Semkaj sem prišel in tu bom ostal!« Odpravil sem se proti upravni enoti v Ljubljani, v spremstvu sestrinega moža. Odnos uradnikov na upravni enoti, na Mačkovi, je bil neznosen. Za »pleksi« steklom so se skrivale neprijazne uradnice. V majhnem prostoru se je gnetlo petdeset ljudi, zunaj jih je čakalo še tristo. Odnos do nas, ki smo stali v vrsti, je bil zaničevalen. Kaj hočeš, roke na ušesa in bodi tiho. Močnejšemu gospodu z »zelo zlobnimi očmi« sem povedal, da sem prijavljen tukaj in bi rad dobil potrdilo o prijavi. Ker so me že v podjetju sodelavci opozorili, da na upravni enoti luknjajo dokumente, sem gospodu pokazal le jugoslovanski potni list, osebno izkaznico pa sem obdržal v žepu. Izročil sem mu rdeči potni list, zlobne oči so se uprle v moje: »To več ne velja!« Preluknjal je potni list. Prosil sem ga: »A lahko sedaj dobim potrdilo?« Skozi vrata so me pospremile besede: »Spelji se domov, boš dobil policijo!« S preluknjanim potnim listom sem ostal na cesti. Kam zdaj? Brez dokumentov nisem mogel zapustiti države. Če rečeš, da je ta občutek grozen, je to še super!

Kdo ti bo pomagal, če si ne boš sam? Poznal sem nekoga, ki je hodil poslovno v Trst, kjer je bila jugoslovanska ambasada. Ta gospod je poznal drugega gospoda, ki mi je priskrbel jugoslovanski potni list, ki je veljal do leta 1995. Zanimivo je, da je bil jugoslovanski potni list veljaven v Italiji, čeprav Jugoslavije ni bilo! Drugega potnega lista nisem mogel pridobiti, saj je v moji rojstni državi divjala vojna.

Za prijavo bivališča v RS sem potreboval potrdilo o nekaznovanju iz matične države. Zahtevali so ga tudi za otroke, ki so bili rojeni v Sloveniji in katerih starši niso vzeli slovenskega državljanstva. Kako naj nekdo, ki nikoli ni bil tam, dobi to dokazilo? Kako ga naj dobim, ko pa ne morem prestopiti meje države, saj vem, da me onkraj meja ne čaka nič dobrega? Prihajal sem iz srbskega območja, vedel sem, da kakršnokoli potrdilo bi dobil, bo napisano v cirilici, na njemu bo pisalo Republika Srpska. To potrdilo mi je priskrbel moj brat iz BiH. Prinesel sem ga na upravno enoto v Ljubljani, kjer so me vprašali, če sem »priseben«, saj ta država ne obstaja. Res je, da ne obstaja, ni priznana, ampak jaz drugega ne dobim. To je originalno in edino pravo potrdilo. Bil pa je izhod. K sreči sem poznal človeka v Ljubljani. Človeka z ogromno štampiljkami. Delal je ponaredke v latinici. Vseeno je bilo, od kod si prihajal, človek z ogromno štampiljkami ti je ponaredil vse, kar si potreboval.

Vizum sem si urejeval na upravni enoti v Mostah. Prijazna gospa, ki je bila tam zaposlena, me je vprašala, zakaj nisem vzel državljanstva. Odvrnil sem ji: »Zakaj bi ga vzel, če lahko delam kot tujec?« Odgovorila mi je, da bi bilo lažje zame in da si državljanstvo lahko dobil za kilogram krompirja. Razjezil sem se: »Gospa, to pa ni res! Če ste hoteli državljanstvo, ste morali biti stalno prijavljeni. Pa zakaj bi ga vzel? Imam ga pravico ne vzeti!« Z urejenimi papirji sem se zaposlil in plačeval delovna dovoljenja.

Ko sem izgubil delo in od svojega delodajalca izvedel, da si moram urediti svoj status, sem zapadel v urejanje birokratskih zadev. Srečal sem se tudi s policijskim nadzorom. V obdobju, ki je sledilo zavesti, da sem postal človek, ki ne obstaja, sem večinoma živel po različnih samskih domovih za delavce. Leta 1992 sem stanoval na Vojkovi cesti v samskem domu. Bilo je bolje, kot da bi stanoval privatno. Sam si zase skrbel, nobenih obveznosti nisi imel. Nobenih omejitev ni bilo, razen spoštovanja hišnega reda. Kot v stanovanjskem bloku. Imel si ključ od vhodnih vrat in sobe. V sobi so bili navadno nastanjeni delavci v skupini po dva ali po tri, ponekod jih je bilo v sobi tudi po šest ali osem, vendar so bile te sobe ogromne, imele so balkon. Policijskih kontrol v samskem domu na Vojkovi cesti se ne spominjam. Povsem drugače pa je bilo na Topniški ulici za Bežigradom, kamor so se morali delavci preseliti iz prejšnjega doma. Tja je vsaj štirikrat na teden prišlo trideset policajev, ki so kontrolirali delovna dovoljenja stanovalcev, jih izzivali. Nekatere so verjetno dobili in jih pregnali. Vsak dan sem videval svoje prijatelje s hodnika. Zjutraj, ko sem prišel v kopalnico, da bi se umil ali nekaj opral, ali v kuhinjo, da bi kaj skuhal, jih kar naenkrat nisem videl več. Prostovoljno niso odšli, ker niso imeli kam. Leta 1993 so policisti legitimirali mojega takratnega sodelavca. Ker ni imel dovoljenja o začasnem prebivališču, so ga posedli na avtobus za Split. Bil je bosanski Srb, tako kot jaz. Voznik avtobusa je vedel, kakšna usoda čaka fanta, če ga odpelje v BiH. Policija je stala poleg avtobusa, dokler ni ta odpeljal. Ko so se odpeljali proti Postojni, je voznik nemudoma zavil s Tivolske ulice, ustavil in rekel fantu: »Beži, jaz te ne morem imeti na vesti.«

Ne krivim policistov in uradnikov za neprijazen, žaljiv, nespoštljiv odnos, ki so ga imeli do mene in ostalih izbrisanih. Dobili so taka navodila. A so policaji sami zjutraj, ko so prišli na »šiht«, govorili: »Gremo loviti Bosance?« Seveda niso! Štirikrat na teden je bila policijska racija! So kar šli po sobah. Tolkli so te po glavi, mislim ne dobesedno. Če bi bilo dobesedno, bi bilo v redu.

Nekajkrat sem imel opravka z njimi tudi jaz. Z urejenimi papirji nisem imel problemov, enkrat sem plačal kazen, ker mi je poteklo delovno dovoljenje. Policisti so me legitimirali nekajkrat, ko nisem imel dokumentov. Brez urejenih dokumentov te nihče noče zaposliti, brez zaposlitve ni delovnega dovoljenja, brez delovnega dovoljenja ni vizuma. Imel sem srečo, saj sem največkrat naletel na ljudi, ki so bili razumni. Ko sem jim pojasnil svojo situacijo, so mi rekli, naj si čim prej uredim dokumente. Spominjam se tudi, kako so me policisti ustavili na eni izmed avtobusnih postaj v Ljubljani, vendar v času, ko sem že imel urejene dokumente. Ker sem pozabil potni list v svojem domu, so ljudje postave odšli z menoj domov, kjer sem jim pokazal dokument, ki je pričal o mojem obstoju.

Ni te, tukaj si, a te ni. Država je vedela, da nimamo statusa, mi pa sploh nismo vedeli. Ampak ko je šlo za davke, so kar pridno pobirali. V času izbrisa sem moral plačevati zdravstveno zavarovanje, socialne prispevke itd. Opravljal sem tudi dela na črno – gradbeniška dela, delo sem si našel tako, kot gre to danes v demokraciji – prek poznanstev. Leta 1996 sem spoznal svojo današnjo ženo in istega leta sva začela živeti v skupnem gospodinjstvu. Nisem se obremenjeval z izbrisom, moja žena pa je živela v strahu. Leta 1997 sva dobila sina. Pri vpisu očetovstva ob rojstvu otroka je v porodnišnico prišla matičarka in se pogovarjala z mojo ženo. Rekla ji je: »Otroku lahko daš katerokoli ime in priimek.« K sreči ni mislila resno. Poznam pa primer družine, ki je ob rojstvu otroka imela probleme. Staršem, rojenim v republikah bivše Jugoslavije, ki so zaprosili za slovensko državljanstvo, se je leta 1991 rodila deklica v Ljubljani. Ob njenem rojstvu je prišla matičarka, ki jima je rekla, naj si izmislita naslov v BiH, čeprav se je otrok rodil v Sloveniji. Deklica je bila brez državljanstva dve leti, danes ga imajo vsi v družini.

Oktobra lani sem bil v Doboju, v BiH. Obiskal sem mamo in brata. Odkar imam znova urejeno življenje, sem jih obiskal že nekajkrat. Od julija 2000 so se stiki z njimi povečali. Pred tem pa nisem zapustil Republike Slovenije osem let. Tridesetega marca 1992 sem bil najverjetneje med zadnjimi, ki so šli prek Bosanskega Šamaca na srbsko območje in se vrnili.

Prižgem si cigareto, na stolu se malo nagnem nazaj in se zamislim. Takrat je bil problem resen, ampak kako bi vedel, da je to problem? Nič nisem naredil narobe, zakaj me preganjajo? In zdaj, ko poslušam druge, ki se jim je res slabo izšlo v tej situaciji, si mislim, kaj če bi se meni? Čeprav hvala Bogu, meni se ni!