Rodil sem se leta 1962 v Bosni in Hercegovini. Kmalu po mojem rojstvu smo se preselili na Hrvaško v Slavonijo, kjer sem odraščal. Vojaški rok sem služil v Srbiji, po vojski – leta 1983 – pa sem prišel v Slovenijo v Maribor. Na Hrvaškem sem se odjavil (civilno in vojno), dobil sem tudi potrdilo o nekaznovanju in v Mariboru prijavil stalno prebivališče. Hodil sem na plebiscit, na prve parlamentarne in predsedniške volitve. Takrat sem še imel stari jugoslovanski potni list, izdan na Hrvaškem, ki je veljal do leta 1990, v Mariboru pa sem dobil osebno izkaznico.

Leta 1983, ko sem prišel v Slovenijo, sem se zaposlil v enem podjetju v Mariboru in tam delal do 1986. Potem sem dobil službo v drugem podjetju, kjer pa sem julija 1993 izgubil službo kot tehnološki višek. Do takrat sem delal normalno, v podjetju mi nikoli niso omenili, da si moram urediti delovno dovoljenje in niso me opozorili na to, da je pomembno, da oddam vlogo za državljanstvo. Prijavil sem se na borzi in nekaj časa (približno eno leto) dobival nadomestilo. Potem sem občasno delal za eno vinsko klet (pobiral jabolka) in tam so mi rekli, da rabim delovno vizo in da naj grem na občino, da si to uredim. Nisem razumel, zakaj.

Ob osamosvojitvi Slovenije nisem oddal vloge za slovensko državljanstvo, saj nisem vedel, kaj to pomeni, zakaj je to potrebno in nisem se zavedal kakšne bi lahko bile posledice. Leta 1994 bi si na borzi moral podaljšati prijavo, da bi še naprej dobival denarno pomoč. Ko sem prišel tja, da bi to uredil, so mi rekli, naj grem na občino prosit potrdilo o dovoljenju za stalno prebivanje. Ko sem prišel na občino, so mi preluknjali osebno izkaznico (izdano v MB) in jo vrgli v koš! Ko sem vprašal, zakaj so to naredili, so mi rekli, da naj bom vesel, da ne pokličejo policije in da sem lahko sploh srečen, da hodim po tej zemlji. Niso mi povedali, da si moram urediti status tujca v RS in da rabim delovno dovoljenje, da bi lahko delal. Ker so bili zelo neprijazni, sem odšel in nisem nič več vprašal.

Leta 1988 sem se v Mariboru vpisal v srednjo kovinarsko šolo (ob delu, v večerno) in je nisem mogel dokončati, ker nisem imel dokumentov, s katerimi bi moral priti na zaključne izpite (to je bilo verjetno leta 1994). Še vedno imam srednješolski indeks oziroma spričevala.

Od 1983 do leta 1997 sem živel v hiši ene starejše gospe, ki sem jo negoval in ji pomagal finančno, dokler sem imel službo. Gospa pa mi je v zameno dala sobo oziroma dovolila, da pri njej stanujem. Gospa je leta 1993 umrla, jaz pa sem še naprej živel v njeni hiši – do leta 1997, ko so me njeni sorodniki (dediči) vrgli iz hiše. Od takrat sem na cesti, brezdomec. Položnice so na moje ime prihajale na tisti naslov, kjer sem živel, vse do 1997. Dobil sem tudi opomine, da nisem plačal dohodnine (se ne spomnim do katerega leta), na koncu že sodno poravnavo, grožnjo z rubežem itd. To imam vse shranjeno. Ves čas mi pomagajo prijatelji in znanci, ki mi dovolijo, da pri njih prespim, včasih spim tudi v kakšnih delavnicah, poleti pa na vrtu, kjer imam eno uto. Občasno delam tudi kaj na črno.

S policijo nisem imel nobenih težav. Šele pred približno dvema letoma so me policisti ustavili na cesti in vprašali za dokumente. Rekel sem, da nimam nobenega osebnega dokumenta. Sprva so mi “težili” in rekli, da je kazen velika, če nimaš s sabo dokumentov. Potem sem rekel, da sem izbrisan in da res nimam nobenih dokumentov. Policisti so rekli, da bi to lahko takoj povedal – da sem izbrisan – in da lahko grem. To je edini primer legitimacije v zadnjih dvajsetih letih.

Od znancev sem izvedel, da bi si lahko uredil osebno izkaznico za tujce. Poskusil sem to urediti in imam še vedno potrdilo o tem. Nič si nisem uredil, ker so mi rekli, da moram prinesti rojstni list in dokazilo o nekaznovanju iz Bosne in Hercegovine. To je bilo nekje konec 90-ih, a zaradi vojne nisem šel nikamor. Tudi, če bi šel, se vrniti v Slovenijo ne bi mogel, ker nisem imel nobenih dokumentov. Poleg tega sem se v Bosni samo rodil, nikoli pa tam nisem živel. V občini, kjer sem se rodil, mi tega dokazila o nekaznovanju verjetno sploh ne bi izdali, tudi zaradi napetih odnosov med muslimani in Srbi na tistem območju. Kasneje, okrog leta 2002 ali 2003 sem oddal vlogo za slovensko državljanstvo in dobil zavrnjeno. Potem sem šel v Ljubljano k enemu odvetniku, ki mi je spisal pritožbo – a je tudi to bilo zavrnjeno. V krajevni skupnosti, kjer sem hodil v začetku 90-ih na volitve, sem prosil za potrdilo, da sem prihajal tja na volišče. To sem nesel na občino Maribor, da bi dokazal, da sem bil stalno prijavljen in sem dejansko živel v Mariboru. Na občini so me nadrli in rekli, kako sem lahko dobil tako potrdilo, da je to izdajanje državne tajne. Potem so celo klicali tajnika te krajevne skupnosti, ki mi je to potrdilo dal, in tudi njega nadrli, kako je lahko takšno izjavo napisal.

Zaradi izbrisa sem izgubil hišo, v kateri sem živel, nisem mogel delati vozniškega izpita, nisem mogel dokončati srednje šole in nisem mogel več dobiti službe. Vem, da bi danes imel službo, če bi imel urejen status. Ker nisem imel zdravstvenega zavarovanja in nisem imel denarja, da bi plačeval zobozdravnika, sem izgubil precej zob. Razen teh težav z zobmi, pa drugih hujših zdravstvenih težav nisem imel. Če sem kdaj potreboval kakšna zdravila, so mi jih dali prijatelji. Po izbrisu sta umrla mama in oče (na Hrvaškem) in nisem mogel na pogreb, ker nisem mogel čez mejo. V Srbiji imam brata in dve sestri, vendar od služenja vojaškega roka tam nisem bil in jih nisem videl.

Nisem se zavedal, da je bilo izbrisanih toliko ljudi. Tudi se nisem zavedal kaj, kako in zakaj se je izbris zgodil. Poznal sem nekaj ljudi, ki so imeli težave, a nisem točno vedel, zakaj. Poznal sem tudi neko družino, ki se je pol leta skrivala v hiši. Šele kasneje sem dojel, da bi bilo danes vse v redu, če bi oddal vlogo za državljanstvo, ko se je Slovenija osamosvojila. Najbolj me je prizadelo to, da še vedno nihče ni odgovarjal za izbris, da nihče ni priznal napake. Slovenija ne spoštuje ljudi – niti poštenih ljudi – in ni čudno, da jih vedno več gre v tujino.