Pred osamosvojitvijo Slovenije sem imel vse osebne dokumente izdane na ljubljanski upravni enoti. Mene so v Slovenijo prinesli leta 1969, ko sem bil star eno leto. Tu sem se šolal, delal in si ustvaril družino.

30. decembra 1990 sem imel hudo prometno nesrečo. Bil sem po bolnišnicah, zato nisem pravočasno oddal za državljanstvo. Ko sem prišel ven, sem bil več mesecev na berglah. Šef, pri katerem sem delal, naj bi me po novem letu redno zaposlil. Tako sva bila dogovorjena. Zaradi nesreče oziroma dolgega okrevanja je ta zaposlitev padla v vodo. Komaj sem prišel k sebi od nesreče, pa sem bil leta 1992 izbrisan. Očitno smo bili »južnjaki« dobrodošli le kot delovna sila in le za časa Jugoslavije – po osamosvojitvi smo postali odveč.

Zadnji dokument, izdan v Ljubljani pred osamosvojitvijo, je bila osebna izkaznica. Izdana je bila leto dni pred izbrisom, 29. aprila 1991. Veljala naj bi do leta 2001, ampak so mi jo leta 1992 uničili. Vozniškega dovoljenja nisem imel. Imel sem še jugoslovanski potni list, ki je bil prav tako izdan v Sloveniji pred osamosvojitvijo in je z izbrisom postal neveljaven.

Če se prav spomnim, je bilo leto 1992, ko sem domov dobil vabilo, naj se oglasim na upravni enoti zaradi ureditve državljanstva. Razveselil sem se, da bom lahko to končno uredil. Ko sem prišel tja, me je gospa vprašala, če bom vzel slovensko državljanstvo, in sem rekel, da bom. Namreč, pred tem sem že poskušal dati vlogo za državljanstvo, a me je neki uslužbenec upravne enote, ki je bil pač takrat na okencu za sprejem vlog, zavrnil, rekoč, da nimam vseh potrebnih dokumentov. Ta gospa me je vprašala, če imam pri sebi osebno izkaznico. Dal sem ji jo. Vzela jo je, jo preluknjala, mi jo vrnila in rekla: »Od sedaj naprej ste izbrisani.«

Bil sem kot brezdomci: brez doma, brez družine, kjer me niso hoteli, ker nisem imel papirjev, brez vsega. Seveda kradel nisem, ker nisem hotel. Sem se pa tako ponižal, da sem človeka prosil za kos kruha. Ker so me imeli za tujca, nisem imel pravice do socialne pomoči. Niti od Rdečega križa in Karitasa nisem prejel pomoči – če bi bil begunec, potem bi bil po njihovih merilih upravičen, tako pa nikamor nisem spadal.

Seveda nisem vedel, kaj to pomeni, kakšne bodo posledice. Napotila me je na urad za tujce, naj tam vprašam, kako in kaj. Šel sem tja in vprašal, kaj moram narediti, da lahko ostanem v Sloveniji. Tam sta sedeli dve punci, me gledali in vprašali, za koga to sprašujem. »Zase,« sem rekel. Kar nista mogli verjeti, tudi njima je bilo čudno. Pojasnili sta mi, kaj moram narediti: da moram najprej na bosansko ambasado po bosanski potni list. Takrat bosanske ambasade še ni bilo v Sloveniji; najbližja je bila v Italiji. Lotil sem se pridobivanja bosanskih, torej tujih dokumentov. Po telefonu sem klical na ambasado, saj v Italijo brez veljavnih dokumentov nisem mogel. Vprašali so me, ali imam stalno bivanje v Slovenji, pa sem rekel, da ne, ker so mi ga odvzeli. »V takem primeru pa bosanskih dokumentov ne morete dobiti preko ambasade,« je bil njihov odgovor. Tako sem ostal na ničli – nikjer. Nisem imel niti bosanskega niti slovenskega državljanstva, niti nobenih veljavnih dokumentov. Tudi eden od mojih bratov je bil izbrisan, ostali sorojenci – bilo nas je osem otrok – pa niso imeli težav, vsi so postali slovenski državljani.

Zaradi izgube osebnega pravnega statusa sem imel veliko zapletov. S partnerko sva šla narazen v tistem obdobju, ko mi je celo življenje razpadalo, ker nisem mogel urediti statusa državljana. Stanovanje je pripadalo podjetju, v katerem je bila ona takrat zaposlena. Ko sva se razšla, sem šel seveda jaz iz stanovanja, ona pa ga je kasneje odkupila. Poročena nisva bila, imela pa sva isti naslov – jaz sem bil namreč na tistem naslovu prijavljen za stalno. Tudi zaradi vseh teh zapletov okoli državljanstva sva se grozno prepirala. Potem sem šel raje ven, da je lahko ona ostala v stanovanju z najinim sinom (rojenim leta 1991). Takrat sem dobesedno ostal brez vsega, kot največji klošar, prepuščen sam sebi, brez dokumentov, brez službe, brez družine in brez stanovanja. Spal sem po kleteh, starih avtomobilih, parkih.

Bil sem hudo bolan, pa nisem imel zdravstvenega zavarovanja. Denarja, da bi plačal preglede, pa tudi nisem imel, tako da me k zdravniku sploh niso vzeli. Brezplačne zdravstvene pomoči ni bilo do leta 2002, ko je doktor Doplihar na Mislejevi odprl ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Potem sem nekaj časa hodil tja, dokler nisem dobil državljanstva in si uredil zavarovanja. Vmes sem bil deset let brez zdravstvene oskrbe.

Ker vem, kako je, če si bolan, pa nimaš dostopa do zdravnikov, menim, da je pravica do zdravstvene pomoči ena bistvenih pravic. Brez zdravja je človek uničen. Brez zdravja niti na črno ne moreš delati. Sprašujem se, kaj se je zgodilo s Hipokratovo prisego medicinskega osebja. Jo je zamenjalo potrdilo o zavarovanju? Zdravstveno stanje se mi je v času izbrisa, ko me niso nikjer vzeli na zdravljenje, kronično poslabšalo. Sedaj imam odločbo, da sem invalid tretje kategorije, a mislim, da bi moral biti vsaj druge. Noge mi zatekajo, odpirajo se mi rane, tako da moram imeti ves čas povito. Na desno oko ne vidim – to je tudi ena od posledic nezdravljenja. Udarilo mi je na pljuča, moral bi prenehati kaditi. No, saj počasi se trudim. Izbris je res zelo vplival na moje zdravstveno stanje.

Od takrat naprej, ko sem postal tujec oziroma tujec brez dokumentov, brez statusa, me ni nihče hotel zaposliti. Bali so se policije. Preživljal sem se samo s tem, kar sem na črno zaslužil ali pa »nafehtal«. Bil sem kot brezdomci: brez doma, brez družine, kjer me niso hoteli, ker nisem imel papirjev, brez vsega. Seveda kradel nisem, ker nisem hotel. Sem se pa tako ponižal, da sem človeka prosil za kos kruha. Ker so me imeli za tujca, nisem imel pravice do socialne pomoči. Niti od Rdečega križa in Karitasa nisem prejel pomoči – če bi bil begunec, potem bi bil po njihovih merilih upravičen, tako pa nikamor nisem spadal.

Seveda pa so obstajali ljudje, par posameznikov, ki so mi pomagali. Ne vem, kako bi se zame izteklo brez njihove pomoči. Na primer, leta 1998 sem spoznal gospoda M.N., ki ima gostilno v Tomačevem in je oddajal sobe. Povedal sem mu, kako je z mano, da nimam kje spati, ali ima kakšno sobo. Rekel je, da ima prazno sobo. Vprašal sem ga, ali jo oddaja in kakšna je cena. Pa je odgovoril z vprašanjem, ali imam denar. Rekel sem, da ne. »Zakaj pa potem sploh sprašuješ, gor pojdi in spi,« je rekel. In sem res »šel gor« in ostal več let. V zahvalo sem delal v njegovi gostilni. Pomagal sem mu peči odojke in stregel sem gostom.

Prav v tistem obdobju, ko sem delal pri njem, se mi je zgodilo, da so me skoraj deportirali v Bosno. To je bilo leta 2001. Do takrat sem se uspešno skrival, težav nisem delal, kradel nisem, čim manj sem hodil po mestu. Takrat pa je bilo takole. Ura je bila sedem zjutraj in pili smo kavo. Pet policistov je vstopilo v gostilno. Eden je stopil do mene in me hotel legitimirati. Rekel sem mu, da nimam dokumentov. Pa je rekel, nič zato, povej, kako se pišeš. Povedal sem mu in je zadostovalo. Skoraj so končali, tako rekoč so odhajali, ko je drugi policist pogledal proti meni in rekel tistemu prvemu, »a ta pa nima dokumentov«, kot da bi vedel, da jih nimam. Prvi mu je rekel, da jih res nimam, ampak da me je že popisal. Ta drugi je vztrajal, da me obravnavajo. Eden od njih me je spremil v mojo sobo, da sem poiskal uničeno osebno izkaznico, izdano v Sloveniji. To je bil za njih neveljaven dokument in tako sem moral z njimi. Odpeljali so me na Policijsko postajo Ljubljana Bežigrad. »Sedaj greste k sodniku za prekrške,« so odredili. Sodnik za prekrške je izdal odločbo, da ni razloga za izgon. Policisti so me kljub temu dali nazaj v policijski avto in me odpeljali v Center za tujce, ki je bil takrat v Šiški. To se je dogajalo v ponedeljek. Rekli so mi, da v sredo grem pa na letalo za Sarajevo. Niso upoštevali sodnikove odločbe. V Centru sem imel pravico do enega telefonskega klica. Poklical sem Matevža Krivica, on pa gospoda M. N. Oba sta prišla pome, in uspelo je, da so me izpustili. Če onadva ne bi reagirala tako hitro, bi bil tisto sredo leta 2001 na letalu.

Sicer pa znanci in prijatelji niso vedeli, da sem izbrisan, razen enega policista in seveda M. N., ki me je rešil iz Centra za tujce. Kasneje, po letu 2003, ko sem že dobil državljanstvo in sem se začel pojavljati na televiziji in v časopisih, so se pa zelo čudili: »Nismo vedeli, zakaj nam pa nisi povedal?« Res nisem nikomur govoril o tem, razen enemu policistu, ki me je ščitil. Če sva kam šla, je rekel, pojdi z mano, če bodo videli, da sem policist, tebe ne bodo legitimirali. Z njim sem hodil ven, sicer pa ne. Prijateljev nisem prosil za pomoč. Sam sem se znašel. Ker mi je bilo nerodno. Prej sem dobro živel, kot natakar sem imel solidno plačo, potem pa sem se naenkrat znašel tako rekoč na dnu. Tudi tisti policist, moj prijatelj, mi je hotel kdaj kaj dati, pa nisem hotel vzeti. Občasno mi je plačal pijačo, a to je druga stvar. Denarja nisem hotel vzeti. Sem pač trmast človek. Bojiš se prositi kolega, ker te je strah, da ga boš potem izgubil. Imel sem srečo, da sem imel tega prijatelja.

S sinom in hčerko sem kolikor toliko ohranjal stike kljub vsem tem izgubam, ki sem jih doživel. Vendar pa me je bilo sram, ker jima nisem mogel ničesar nuditi. Sina sem eno obdobje skrivaj hodil gledat. S hčerko iz prvega zakona, ki je starejša in je bolj razumela, sem imel pa ves čas stike. Sedaj nama ona pomaga graditi odnos.

Za nezakonitost izbrisa smo izvedeli šele leta 2002, nič prej. Vedel sem, da nimam stalnega bivališča, da nimam več pravice do zdravstva, službe, socialne podpore, skratka do ničesar. Nismo pa vedeli, da je to napaka Slovenije, dokler se v javnosti nista pojavila Todorović in Krivic s svojimi podatki in razlagami. Prej smo bili pač zgolj »južnjaki«. Potem ko smo izvedeli, da nas je veliko in da je to napaka slovenske politike, smo se začeli boriti, sam pa ne moreš proti sistemu. Vse do leta 2002, dokler izbrisani niso prišli v javnost, nisem poznal nobenega izbrisanega. Kaže, da smo se vsi skrivali, nihče ni govoril o tem. Ko sem slišal za društvo in dobil številko Aleksandra Todorovića, sem ga kar poklical. Povedal sem mu, kako je z mano. Takrat smo se začeli dobivati in še danes se skupaj boriva. Sem član Civilne iniciative izbrisanih in podpredsednik za ljubljansko regijo. To društvo ne prejema nobenih donacij, nima nobenih sredstev. Edino, kar prejemamo, je moralna podpora in tudi mi vsakemu nudimo moralno podporo.

Zahtevamo, da se vsem ljudem, ki jim je bilo odvzeto stalno prebivališče leta 1992, vrne njihov status tudi za nazaj in da se krivice popravijo. Na primer, jaz sem izgubil 11 let delovne dobe, ker nisem bil »zaposljiv«, delati pa sem seveda vseeno moral. Zdravje sem izgubil, vid sem izgubil, družino sem izgubil. Z nobeno denarno odškodnino, naj je še tako visoka, mi ne bi mogli vrniti mojega zdravja in družine, tega se ne da denarno ovrednotiti. Ampak tisti, ki so odgovorni za izbris, torej tisti, ki so tak ukrep naročili in dovolili, morajo za to enkrat odgovarjati, moralno in kazensko. Bavčar je bil takrat leta 1992 minister za notranje zadeve in on je podpisal dokument, ki je v bistvu legitimiral izbris.

Leta 2003, 13. oktobra, sem dobil slovensko državljanstvo na podlagi 19. člena Zakona o državljanstvu. Potem sem si takoj poiskal službo. »Zeznil« sem delodajalca, če sem iskren, ker mu nisem povedal, da sem bolan. Zame je bilo res nujno, da dobim zaposlitev in zdravstveno zavarovanje. Precej časa sem bil na bolniški in sem bil zato tudi odpuščen. Sedaj prejemam invalidsko pokojnino, ki pa je zaradi manjkajoče delovne dobe zelo nizka.

Sedaj, ko imam državljanstvo, so se nekatere stvari obrnile na bolje. Pred policisti se mi ni treba več skrivati in imam pravico do legalne zaposlitve. Ampak zdravstvene težave imam pa prav tako kot prej; razlika je v tem, da grem sedaj lahko k zdravniku. Vendar pa ne morem več delati kot prej – ne zato, ker ne bi imel pravice, ampak zaradi vseh nakopičenih zdravstvenih težav. Vložil sem prošnjo za socialno stanovanje, ampak saj vemo, kako je s tem pri nas, razpoložljivih stanovanj je premalo glede na potrebe ljudi. Zdaj lahko tudi potujem in skupaj z izbrisanimi in podporniki smo veliko potovali: v Italijo, Bruselj, Bosno, Srbijo itd. Prej pa dvanajst let nisem zapustil Slovenije, moja teta me je komaj spoznala, ko sem se en dan spet pojavil v rojstnem kraju. Najbolj pomembno pa se mi zdi, da zdaj lahko sodelujem v bojih različnih skupin, s prosilci za azil, priseljenimi delavci, proti centrom za tujce v Italiji in Sloveniji itd. in me zaradi tega nihče ne preganja. Lahko se pojavim v prvih »bojnih« linijah, dajem izjave za medije itd. Z aktivizmom je šlo moje življenje v pravo smer.