Rodila sem se v Srbiji. Ko sem bila stara osem let se je naša družina preselila v Slovenijo. Kljub kulturnemu šoku ob prvem stiku s Slovenijo, sem se hitro asimilirala, jezika sem se hitro naučila, ker sem za jezike nadarjena. Moram reči, da nisem bila deležna kakšnega šikaniranja zaradi mojega porekla. Verjetno zato, ker nisem bila šibka, saj otroci hitro „zavohajo“ šibke in se potem nanje spravijo. Nekaj so sicer poskušali, a ko ni bilo odziva, so hitro odnehali.

Izbris se je zgodil, ko sem bila v drugem letniku Filozofske fakultete. Ker sem bila vedno dobro informirana, sem vedela, da moram pridobiti državljanstvo, za kar je bilo treba dati vlogo do konca leta 1991. Problem je nastal zaradi tega, ker nisem imela originala rojstnega lista, ampak samo kopijo. Ko sem na Mačkovi hotela vložiti vlogo za državljanstvo, je uslužbenka za okenčkom zaradi tega zavrnila sprejem vloge. V tistem času je bilo jasno, da originala ne morem pridobiti. Bilo je nemogoče. Tudi kasneje se je izkazalo za zelo težavno nalogo. Uslužbenko sem skušala prepričati, naj vendarle sprejme vlogo, jo nato tudi moledovala, vendar je nisem mogla premakniti. Vloge ni hotela sprejeti, je pa na majhen košček papirja napisala, da ji manjka original rojstnega lista in napisala datum. Pozneje se je izkazalo, da mi je prav ta papirček, ki sem ga po naključju shranila, rešil moj problem oziroma veliko pripomogel k temu.

Potem, ko je rok za oddajo vlog za državljanstvo po 40. členu potekel, mi je bilo jasno, da bodo težave in to se je kasneje tudi potrdilo. Vendar mojo zgodbo prežema veliko sreče. Tega se dobro zavedam in za to sem zelo hvaležna.

Prva sreča je bila ta, da sem imela stalno bivališče, kar je bilo zame življenjsko pomembno. Naslednja pomembna stvar je bila ta, da sem imela tekoči račun pri Ljubljanski banki – seveda na osnovi tega stalnega bivališča. Težava pa je bila fakulteta. Ker nisem imela dokumentov in statusa, študija nisem mogla nadaljevati. To me je seveda zaznamovalo. Kasneje, po petih letih bi ga lahko nadaljevala, ampak vmes so se programi spremenili, bilo je zakomplicirano, oteženo. Smolo sem imela tudi z vozniškim izpitom. Društveni izpit sem naredila junija 1991 in mislim, da se je izbris zgodil ravno na dan, ko bi morala na Roško opravljati glavni izpit.

Ker drugih dokumentov nisem imela, sem živela v nekem strahu, negotovosti. To je neko notranje nelagodje, nesproščenost v življenju in to ravno v obdobju, ko naj bi mlad človek razvil vse svoje potenciale. Z izbrisom mi je bilo to onemogočeno.

Ves ta čas sem se zavedala, da ne smem iz države. To je bilo zelo pomembno pri pridobivanju tega famoznega originala rojstnega lista. Starši so bili v Bosni. Tudi sestra se je kmalu preselila k njima. Bila sem precej mlada in nisem bila še povsem samostojna. Vržena sem bila v realno, samostojno življenje na zelo grob način. Na začetku se nisem najbolje znašla in sem bila tudi depresivna. Čez noč sem morala odrasti. Bilo mi je zelo hudo, sploh prvi dve leti.

Potem, ko je rok za oddajo vlog za državljanstvo po 40. členu potekel, mi je bilo jasno, da bodo težave in to se je kasneje tudi potrdilo. Vendar mojo zgodbo prežema veliko sreče. Tega se dobro zavedam in za to sem zelo hvaležna.

Zavedala sem se, da sem v kočljivi situaciji, zato sem se poskušala čim bolj izogibat raznim momentom legitimacije. Da bi poskušala priti čez mejo? Jasno mi je bilo, da tega ne smem. Težav s policijo nisem imela. Živela sem z eksistencialno grožnjo nad glavo. Bala sem se deportacije. Zavedala sem se, da je to realna nevarnost. Si pa predstavljam, da je bil še hujši šok, če tega nisi vedel. To, da sem jaz vedela, je bilo zelo pomembno. Zaradi tega sem se izogibala raznim situacijam. Tisti, ki tega ni vedel, in predstavljam si, da je to veljalo za večino ljudi, je to izvedel šele ob legitimaciji, ko so jim policisti preluknjali dokumente. To je bilo najbrž še hujše. Bila sem zelo na trnih. Živela sem v strahu.

O izbrisu se v javnosti dolgo ni govorilo oziroma mediji so o tem zelo malo poročali. Sama vsak dan preberem časopis, ker me zanima politika in aktualno dogajanje, vedno sem rada informirana. Torej nekdo, kot sem jaz, je vedel, kaj se je dogajalo. Drugi, ki se za take stvari pač ne zanimajo, niso mogli vedeti. Premalo se je poudarjalo, kako življenjsko pomembno je to za vse ljudi iz držav bivše Jugoslavije oziroma kaj to pomeni za nadaljnje življenje v Sloveniji. Jaz sem vedela. Zelo dobro sem se vsega zavedala. Izbris je moj življenjski prostor neverjetno skrčil! Štiri leta sem živela zelo previdno in se ozirala čez ramo. Vedela sem, da imam problem in da ga moram rešiti. Izpolnjevala sem namreč vse pogoje za pridobitev državljanstva po 40. členu in zdela se mi je neizmerna krivica, da mi to ni bilo omogočeno. Nisem bila pasivna ali da tega ne bi želela. Jaz sem slovensko državljanstvo želela.

Rekla sem že, da sem imela precejšnjo srečo. Srečo v nesreči. Po izbrisu sem se poročila. Mož je bil po poklicu pravnik in njegov mentor, ugledni pravni strokovnjak, ki sem mu še danes neskončno hvaležna, je predstavil rešitev mojega problema. Razložil je, da bi mojo vlogo morali sprejeti, čeprav je bila nepopolna, in potem zahtevati dopolnitev. Da sem vlogo želela pravočasno vložiti, je dokazoval omenjeni majhen košček papirja. Z zahtevo po „vrnitvi v prejšnje stanje“, mi je uspelo dobiti državljanstvo po 40. členu retroaktivno.

Ko sem dobila državljanstvo, sem šla takoj v Bosno k staršem. To je bilo zelo čustveno srečanje. Starši namreč vmes niso nikoli prišli v Slovenijo. Očeta je vse skupaj zelo prizadelo in Slovenije še dandanes ne želi obiskati. Čutil se je izdanega. Država, ki jo je vse življenje branil, mu je obrnila hrbet. Prepričan je, da bi se dalo stvari urediti drugače in tudi jaz sem prepričana, da bi se dalo drugače in da bi moralo biti drugače.

Izbrisana sem bila približno štiri leta. V tem času mi je s silno muko uspelo dobiti original rojstnega lista. Pravniki so mi pozneje razložili, da bi se to moralo urediti tudi brez originala. Imela sem srečo. Zavedam se, da je zelo malo ljudi imelo takšno srečo. Si kar predstavljam usode ljudi, ki niso imeli takšne sreče, ki niso bili tako informirani, ki niso imeli nasvetov pravnikov. Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi zahtevala kakšno odškodnino, čeprav mi je izbris – kot mlademu človeku – precej zavrl razvoj in tako okrnil kakovost življenja.

Ne vem, katera sreča po vrsti je bilo zdravje oziroma to, da nisem imela večjih zdravstvenih težav. Bila sem mlada in nisem bila bolna. Problem je bil včasih, če sem potrebovala antibiotike, ampak smo se znašli. Mi jih je kdo drug priskrbel. Zobozdravnika sem pač plačala. Vprašanje kako bi bilo s tem danes.

Bil je tam kot nekdo, ki naj bi ti pomagal rešiti težavo, on pa je z užitkom povedal, da si v bistvu v nerešljivi situaciji oziroma da ni ničesar, kar bi lahko naredil. Njegova funkcija mi ni bila čisto jasna. Zato sem zahtevala, da bi se pogovorila s kom drugim, ker se z njim pač ni dalo ničesar rešiti. Sicer pa to niti ni bil njegov namen. Zabrusil je, da se mimo njega ne da, da je on tam trdnjava, ki čuva… Ne vem, kaj je čuval pred nami ubogimi reveži. Zdelo se je, da le črpa ugodje iz naše nemoči, iz vseh tistih solza in se nad tem več kot očitno naslaja. Žaljivk ni uporabljal. Ni jih izrekel, pa mu ni bilo treba, saj ti je dal zelo jasno vedeti, kaj si ti kot človek v njegovih očeh. Najhujše je bilo to, da se to ni nanašalo na nekaj, kar bi narobe naredil, ampak na tebe kot človeka – tvoje biti.

Čeprav nisem poznala in se nisem družila z drugimi izbrisanimi, mi je bilo kristalno jasno, kako je moralo biti nekomu, ki ni bil izobražen, obveščen in je izvedel, da je izbrisan, na tak način, da so mu vzeli papirje. Bilo mi je jasno. Saj ne pravim, da jaz nisem običajen človek. Seveda sem običajen človek, ampak od večine izbrisanih me je delila informiranost. Osebno sem bila prizadeta, ko sem začutila, da je družba gladko nasedla demagogiji politikov, da so si za izbris krivi sami. Bilo mi je jasno, da ni tako, da je obratno. Več kot očitno je bilo, da se je zgodila krivica.

Mislim, da vprašanje odškodnin sploh ni relevantno. Prepričana sem, da velika večina teh ljudi ni razmišljala o odškodninah, tako kot jaz nisem. To je sploh ni bilo pravo vprašanje. Bilo je bistveno bolj moralno, eksistenčno in tako naprej. Valjenje krivde na ljudi, da niso naredili dovolj, se mi je zdelo pošastno. Dokaj pozno sem dojela, kako obsežen problem je bil to. Priznam pa, da se s tem nisem pretirano ukvarjala. To je bilo tako boleče poglavje v mojem življenju, da sem ga želela čim prej pozabiti… Tudi za društvi izbrisanih sem slišala dokaj pozno in sicer prek medijev. Vloga medijev se mi je pri vsej stvari zdela zelo problematična. Mediji so bili nekonstruktivni, saj so podpirali prelaganje krivde za izbris na ljudi in podpihovali nestrpnost do izbrisanih.

Mislim, da je bil izbris povezan z neko ihto, ki je botrovala tudi nastanku te države. To je slaba popotnica, saj je bila Slovenija republika z ogromnim potencialom, velikim ugledom v državi (nekdanji Jugoslaviji) in tako naprej. Verjetno je šlo za nek pohlep vodstva pa tudi zaslepljenost ljudi. Ne vem, kako bi rekla. Šlo je za neko nerazumljivo hlepenje, morda po tem, da bi imeli dvajset vrst jogurta na policah, kot so videli v sosednji Italiji ali Avstriji… Mogoče je šlo za manjvrednostni kompleks. Dokaz, da so boljši od bivše Jugoslavije. Mogoče. Vsekakor se je to odražalo v splošnem preziru do vsega, kar je prihajalo iz Jugoslavije. Bilo je veliko zelo črno-belega gledanja na stvari in vse, kar je bilo iz bivših držav, je bilo slabo in je bilo to treba čim prej izbrisati iz  zgodovine, iz svoje biti, perspektive.

Zaradi svojega porekla do izbrisa nisem imela večjih težav. Sicer se mi zdi, da se nacionalizem močno krepil v zadnjih letih pred osamosvojitvijo. Pri tem je bil jezik zelo močan moment diferenciacije. Veliko ljudi iz bivših republik je slovenščino govorilo slabo ali z naglasom. Take so hitro prepoznali in mogoče na podlagi tega avtomatično drugače obravnavali. Moja slovenščina je bila popolna. Nikoli nisem skrivala, da sem Srbkinja, vedno sem se podpisovala z mehkim ć in tako naprej. Ne bom rekla, da sem ponosna na to, ker se mi zdi vsako tovrstno predalčkanje ljudi zelo zgrešeno. Sem pa prepričana, da sem imela manj težav zaradi moje slovenščine. Tudi to je verjetno obarvalo mojo zgodbo. Edino na Mačkovi zaradi znanja jezika nisem bila v nič drugačni poziciji, kot ostali. Tam se zaradi moje knjižne slovenščine do mene niso nič drugače obnašali oziroma me nič drugače obravnavali.

Prepričana sem, da je poudarjanje nacionalizma oziroma ponos, da pripadaš neki etnični skupini, nekaj povsem brezpredmetnega… Veliko bolj smiselno je, da te definira tisto, kar si v življenju dosegel s svojimi sposobnostmi, kot pa to, kje si se pač po naključju rodil. To je moje osebno mnenje. Enako kot obsojam slovenski nacionalizem, obsojam tudi druge – npr. srbski. Šlo je za nek domino efekt. Pravijo, da je Jugoslavijo uničil srbski nacionalizem. Ampak zdi se mi, da nič bolj kot hrvaški ali slovenski. To je bilo takrat precej prisotno v slovenskem političnem diskurzu in zdi se mi, da ga definira še danes.