Rojena sem bila v Veliki Kladuši v Bosni in Hercegovini, leta 1958. Tam sem končala osnovno šolo in dve leti daktilografskega tečaja. Leta 1978, ko sem imela 18 let, sem se preselila v Ljubljano. Tukaj nisem imela nikogar, ne strica, ne babice, ne prijateljev ali znancev. Sama sem se morala znajti v novem okolju. Takoj sem šla za tekoči trak in sem delala in me ni zanimalo nič drugega kot delo, delo. Če ne bi delala, se ne bi znašla. Hotela sem biti neodvisna, samostojna, da imam svojo službo, svoj dohodek, da se lahko sama preživljam. Delala sem od šestih do šestih, dobila žulje na rokah, svojo plačo sem pošteno zaslužila. Nihče mi ne more očitati, da sem prišla v Slovenijo na grbo Slovencem. Trdo sem zaslužila vsak grižljaj, ki sem ga zagrizla. Tudi danes ne želim biti nikomur na grbi, niti svojim odraslim otrokom, nikomur. Dokler bom lahko migala, bom tudi zaslužila.

Najprej sem dobila službo v Semenarni, v proizvodnji. Po treh mesecih začasnega dela mi je šefinja rekla, naj se v Ljubljani za stalno prijavim, da me bodo zaposlili za nedoločen čas. V svoj rojstni kraj, Veliko Kladušo, sem se šla odjavit. Svoje stalno prebivališče sem prijavila v Ljubljani. Kmalu sem spoznala moža, sedanjega bivšega moža, nisva več poročena. Najprej smo živeli v baraki, ki ni imela niti ogrevanja. Mož se je takrat kot civilist zaposlil v JNA. Že po treh mesecih naju je obiskal neki oficir, ki je bil v komisiji za dodelitev stanovanj. Ko je videl, v kakšnih pogojih živiva z dvema majhnima otrokoma, je posredoval in v manj kot mesecu dni nama je bilo dodeljeno stanovanje. V času slovenske osamosvojitve, leta 1990, sem zahtevala razvezo. Z možem sva si bila preveč različna, drugače sva jemala svet. V ločitvenem postopku mi je sodišče dodelilo otroke in stanovanje, tako da se je moral on izseliti.

Leta 1991, ko so ponujali državljanstva, nisem dala vloge. Rečeno je bilo, kdor želi, kdor hoče, lahko vloži, ni bilo obvezno. Takrat sem takole razmišljala: tu živim že toliko let, stalno sem prijavljena v Ljubljani, otroci so državljani in Slovenci po očetu, jaz pa sem del te družine, sem mati teh otrok in imam tudi stalno zaposlitev. Dejstvo, da so ponujali državljanstva, sem bolj povezovala s tem, da je Slovenija majhna država in da je z vidika mednarodnega priznanja bolje, da ima država večje in ne manjše število prebivalstva. Nisem razmišljala, da bi morala vzeti državljanstvo. Že kot otrok sem videla, kako so naši Bosanci odhajali na delo v Francijo in Nemčijo. Tam so bili tujci, a so imeli zaposlitev ali pa stalno bivanje – živeli so kot polnopravni člani. Moj oče še danes živi v Nemčiji, pa nima nemškega državljanstva. Nisem mogla vedeti, da bom izgubila svoje pravice, če ne vzamem državljanstva. A kaj vse sem izgubila! Izgubila sem vse pravice, razen pravice do dela – službo sem namreč lahko obdržala.

Ko sem bila brez dokumentov, sem si mislila, da to bo moralo enkrat priti na dan. Prepričana sem bila, da je prišlo do napake. Nisem pa vedela, da je bilo toliko ljudi izbrisanih, no, nisem vedela niti, da sem jaz izbrisana. Mislila sem, da gre za neke komplikacije, ki jih ima poleg mene še morda kakšnih deset ljudi.

Res mi ni prišlo na misel, da bi mi lahko država moj status legalne prebivalke ukinila brez kakršnekoli razlage, obvestila. Leta 1993 sem šla na Mačkovo po potrdilo o skupnem gospodinjstvu, ki bi ga morala predložiti centru za socialno delo. Uslužbenka je zahtevala osebni dokument. Ko sem ji izročila osebno izkaznico, jo je vzela, preluknjala, mene pa napotila na urad za tujce. Ko sem hotela dvigniti potrdilo o skupnem gospodinjstvu in ga nisem dobila, sem videla, da je nekaj hudo narobe. Ampak ni mi bilo jasno, kaj je bilo narobe, rekli so mi samo: »Vas ni!« »Kako me ni, če sem pa tu?!« Nisem mogla doumeti, kaj se je zgodilo, da naenkrat nisem imela stalnega bivališča. Do takrat sem vse svoje osebne dokumente dvigovala in podaljševala v Ljubljani, potem ko se je država osamosvojila, pa nič več. Potni list in vozniško dovoljenje, oba izdana v Ljubljani, pa sta mi takrat tudi že potekla. Šele takrat mi je začelo postajati jasno, da nisem imela nobenega statusa v državi.

Zelo pomembno je bilo, da sem si izborila, da po razvezi ostanem z otroki v stanovanju. Vendar pa se je zaradi izbrisa odkup stanovanja hudo zakompliciral. Ker nisem imela državljanstva, tudi nisem imela pravice, da ga odkupim. Lahko bi ga odkupila na otroke, ki so bili vsi državljani in so bili registrirani kot uporabniki stanovanja. No, ko sem videla, da je to problem, sem poleti leta 1992 dala vlogo za državljanstvo. Stanovanja nisem mogla odkupiti, tudi na otroke ne, zaradi dveh razlogov. Ker nisem imela nobenega veljavnega dokumenta, mi v banki niso odobrili kredita, čeprav sem bila takrat še v rednem delovnem razmerju. Drugi razlog pa je bil, da me je ministrstvo za obrambo, novi lastnik stanovanja, tožilo zaradi neplačevanja najemnine. Strošek te najemnine pa ni bil moj, ampak so bili to stroški prejšnjega najemnika, mojega moža. Jaz sem dobila to stanovanje kot najemnica leta 1993 in sem vse obveznosti sproti poravnavala. Postopek na sodišču je trajal sedem let, ministrstvo je izgubilo, a v vmesnem času so me hoteli izseliti. Deložacijo so hoteli izvesti leta 1998, ko so mi poslali odločbo, da naj se izselim. Brž sem se pritožila na višje sodišče. Višje sodišče je ugotovilo, da je to dolg iz preteklega obdobja, ki je bremenil mojega bivšega moža. Ko se je to rešilo in ko sem po enajstih letih, torej leta 2003, dobila državljanstvo, sem šele lahko nadaljevala postopek za odkup stanovanja. Ta postopek še vedno ni rešen, še vedno sem najemnica in plačujem najemnino.

Imela sem srečo, da sem kljub izbrisu ostala zaposlena, in to za nedoločen čas. V firmi niso nikoli zahtevali potrdila o državljanstvu. Ilegalno sem živela, delala pa sem vseeno lahko. V službi niso vedeli, da sem brez statusa. Smola v zvezi z mojo zaposlitvijo je bila v tem, da brez osebnega dokumenta nisem mogla dvigovati svoje plače, ki so mi jo nakazovali na tekoči račun. Do leta 1995 nisem imela problemov, ker sem dvigovala na bankomatu. Problem je nastal, ko je bilo treba zamenjati bančno kartico, za kar seveda potrebuješ osebni dokument. V banki sem predložila staro osebno izkaznico, ki pa je niso upoštevali. Kako potem dobiti plačo? V službi sem rekla, da sem se na banki skregala in od takrat dalje so mi dajali plačo kar na roko.

Problem te plače je bil, da je bila zelo nizka, prav spomnim se, 35.000 tolarjev. Doma pa sem imela trisobno stanovanje in tri otroke, kar je naneslo stroškov za približno 50.000. Nič čudnega, da sem zbolela, psihični pritisk življenja na robu preživetja in brez veljavnih dokumentov je bil prehud. Niti za hrano ni bilo dovolj, tako skromno smo živeli. Najmlajša vsaj ni vedela, česa vsega nima, a starejša hčerka je močno občutila pomanjkanje. Stalno se je primerjala z drugimi – kaj vse imajo in česa ona nima. Pa fant, recimo, ko je odraščal in mu je noga tako hitro rasla, da so v treh mescih prsti gledali iz superg. Od kod meni toliko denarja, da bi mu vsakih nekaj mesecev kupila nove superge?! Oba sva jokala, ko sva hodila od trgovine do trgovine, da bi mu našla superge, ki niso drage. Edino na čeke, na obroke sem jih lahko kupila.

Starejša dva otroka sta pomanjkanje občutila tudi v šoli, nista se mogla zbrati in učiti kot drugi otroci. Starejšo hčerko je to pomanjkanje tudi zelo prizadelo, ona se je kregala z vsemi, na učiteljice se je jezila, čisto je zbezljala. Same slabe ocene je imela, komaj je izdelala osnovno šolo, v srednjo se ni mogla nikamor vpisati. Težko ji je bilo; hotela je biti kot njene prijateljice, sošolke, pa ni mogla zaradi mojega pomanjkanja. Že v osmem razredu mi je očitala, da nisem sposobna skrbeti zanjo, da me ne potrebuje in da sem jaz kriva, da se ni mogla nikamor vpisati. Na primer, rekla bi mi, da je naša soseda tudi samohranilka, pa imajo njeni otroci vse za šolo. Ampak ona je lahko dobila poleg otroških dodatkov in svoje plače tudi socialno podporo, jaz pa ne, ker nisem imela potrdila o stalnem prebivališču. Očitke in krivico sem po eni strani trpela od države, po drugi strani od mojih otrok in po tretji strani od sorodnikov in sosedov.

Na srečo so bili otroci slovenski državljani po očetu in so imeli otroške dodatke. Ampak socialne pomoči pa kot enoroditeljska družina nismo mogli dobiti, čeprav bi bili glede na naše skromne dohodke upravičeni. Moja plača in otroški dodatki niso zadostovali za normalno življenje. Vendar mi na centru za socialno delo tega dodatka oziroma socialne pomoči niso mogli dati, ker nisem imela statusa tujke s stalnim prebivališčem. Ko sem prinesla potrdilo o skupnem gospodinjstvu, je en član manjkal, torej je bilo manj ljudi za preživljanje. Mojo plačo pa so upoštevali, ko so seštevali skupni dohodek gospodinjstva in potem delili s številom oseb. Iz papirjev ni bilo razvidno, da živim s svojimi otroki, čeprav so vsi vedeli, kakšna je dejanska situacija.

Leta 1997 se je k nam preselil moj drugi partner. Tudi on je bil izbrisan. Delal je kot zidar na črno. Imel je majhno hčerko, žena mu je umrla. Eden drugemu sva pomagala. Vsi smo živeli skupaj v našem stanovanju. Nekaj časa je šlo v redu in dobila sva dojenčka. Ker sva bila oba izbrisana, tudi najmlajša hčerkica ni imela nobenega statusa. Zaradi tega tudi očetovstva dolga leta ni imela vpisanega.

Moja kartoteka je polna opisa zdravstvenih težav. Zdravnik je predlagal po nekaj mesecev bolniške. A komisija me je zavrnila, češ da nič narobe z mojim zdravjem. Potem sem izgubila službo in se prijavila na zavod za zaposlovanje. V resnici so me odpustili zaradi bolezni oziroma pogostih bolnišk, ki sem jih imela predvsem zaradi otroka. V firmi so napisali, da so me odpustili kot višek delovne sile, ker naj bi bilo to bolj ugodno zame, kot pa zaradi pogostih odsotnosti. Na moje delovno mesto so uvedli nekakšnega robota, ki je zlagal magnete, tako da me niso več rabili. Od takrat dalje, ko so me dali na zavod za zaposlovanje, nimam več službe. To je bilo leta 2003. Takrat sem bila v res slabem zdravstvenem stanju: cela moja desna stran telesa je bila zablokirana, noga, roka, pol obraza, vse je bilo že tako trdo, da nisem več nič čutila. Več let sem bila v katastrofalnem fizičnem stanju. Nisem mogla sedeti za tekočim trakom, nisem mogla narediti norme, enostavno nisem imela tiste hitrosti, kakor bi jo morala imeti za tako delo, tudi že pred rojstvom hčere. Zaradi vsega groznega sem zbolela na živcih. Še čudno, da me niso odpeljali v kakšno norišnico, ker sem bila tako depresivna, tako nemogoča. Sreča v vsej tej nesreči pa je bila, da sem plačevala življenjsko zavarovanje in takrat, ko so me odpustili, sem dobila kar nekaj denarja od zavarovalnice. Šla sem se zdravit h kiropraktiku, da me je odblokiral in to je dosti pomagalo.

Znanci niso vedeli, pa tudi ne verjeli, da imam take težave zaradi izbrisa – ukrepa, ki ga nisem sama povzročila in ki ga sprva niti nisem znala pojasniti. Oče, s katerim sem bila v telefonskem stiku, me je večkrat ozmerjal, da sem neumna, ker nimam slovenskega potnega lista. On namreč živi v Nemčiji in ima tam invalidsko penzijo. Pri očetu nisem imela nobene podpore, niti moralne. Podobno mi je govoril brat: »Pa kako nimaš pasoša? Sama si si kriva, če ga nimaš, pa bi si to že lahko uredila. Saj so ponujali državljanstva, pa ga nisi vzela!« Ljudje ne razumejo, da je državljanstvo nekaj drugega kot stalno bivanje in da bi lahko tudi brez državljanstva normalno živela, če me ne bi izbrisali.

Doma, z otroki, so prevladovali vse slabši odnosi. V takem depresivnem stanju, kot sem bila, sem prijatelje in podporo našla med Jehovimi pričami. Obiskovali so me na domu in veliko smo se pogovarjali o veri, Bogu, Jezusu, ne pa tudi o izbrisu. Preštudirala sem njihovo razlago Svetega pisma. Njihova družba me je nekako pomirjala. Vsak teden so prišli k meni in tudi jaz sem hodila z njimi na sestanke. A v treh letih našega druženja naj bi tudi sama postala aktivna v širjenju vere od vrat do vrat. Na tej točki pa se nikakor nismo ujeli. Poleg Jehovih prič sem imela tudi par sosed, prijateljic, ki so mi večkrat pomagale in bile res dobre do mene. Recimo, ko mi je bilo najtežje, me je soseda večkrat povabila na kosilo. Še danes sva prijateljici. Vedela je, da je moja hčerkica bolna in me je večkrat poklicala: »Juhico sem naredila za dojenčka. Prinesi jo.« In sem jo prinesla in mi je dala juhico za punčko. To je bila res lepa gesta in dobrodošla pomoč. Spet drugi pa so se me izogibali, prav zato, ker so vedeli, da sem v težavah.

Leta 2000 sem vložila prošnjo za stalno bivanje po tistem zakonu, ko so po televiziji opozarjali, da kdor nima dokumentov in stalnega bivanja in živi tukaj najmanj od plebiscita dalje, naj se javi na Uradu za tujce. Odzvala sem se temu vabilu. Na urad sem šla z otrokom, povedala sem, kdo sem in kje živim. Izpolnila sem, kar so mi dali, oddala in dobila potrdilo, da sem oddala. Čakala sem dobro leto. Ko sem dovoljenje za stalno prebivanje končno dobila, sem lahko na bosanski ambasadi zaprosila za izdajo bosanskega potnega lista. V ta potni list so mi potem nalepili dovoljenje za stalno prebivanje. Osebno izkaznico za tujce sem dobila na uradu za tujce leta 2002. Še vedno jo imam doma. Tako sem bila vesela, kot da bi se ponovno rodila, čisto sem bila prevzeta od veselja in olajšanja.

Ko sem bila brez dokumentov, sem si mislila, da to bo moralo enkrat priti na dan. Prepričana sem bila, da je prišlo do napake. Nisem pa vedela, da je bilo toliko ljudi izbrisanih, no, nisem vedela niti, da sem jaz izbrisana. Mislila sem, da gre za neke komplikacije, ki jih ima poleg mene še morda kakšnih deset ljudi. Sodelavke so govorile o primerih ljudi, ki prav tako niso imeli državljanstva in zato hude probleme. To so bili v glavnem ljudje iz mešanih zakonov: Bosanec in Slovenka. Vendar pa jaz takrat leta 1991 nisem dala vloge za državljanstvo in zato se mi je zdelo bolje, da o svoji situaciji ne govorim. O tem se nisem hotela pogovarjati, tudi zato, ker še sama nisem vedela, kaj se mi je pravzaprav zgodilo.

Nekega dne sem po televiziji zasledila, da obstaja Društvo izbrisanih prebivalcev in Aleksandar Todorović. Na televiziji sem ga videla govoriti in pokazali so telefonsko številko. Hitro sem jo zapisala. Tuhtala sem, kaj bi rekla, kako bi se predstavila, prijavila v to društvo. Nisem imela pojma, da je izbrisanih tako veliko število. Joj, ko sva se začela pogovarjati, Aco pa taka odprta duša. Kot da bi se poznala že dvajset let. Vse mi je povedal in jaz njemu. Počutila sem se, kot da bi imela krila. Kot da se mi je kamen odvalil od srca. Bolečine so dobesedno začele odpadati od mojega telesa, začutila sem življenje, zdravje, prihodnost, zagledala sem luč na koncu tunela. Evo, prišlo je na dan. Zdaj se ve, kaj se je v resnici zgodilo in kdo je kriv za to. In nisem bila samo jaz izbrisana, nisem bila jaz tista, ki bi nekaj zašuštrala. Zahvalila sem se Bogu, ne vem kolikokrat.