Rojen sem v Srbiji leta 1944. V Slovenijo sem prišel takoj po osnovni šoli, ko sem bil star 15 let in od takrat nisem živel nikjer drugje. V Ljubljani je bil že moj brat in mi je pomagal najti službo. V tem podjetju sem delal 30 let in sem bil ves čas redno zaposlen. Do leta 1974 sem stanoval v samskih domovih. V začetku sem imel prijavljeno začasno prebivališče, okrog leta 1970 pa sem prijavil stalno. Ko sem v Sloveniji prijavil stalno prebivališče, sem se v Srbiji odjavil – vojno in civilno. Delal sem po 12 ur na dan, ves čas varčeval in si leta 1974 kupil svoje stanovanje.

Leta 1981 sem se poročil v Srbiji, od koder je tudi moja žena. Takrat se je ona v Srbiji odjavila in za stalno prijavila v Sloveniji. Najprej sva živela v enosobnem stanovanju, ki sem ga kupil leta 1974. Žena se je leta 1981 zaposlila v vrtcu v Ljubljani, kjer še vedno dela. Kasneje sva to stanovanje prodala in kupila večje. Leta 1984 se je rodil sin, leta 1985 pa hči. Danes imata oba univerzitetno izobrazbo, sin dela doktorat.

Leta 1985 sem imel hudo prometno nesrečo. Po tem je bila situacija zelo težka, saj je žena sama skrbela za dva majhna otroka, zame in še redno službo je imela. Zdravniki so mi napovedali, da bom ostal hrom in da bom na vozičku. Dolgo sem bil v bolnišnici. V tem času mi je brat zelo pomagal. Nato sem bil približno mesec in pol v zdravilišču na okrevanju in sem se »izvlekel«. Vseeno nisem več mogel delati, nekaj let sem še okreval doma, nato sem se leta 1988 invalidsko upokojil. Ves čas sem imel urejeno zdravstveno zavarovanje, saj sem bil redno zaposlen. Tako z zdravstvom zaradi izbrisa nisem imel težav.

Leta 1991 sem v roku oddal vlogo za državljanstvo za celo družino. Za ženo in otroka so sprejeli, moje vloge pa ne, ker so mi manjkali nekateri dokumenti iz rojstnega kraja. Zaradi posledic prometne nesreče in zelo dolgega okrevanja, nisem bil zmožen potovati v Srbijo, da bi te papirje dobil, in tam nisem imel nobenega sorodnika ali znanca, ki bi mi to lahko uredil. Na Upravni enoti na Mačkovi mi je uradnik, ki se ga zelo dobro spomnim, saj je bil brez ene roke, rekel, da je moja vloga nepopolna in da bom imel težave, če ne priskrbim vseh papirjev. Temu uradniku sem pojasnil, da sem imel hudo prometno nesrečo, da še vedno okrevam, da ne morem potovati v Srbijo in da nimam nikogar, ki bi mi lahko priskrbel manjkajoče papirje. Uradnik mi je rekel, da »ni važno kako in kaj« in da bom imel težave – kot da je vedel natanko, kaj me čaka. To je bilo v času, ko je bil rok za državljanstvo še odprt. Uradniki na Mačkovi so se na splošno grdo obnašali do priseljencev. Takoj, ko si povedal, da si iz Srbije, so se začeli grdo obnašati.

Moja žena je iz druge občine v Srbiji in tam je bilo veliko lažje dobiti dokumente. Poleg tega je ona tam še imela starše in so ji oni uredili vse papirje in jih poslali v Slovenijo. Jaz pa tam nisem imel več nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Poleg tega je moja rojstna občina zelo blizu Kosova, kjer so bile razmere veliko slabše.

Po tem, ko mi je uradnik na Mačkovi rekel, da ne morem oddati vloge za državljanstvo, nisem več poskušal. Imel sem še vedno veljavne dokumente. Ko mi je potekla osebna izkaznica in sem šel na občino, da bi jo podaljšal, mi jo je uradnica preluknjala in rekla, da si naj grem urejat dokumente za tujce. To je bilo še v začetku devetdesetih, ko je bila politična situacija še napeta. Uredil sem si dokumente za tujce. Ko sem vprašal, kaj potrebujem za ureditev državljanstva, me je uradnica nadrla in ozmerjala – rekla je, da je Jugoslavija razpadla zaradi takšnih, kot sem jaz.

Ker sem imel čas, sem veliko hodil na upravno enoto. Čez čas me je ena gospa vprašala, kaj tam iščem. Ko sem ji razložil, me je napotila na Beethovnovo na Ministrstvo za notranje zadeve. Potem mi je – leta 2002 – v treh mesecih en gospod z Ministrstva za notranje zadeve uredil državljanstvo. Ne spomnim se natančno, ampak mislim, da sem dobil državljanstvo po 19. členu novele Zakona o državljanstvu, saj ni bilo potrebno nič dokazovati oz. ni bilo potrebno prinesti nobenih dokazil. Ni mi bilo treba niti na tečaj slovenskega jezika oz. opravljati izpita, saj sem imel slovensko srednješolsko spričevalo.

Uradniki na Mačkovi so se na splošno grdo obnašali do priseljencev. Takoj, ko si povedal, da si iz Srbije, so se začeli grdo obnašati.

V vmesnem času (od 1992 do 2002) sem imel potni list in osebno izkaznico za tujce. Dokumente sem si vedno pravočasno urejal, vse dokler nisem dobil državljanstva. Vseeno pa mi je to povzročalo veliko težav in tudi stroškov, saj je bilo potrebno vize podaljševati vsako leto. Že prej sem imel dokumente izdane v Sloveniji, saj sem, odkar sem se priselil, vse urejal v Sloveniji.

Po tem, ko sem si uredil dovoljenje za začasno prebivanje in dokumente za tujce (vizo za začasno prebivanje sem dobil v slovenski potni list za tujce), sem lahko šel čez mejo, da bi si v Srbiji uredil srbske dokumente. Leta 1992 sem šel v Avstrijo (takrat mi je še veljal stari potni list) na jugoslovansko ambasado, da sem tam dobil dokumente – novi (rdeči) jugoslovanski potni list. S tem sem si nato lahko v Sloveniji uredil dovoljenje za začasno prebivanje in potem sem lahko s potnim listom za tujce šel v Srbijo in tam urejal ostale dokumente.

Mislim, da sem status začasnega prebivališča v Sloveniji dobil zaradi pokojnine – vprašali so me, s čim se bom preživljal in sem pokazal, da imam pokojnino (poleg tega pa so žena in otroci imeli slovensko državljanstvo in v lasti smo imeli stanovanje). Vseh 10 let sem imel vizo za začasno prebivanje. Vmes ni bilo nobene »luknje«, nikoli nisem bil povsem brez statusa.

Na občini so me spraševali, če sem imel kdaj opravka s policijo. Nisem jim hotel odgovoriti, čeprav nisem imel nobenih težav s policijo. Nikoli me niso legitimirali in nikoli me ni bilo strah, saj sem ves čas imel urejen status. Eksistenčnih težav zaradi izbrisa nisem imel, saj sem imel pokojnino, lastno stanovanje in žena je bila ves čas zaposlena. Najbolj pa me je prizadel odnos in sam izbris. Vse sem naredil prav in v določenih rokih, ampak sem bil zaradi nezmožnosti potovati v Srbijo izbrisan.

Redno smo ohranjali stike in vsako leto šli v Srbijo na počitnice. Z ženo vsako leto preživiva tam en mesec. Po očetu sem že v 80-ih letih podedoval hišo in tudi v 90ih smo hodili tja. Vsakič smo potovali čez Madžarsko. Tudi tam sem imel težave pri urejanju dokumentov, saj sem se tem odjavil, ko sem se preselil v Slovenijo. Da bi dobil dokumente, bi se moral tam prijaviti. Ampak da bi se prijavil, bi moral iz Slovenije prinesti odjavnico. Ker me v Sloveniji niso odjavili ampak izbrisali, sem imel tudi tam pri urejanju statusa težave. Ne spomnim se več, kako sem se uspel prijaviti. Očitno se me je nekdo usmilil, ker sem bil tam rojen, tam sem imel nepremičnino, pa še bolan sem bil.

Zavedal sem se, da je problem širši, da nimam težav samo jaz, ampak jih ima veliko ljudi. Vedel sem, da je veliko ljudi šlo iz Slovenije – nekateri samo zato, ker niso prenesli krivice. V podjetju, kjer sem delal, sem slišal za primere, da so nadrejeni priseljencem rekli, da ne rabijo nobenih dokumentov urejati, potem pa je bilo prepozno in so vsi ostali brez statusa, izgubili službo in so se nato večinoma odselili. Vedel sem tudi za primere deportacij. V društvo izbrisanih pa se nisem nikoli včlanil, čeprav sem vedel zanj. Zdelo se mi je, da so imeli hujše težave tisti, ki si niso uspeli urediti dokumentov.

Nacionalizem se je čutil že pred osamosvojitvijo. Že veliko prej se je »kuhalo«. Situacija se je zelo spremenila, nihče več ni nikomur zaupal, ljudje so se odtujili. Tudi v firmi, kjer sem delal, se je vedno čutila razlika med Slovenci in vsemi ostalimi.