Rodil sem se v Banja Luki leta 1956. Leta 1973 sem se preselil v Slovenijo, da bi si tam poiskal službo. Delo sem dobil v Kranju. Takrat se v Banja Luki še nisem odjavil in v Kranju ne prijavil, saj nisem vedel, ali bom ostal v Sloveniji ali ne. Leta 1975 sem dobil poziv za služenje vojaškega roka iz Banja Luke. V vojski sem bil petnajst mesecev, nato sem se leta 1977 poročil in oba z ženo sva se za stalno preselila v Kranj. V Banja Luki sva se odjavila in se v Kranju za stalno prijavila. Vrnil sem se na svoje prejšnje delovno mesto. Tudi žena je kmalu dobila službo v Kranju in tam dela še danes. Leta 1979 se nama je rodila hči in leta 1983 sin.

V začetku devetdesetih, ko se je začelo govoriti o osamosvojitvi Slovenije in o tem, da bo treba oddati vloge za državljanstvo, smo slišali, da so ljudje govorili, da bodo vsi, ki bodo vzeli slovensko državljanstvo, izgubili nepremičnine in drugo premoženje v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Mi smo v Banja Luki gradili hišo, poleg tega pa sem po starših podedoval še njihovo hišo. Ker smo se bali, da se bo to res zgodilo, nismo vedeli, kaj naj naredimo. Na koncu smo se odločili, da za ženo in otroka oddamo vloge za državljanstvo. Otroka sta hodila v šolo v Kranju in smo se bali, da bi imeli težave, če ne bosta imela slovenskega državljanstva. Vsi trije so državljanstvo tudi dobili. Jaz sem se leta 1991 odločil, da grem na občino vprašat, kakšne so druge možnosti.

 

V tem času, ko so ostali vložili vlogo za državljanstvo, sem jaz na občini povedal, da nočem slovenskega državljanstva (iz prej omenjenih razlogov) in da me zanima, kaj naj naredim. Uradnik na občini mi je rekel, da lahko zaprosim za dovoljenje za stalno prebivanje in da mi ni treba oddati vloge za državljanstvo. Uradnik mi je rekel, da si lahko uredim dovoljenje za stalno prebivanje, ampak se moram najprej odjaviti in me bodo potem nazaj prijavili. Ta uradnik mi je dejansko dal odjavnico. Nisem razumel, zakaj se moram odjaviti, da bi me lahko zopet prijavili, vendar nisem nič spraševal. Naredil sem to, kar so od mene zahtevali, in tudi pomislil nisem, da bi lahko bilo kaj narobe, saj mi je uradnik takoj izročil potrdilo o ponovnem stalnem prebivanju (katero še danes imam) in v bližnji prihodnosti sem dobil osebno izkaznico za tujce.

Za potni list (jugoslovanski) sem moral vsakič posebej prositi na ambasadah (Trst, Dunaj, Budimpešta). Za te potne liste sem zaprosil skoraj vsako leto, ker so se potni listi nekdanje Jugoslavije v tem času tako pogosto menjali. Na vse to naj še dodam, da kljub temu, da sem imel  potrdilo o stalnem prebivanju in o stalnem delovnem dovoljenju, sem moral vsako leto vizo za delovno dovoljenje v potnem listu posebej podaljševati in plačevati.

Leta 1991 mi je potekla osebna izkaznica in potni list (izdana v Kranju) in sem si želel urediti nove dokumente. Na občini so mi rekli, da moram v sosednjo sobo, kjer bom dobil osebno izkaznico za tujce. Res sem dobil osebno izkaznico za tujce in takrat sem mislil, da mi je tisti uradnik uredil še dovoljenje za stalno prebivanje – da me je nazaj prijavil. Vendar me ni. Od 28.6.1984 sem bil v Kranju tudi vojaško prijavljen, nato pa so me 10.12.1992 tudi sami iz občine poklicali in vojaško odjavili.

Ne spomnim se kdaj točno – mislim, da je bilo leta 1994 – smo kupili avto. Šel sem na občino, da bi uredil prepis. S sabo sem imel osebno izkaznico za tujce in ko smo hoteli narediti prepis, mi je uradnica rekla, da me v računalniku ni. Da ne obstajam. Nisem razumel, kaj mi govori, saj sem vendar ves čas živel v Sloveniji in v tem zadnjem letu ali dveh tudi nikoli nisem šel čez mejo. Poleg tega sem imel osebno izkaznico za tujce izdano v Kranju. Uradnica mi je rekla: »Vas tukaj ni.«

Ta uradnica je poklicala še drugo uradnico, ki je takoj vedela, da je nekaj narobe. Pogledala je mojo izkaznico za tujce in šla nekaj preverjat. Rekla mi je, da se naj vrnem čez dan ali dva in takrat so mi uredili dovoljenje za stalno prebivanje.

Uradnica mi je rekla: »Vas tukaj ni.«

Očitno sem bil 26. februarja 1992 izbrisan in tega nisem vedel vse do 1994, ko sem urejal prepis avtomobila. Na srečo v tem obdobju nikoli nisem šel čez mejo, saj se v tem primeru ne bi mogel vrniti. Imel sem namreč še stari jugoslovanski potni list. Po letu 1994 smo dvakrat šli v Banja Luko prek Madžarske. Žena in otroci so imeli slovenske potne liste, jaz pa še vedno starega jugoslovanskega. Na srečo nas na meji niso preverjali in tako ni bilo hujših težav.