Objavljamo pismo, ki so ga tri civilnodružbene organizacije posredovale poslanskim skupinam oziroma vsem poslancem Državnega zbora ter Ministrstvu za notranje zadeve v oktobru 2013. 

 

Spoštovani,

podpisane organizacije civilne družbe vam pišemo z namenom ponovnega opozarjanja na pomanjkljivosti zakonodaje, namenjene urejanju položaja izbrisanih prebivalcev ter popravi storjenih krivic – tako glede trenutnega predloga Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivališča (v nadaljevanju: ZPŠOIRSP) kot že izteklega se Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

Takoj uvodoma poudarjamo, da sodimo, da priprava predloga ZPŠOIRSP ne izhaja iz iskrene želje oblasti za popravo krivic, saj se predlog sprejema zgolj zaradi sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Če bi oblasti iskreno želele odpraviti posledice kršitev človekovih pravic, bi v vsebino zakonskega besedila vključila tudi druge vidike, predvsem statusno-pravne. Izbrisani in njihove družine namreč v tem trenutku nimajo na voljo pravnega sredstva, ki bi jim omogočal ureditev statusa v Sloveniji, saj se je 24. julija 2013 iztekel rok za vlaganje prošenj po določilih ZUSDDD, pa tudi sicer ta zakon ni omogočal učinkovite združitve družin.

Odprava izbrisa in njegovih posledic ni samo pravna dolžnost države, temveč tudi moralna, saj gre tudi za etično vprašanje pomoči ljudem, ki jih je država s kršitvijo človekovih pravic na podlagi diskriminacije izločila iz družbe. Zaradi navedenega od slovenskih oblasti tudi ponovno zahtevamo, da se ukrepi odprave posledic izbrisa zasnujejo izključno na podlagi poprejšnjega dogovora z organizacijami izbrisanih.

Ker je bilo iz razprav ob prvi obravnavi ZPŠOIRSP videti, da poslanci sploh niso vedeli za naša stališča, ki smo jih predstavili ministru Virantu že na sestanku z njim 27. maja in na katera (kljub obljubi) ni nikoli odgovoril, vam pred začetkom druge obravnave zakona sedaj predstavljamo naše nove skupne zahteve, prilagojene dejstvu poteka štirih mesecev.

 

1. Politično priznanje izbrisa, dogovor z žrtvami ter drugi splošni ukrepi

Zahtevamo, da oblasti javno in jasno priznajo izbris kot kršitev človekovih pravic temelječ na diskriminaciji in se zanj uradno opravičijo. Na tej podlagi naj se v doglednem času prične tudi uradna preiskava izbrisa, ozadij in posledic.

Vsakršni ukrepi odprave posledic morajo temeljiti na dogovoru z žrtvami, čemur do danes v primeru predloga ZPŠOIRSP ni bilo tako. Opozarjamo, da se zakonodaja o odpravi posledic izbrisa v nobenem primeru ne sme sprejeti mimo volje, potreb in soglasja izbrisanih. Oblasti naj premislijo tudi o ustanovitvi posebne vključevalne kontaktne točke, ki naj ima kot cilj neposreden dostop izbrisanih do ključnih oblasti z namenom olajšanja dialoga in stikov med žrtvami in državnimi oblastmi.

V teh postopkih je potrebno tudi ugotoviti potrebe izbrisanih tudi z drugih področij in pripraviti ustrezne ukrepe (nastanitveni ukrepi, reintegracijska pomoč, vključitev izbrisa v predmetnike osnovnih šol ter drugi ukrepi, usklajeni z organizacijami izbrisanih).

 

2. Upravičenci do odškodnine -  zakon mora poleg  izbrisanih, ki jim je bil status v Sloveniji že povrnjen zajeti tudi vse tiste protipravno izbrisane, ki si statusa doslej niso uredili iz več razlogov. Določitev višine odškodnine za te  posameznike lahko temelji na drugačnih kriterijih.

Vztrajamo, da je država dolžna omogočiti dostop do odškodnin prav vsem izbrisanim, ne glede na njihov status v RS. Pri reševanju vprašanja odškodnin ni dopustno spregledati odločb Ustavnega sodišča RS, ki je ugotovilo, da je bil izbris protipraven ukrep države, ki je prizadel prav vse izbrisane. Izključevanje posameznih skupin izbrisanih iz odškodninske sheme  pomeni kršitev ustavno zavarovane pravice do odprave posledic kršitev človekovih pravic. Da je treba zagotoviti nadomestila vsem izbrisanim (in tistim, ki to želijo, omogočiti ponovno vključitev v slovensko družbo), je opozoril tudi Komisar Sveta Evrope za človekove pravice, Nils Muižnieks, v svojem komentarju, objavljenem dne 19.10. v časopisu Delo.

Tudi Odbor ministrov SE je na seji 26. 9. 2013 pozval k »ustrezni rešitvi glede uporabe odškodninske sheme za tiste upravičence, ki so zaprosili za državljanstvo ali za dovoljenje za stalno prebivanje, a so bili zavrnjeni«. S tem pozivom je Odbor Ministrov SE Sloveniji jasno sporočil, da je krog upravičencev v trenutnem predlogu ZPŠOIRSP določen preozko.

 

3.    Nesprejemljiva je povsem arbitrarna določitev 40 evrov denarne odškodnine za vsak mesec izbrisa, pomešanje odškodnine za materialno in nematerialno škodo v enotno kategorijo pa je v hudem nasprotju tako z domačim pravnim redom kot s sodbo Velikega senata ESČP.

ZPŠOIRSP bi moral, upoštevajoč sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, ločeno določiti pavšalni znesek za denarno odškodnino za nematerialno škodo ter pavšalni znesek za denarno odškodnino za materialno škodo. Medtem ko bi denarna odškodnina v višini 40 EUR za mesec izbrisa morda lahko ustrezala pavšalni odškodnini za utrpljeno nematerialno škodo, bi moral biti znesek 260 EUR za mesec izbrisa osnova za pavšalno odškodnino za utrpljeno materialno škodo. Znesek 260 EUR mesečno namreč ustreza znesku denarne socialne pomoči, za določitev pavšalne odškodnine pa je ta primerna, ker bi vsaka izbrisana oseba (če ne bi bila izbrisana in bi ohranila status stalnega prebivalca ali prebivalke), ne glede na individualne okoliščine mesečno zagotovo prejemala vsaj znesek denarne socialne pomoči (torej, četudi ne bi bila zaposlena ali ne bi prejemala drugih dohodkov).

Le za del odškodninskega zahtevka, ki presega omenjene pavšalne zneske, bi zakon lahko napotil upravičence na sodno pot.

Ob tem opozarjamo, da odločba Informacijskega pooblaščenca v postopku dostopa do osnutkov zakona in drugih prilog (št. 090-90/2013/8 z dne 31. 5. 2013, IP RS je 23. 5. 2013 opravil ogled in camera pri MNZ), dokazuje, da MNZ dva dni pred javno objavo predloga zakona ni imelo izdelanih finačnih izračunov ter ocen posledic zakona (zakon je bil s strani MNZ posredovan medijem 25. 5. 2013). Navedeno tudi potrjuje naše zadržke glede predlagane višine, ki ne temlji na nikakršnih (objektivnih) argumentih.

 

4.    Povrnitev lahko dokazljive dodatne individualne škode v upravnem postopku

V prvem osnutku zakona je bilo to že predvideno za povrnitev z računi dokazanih stroškov zdravljenja in izobraževanja, vendar je bilo to nato v drugem predlogu (brez pojasnila) izpuščeno. Povrnitev navedenih lažje dokazljivih individualnih stroškov bi bilo potrebno ohraniti, stroškom zdravljenja in izobraževanja pa bi bilo potrebno dodati povrnitev stroškov za plačilo upravnih in sodnih taks v zakonsko določeni višini, katerih plačevanje je bilo posledica urejanja statusa po nezakonitem izbrisu. Ti stroški so dokazljivi z računi ali drugimi uradnimi dokazili (tarifami  ipd.) in naj se priznajo že z odločbo v poenostavljenem in hitrem upravnem postopku – s pooblastilom upravnemu organu, da za vse nedokazane ali težje dokazljive zahtevke stranko napoti na odškodninsko pravdo pred sodiščem. Naštete stroške, katerih povrnitev bi bila možna v upravnem postopku, bi lahko dopolnjevala generalna klavzula: »in za morebitne druge, na enak način dokazljive stroške, ki jih prosilec ne bi imel, če ne bi bil nezakonito izbrisan«. Taka zakonska ureditev ne bi bila koristna samo za prizadete, ampak tudi za državo, ker bi bistveno zmanjšala število tistih, ki se bodo drugače (če jim niti odškodnina za to lahko dokazljivo škodo v upravnem postopku ne bo dostopna) prisiljeni zateči k sodni poti.

 

5.    Časovna dimenzija izplačila odškodnin

Poudarjamo, da je tudi glede časovne dimenzije izplačila odškodnin prvenstveno potreben dogovor z izbrisanimi in ne diktat tempa izplačila s strani države. Tudi upravičenci bodo, če bo višina odškodnine ustrezala dejansko utrpljeni škodi, preko dogovora z njimi samimi lažje sprejeli izplačilo le-te v daljšem časovnem obdobju. V smislu daljših časovnih okvirov izplačila odškodnin je vidik krize, v kateri je Slovenija, možno upoštevati, nedopustno pa je krizo upoštevati pri določitvi višine odškodnin – le-ta mora ustrezati dejansko utrpljeni škodi.

Nesprejemljivo je torej izplačilo trenutno predlagane višine pavšalne odškodnine v trenutno predlaganih časovnih okvirih (od 1000 do 2000 EUR v dveh obrokih, od 2000 do 3000 EUR v treh obrokih, od 3000 do 4000 EUR v štirih obrokih, nad 4000 EUR pa v petih obrokih, vsak obrok pa zapade v plačilo eno leto po zapadlosti prejšnjega obroka).

 

6. Pomanjkljivosti predlaganega uveljavljanja odškodnin v sodnem postopku in omejitev sodno določene odškodnine z mnogokratnikom pavšalne odškodnine

Že tako tvegano sodno uveljavljanje odškodnin je še toliko bolj nepredvidljivo ob tako skopi opredelitvi postopkovnih pravil trenutnega predloga ZPŠOIRSP. Razen odprave pravil zastaranja terjatev in pravil odprave omejitve ne bis in idem, predlog ne vsebuje dodatnih določil glede dokazovanja elementov odškodninske odgovornosti. Čeprav je akcijski načrt za izvrševanje sodbe ESČP, ki ga je vlada sprejela v začetku letošnjega leta, predvideval posebna pravila za sodne postopke in pospešitev sodnih postopkov, trenutni predlog ZPŠO vsebuje določbo, ki bo le-te nerazumno podaljšala – z določitvijo roka šestih mesecev za odgovor tožene stranke (torej države) na tožbo.

Nedopustno  je tudi omejevanje višine denarne odškodnine, določene v sodnem postopku do 2,5-kratnika zneska denarne odškodnine, ki je upravičencu lahko določena v upravnem postopku – ta pa je v trenutnem predlogu odvisna od obdobja izbrisa. Za to omejitev ni ne pravnega ne dejanskega razloga. Če je bila nekomu zaradi izbrisa povzročena mnogo višja škoda od pavšalno priznane (ker je npr. utrpel hudo okvaro zdravja), potem je realna višina te škode in upravičenost do odškodnine zanjo povsem neodvisna od tega, koliko časa  je ta oseba  ostala v brezpravnem položaju »izbrisanega«. Po sedaj predlagani ureditvi (2,5-kratnik pavšalne odškodnine) bi posameznik, ki je bil izbrisan dva meseca za škodo 50.000 € prejel 1300 € odškodnine, posameznik, ki je bil izbrisan 20 let, pa za enako škodo 24.000 €. Za to razlikovanje ni ne dejanskih ne pravnih argumentov. Ker je tudi minister Virant je v svojih javnih nastopih že večkrat izrazil pripravljenost razmisliti o primernosti sedanje omejitve na 2,5-kratno višino pavšalne odškodnine, še toliko bolj pričakujemo, da bo ta predlagana določba tekom zakonodajnega postopka iz ZPŠOIRSP odstranjena.

Prav tako je ustavnopravno sporno omejevanje že vloženih zahtevkov na nivo predlagane zakonske ureditve. Izbrisani tožniki z že vloženimi zahtevki so zaupali v pravni red (načelo zaupanja v pravo), postavili zahtevke, ki jim jih sedaj zakon (proti volji obeh strank) omejuje – pri tem pa ne ureja pravnih posledic (npr. že plačane takse, stroškov postopka…). Te vidike je nujno potrebno natančno urediti, da ne bi prišlo do kršitve načel pravne države (načela zaupanja v pravo kot del načela pravne države). Podobno velja za nedorečeno pravilo o privilegiranem umiku tožbe.

Uveljavljanje odškodnine v sodnem postopku je nepredvidljivo.  V praksi bo lahko prihajalo do primerov, ko bo tudi uspešnemu tožniku prisojeno, na primer, le 50 % zahtevane odškodnine -  v takem primeru mora potem tožnik toženi stranki (državi) plačati 50% odstotkov njenih pravdnih stroškov ter 50% sodnih stroškov. To lahko pomeni tudi, da bi tožnik preko stroškov državi plačal celo več, kot bo odškodnine od nje dobil.

Da pa bi zagotovo preprečili veliko število sodnih postopkov, ki bi obremenjevali tako sodišča kot (glede na zgoraj navedeno) same žrtve izbrisa, je nujno potrebno določiti pavšalne zneske odškodnine, priznane v upravnih postopkih, ki bodo bolj ustrezali dejansko utrpljeni škodi, saj bodo odškodnine, kot so predlagane sedaj, žrtve izbrisa silile, da bodo pošteno odškodnino iskale v sodnih postopkih. Ob tem je nerazumno tudi, da zakon ne bi podelil splošnega pooblatila za poravnavanje Državnemu pravobranilstvu S, kar bi močno pospešilo in poenostavilo konkretne postopke (v nasprotnem primeru mora za vsak primer dati pooblastilo Vlada RS).

 

7. Vključitev otrok izbrisanih

Minister Virant je ob obravnavi v DZ dejal, da so med tistimi, ki so po statusni zakonodaji pridobili ali pa še bodo pridobili dovoljenje za stalno prebivanje, tudi otroci izbrisanih, in da bodo vsi ti avtomatsko vključeni v odškodninsko shemo. V resnici pa v trenutni predlog ZPŠOIRSP otroci izbrisanih kot upravičenci niso vključeni.

Medtem ko je ZUSDDD-B kot upravičence ureditve statusa izrecno navajal otroke izbrisanih (a to samo tiste, ki so bili rojeni v Sloveniji, ne pa tistih, rojeni v tujini), predlog ZPŠOIRSP kot upravičence navaja izključno osebe, ki so bile izbrisane in so bodisi pridobile dovoljenje za stalno prebivanje bodisi so bile sprejete v slovensko državljanstvo (2. Člen ZPŠOIRSP, pa tudi iz obrazložitve 2. člena ne izhaja, da bi imel predlagatelj zakona kakršenkoli namen vključevanja otrok izbrisanih kot neposrednih upravičencev do odškodnine in preostalih predlaganih ukrepov).

Kot neposredni upravičenci ZPŠOIRSP morajo biti vključeni tudi otroci izbrisanih, saj jim je že ZUSDDD-B priznal status žrtev izbrisa, s tem ko jim je priznal pravico do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje pod podobnimi pogoji, kot je to priznal izbrisanim osebam. Zato utemeljeno pričakujemo, da bodo tudi otroci izbrisanih deležni ukrepov, predvidenih z ZPŠOIRSP.

V nadaljevanju v okviru zahtev po urejanju statusnopravnih vidikov zahtevamo tudi zagotovitev možnosti povrnitve statusa za vse otroke izbrisanih ter ureditev vidika združevanja družin.

 

8. Pravice dedičev

Opozarjamo na nepriznavanje pravice dedičev umrlih izbrisanih do uveljavljanja odškodnine v upravnem postopku, v primerih, ko izbrisana oseba umre pred uvedbo postopka in med postopkom za povračilo škode. Taka zakonska ureditev je v tem izjemnem položaju, ko država začenja priznavati odškodnine šele 22 let po tem, ko je škoda nastala, povsem neustrezna in krivična. Vsaj odškodnina za materialno škodo bi morala biti dosegljiva za dediče tudi v navedenih primerih, kjer jo predlog zakona sedaj izključuje v nasprotju s splošnimi pravili dednega prava, kjer se premoženjskopravni zahtevki dedujejo.

 

 

9.    Nuja po ureditvi statusnopravnih vprašanj

Še enkrat opozarjamo tudi na glavne slabosti ZUSDDD-B kot zakona, za katerega predlagatelj zatrjuje, da je učinkovito pravno sredstvo za urejanje statusa izbrisanih v Sloveniji, pa je vse prej kot to. To jasno kažejo tudi statistični podatki o izvajanju zakona, katerega veljava se je iztekla 24. julija 2013. Na podlagi večletnih opozoril sedaj zahtevamo, da se statusni vidiki vključijo v predlog zakonskih sprememb, kot sledi:

•  Država naj nemudoma omogoči vračilo statusa (dovoljenje za stalno prebivanje) vsem osebam, ki so bile (kot nekdanji jugoslovanski državljani) stalni prebivalci ob osamosvojitvi Slovenije (25. 6. 1991)  in katerih status je bil pozneje protipravno odvzet (izbris) in ki za to izrazijo interes. Vračilo statusa mora biti na voljo vsem izbrisanim brez dodatnih pogojev ali upravnih taks.
•  Združevanje družin naj bo prioritizirano in omogočeno brez dodatnih pogojev. Družina naj se razlaga široko in z upoštevanjem različnih kulturnih tradicij ter sodobnih tipov družinskih odnosov. Otroci izbrisanih, ne glede na kraj ali čas rojstva, se morajo glede statusnopravnih ukrepov izenačiti oziroma upoštevati enako kot sami izbrisani.

Iz previdnosti v primeru, da prva zahteva ne bo uresničena (določitev nepogojnega vračila statusov v okviru ZPŠOIRSP), zahtevamo, da naj se ZUDDD (tudi za še odprte postopke) novelira ter se odpravi sledeče slabosti zakona:

-          odpravi naj se pogoj dejanskega življenja in razlogi za upravičeno odsotnost, ki ne pokrivajo vseh možnih situacij, v katere so bile potisnjene izbrisane osebe, predvsem pa popolnoma nelegitimna in nerazumna zahteva po dokazovanju ravnanj, ki naj bi kazala na to, da se je izbrisana oseba poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji;

-          preneha naj se neutemeljeno izključevanje otrok izbrisanih, ki so bili rojeni med 23.12.1990 in 25.6.1991 in vseh tistih otrok izbrisanih, ki so bili rojeni izven Republike Slovenije;

-          reši naj se vprašanje združevanja družinskih članov izbrisane osebe – četudi bi zakon ustrezno rešil vprašanje statusov otrok izbrisanih, še vedno ostaja nerazrešena težava združevanja za zakonce in zunajzakonske partnerje izbrisanih. Ti si dovoljenje za prebivanje lahko uredijo le na podlagi določb Zakona o tujcih, ki pa niso ustrezne, zaradi česar se izbrisane osebe, tudi če jim je izdano dovoljenje za stalno prebivanje, dejansko ne morejo vrniti nazaj v Slovenijo, saj bi to pomenilo ločitev od njihovih družin – o tem zelo zgovorno govori primer Alija Berishe, v primeru katerega slovenski organi v več kot dveh letih niso uspeli izpeljati združevanja družine za njegovo ženo in njune štiri otroke, rojene po izbrisu zunaj Slovenije);

-          nevzdržnost triletnega roka za vlaganje prošenj, ki se je iztekel 24. julija letos, a na naše organizacije vsak dan prihajajo nove prošnje za pomoč od številnih, ki so ta rok zamudili, ker so tam, kjer živijo, šele sedaj sploh zvedeli za to možnost.

 

Pozivamo vas, da odpravite zgoraj navedene pomanjkljivosti predloga ZPŠOIRSP, ga vsebinsko nadgradite v resničen predlog zakonodaje o odpravljanju posledic izbrisa in poskrbite, da bo tudi vprašanje urejanja statusa izbrisanih v Sloveniji končno ustrezno urejeno. Le na ta način boste poskrbeli za razrešitev nevzdržnega položaja izbrisanih in dokončno popravo povzročenih krivic.

 

Amnesty International Slovenije

Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov

Mirovni inštitut