Komentar

Potrebno je zadostiti pravici za vse izbrisane

Minilo je 22 let od izbrisa več kot 25.000 oseb iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji, od odločitve, ki je povzročila resne kršitve človekovih pravic in hudo trpljenje prizadetih posameznikov in njihovih družin. Izbrisani so tako postali nezakoniti migranti – brez dokumentov, socialne varnosti in dostopa do zdravstva, brez pravice do dela, v nenehnem strahu pred preganjanjem, izkoriščani. V teh tednih v slovenskem parlamentu razpravljajo o odškodninskem zakonu za izbrisane, s katerim naj bi popravili te kršitve človekovih pravic. To predstavlja zgodovinsko možnost za Slovenijo, da poravna dolgove iz preteklosti in konča trpljenje tisočih ljudi.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru izbrisanih leta 2012 razsodilo proti Sloveniji in odločilo, da mora Slovenija poleg izplačila odškodnin šestim pritožnikom do julija letos pripraviti posebno odškodninsko shemo za izbrisane. Pričakovati je, da bo Slovenija to sodbo izvršila v naslednjih treh mesecih. 

Ta rok daje dodatni pomen  trenutni parlamentarni razpravi, ki se naj ne osredotoča le na odškodnine, temveč razširi pravne okvirje tako, da bi zagotovili popolno popravilo storjenih kršitev človekovih pravic. Pri tem vidim tri prednostne naloge, ki jih je potrebno upoštevati.  

Prvič, vsem izbrisanim je treba zagotoviti nadomestila in tistim, ki to želijo, omogočiti ponovno vključitev v slovensko družbo. Do danes je lahko svoj status prebivališča uredila manj kot polovica izbrisanih, čeprav je Ustavno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da je bil izbris protizakonit, saj niso bile upoštevane individualne okoliščine posameznikov. Ker je bila vsem izbrisanim storjena krivica, bi delitev glede na prebivališče ali druge razloge, kot to predvideva osnutek odškodninskega zakona, izbrisane prizadela še enkrat.

Drugič, posebno pozornost je treba posvetiti človekovim pravicam najranljivejših skupin, predvsem otrokom izbrisanih. Tudi oni morajo biti upravičeni do popravila krivic in posebnih pravic. Poleg tega možnost ponovnega vpisa v register ne sme povzročiti razdruževanja družin izbrisanih v tujini. Dovoljenje za prebivanje je treba dodeliti vsem članom družine, da jim bo zagotovljena nemotena vrnitev v Slovenijo in ponovna vključitev v družbo.

Tretjič, Slovenija mora zagotoviti rešitev za tiste, ki so ob razpadu Jugoslavije ostali brez državljanstva in položaj katerih se je z izbrisom še dodatno poslabšal. To je še posebej vplivalo na osebe iz posebej ranljivih družbenih skupin, kot so otroci, Romi in starejši. Še slabše je to, da se je v Sloveniji tej temi do sedaj posvečalo zelo malo pozornosti.

Slovenske oblasti so se trudile sprejeti pomembne korake za izvrševanje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in za zagotovitev popravila škode izbrisa. Vendar država ni ustrezno vključila izbrisanih v pogovore, ki zadevajo njihovo lastno usodo. Odprt, konstruktiven dialog s civilno družbo, izbrisanimi in njihovimi zagovorniki, vključno z njihovim sodelovanjem v tekočem zakonodajnem postopku, bi zagotovil boljši, trajen izid.

Zdaj morajo slovenska vlada, parlament in civilna družba narediti zaključni, skupni poskus, da bi razmislili o odprtih vprašanjih in poiskali trajne rešitve za vse žrtve izbrisa. Sprejetje novega zakona s takšnimi izboljšavami ni zgolj ključen korak za celovito popravilo napak iz preteklosti, temveč tudi potrebno dejanje, s katerim bo država prevzela odgovornost za izbris in preprečila, da bi se podobne kršitve človekovih pravic dogajale v prihodnje.

Nils Muižnieks  

Komisar Sveta Evrope za človekove pravice