Državni zbor je na seji 24. septembra 2013 v prvem branju potrdil osnutek Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivališča (Zakon), katerega sprejetje je s sodbo v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji leta 2012 zahtevalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Zakon predvideva priznanje pravice do odškodnine le za nekaj več kot 10.000 oseb (od 25.671), ki so v Sloveniji že uredile dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo. Zanje Zakon predvideva 40 EUR pavšalne odškodnine za vsak mesec izbrisa, ki ga bo mogoče uveljavljati v upravnem postopku, presežek do 2,5 kratnika pavšala pa bodo lahko zahtevali pred rednimi sodišči v Sloveniji. Zakon poleg tega predvideva še dodatne integracijske ukrepe na področju socialnega, zdravstvenega in stanovanjskega varstva.

Zoper predlog Zakona so predstavniki izbrisanih in nevladnih organizacij izrazili številne pripombe, ki pa niso bile upoštevane. Kot neustrezno so izpostavile oženje skupine upravičencev le na tiste osebe, ki so si status že uredile, saj je škoda zaradi izbrisa nastajala vsem, a v različnih višinah. Priznanje odškodnine le osebam z že urejenim statusom pomeni, da bodo eni skupini izbrisanih dostopni vsi ukrepi za popravo krivici (ureditev statusa, odškodnina in dodatni ukrepi, ki jih predvideva predlog zakona), drugi skupini pa nobeden od navedenih ukrepov. Razlog, da druga polovica ni izkazala interesa za ureditev statusa v Sloveniji, je nevzdržen, saj obstoj ali neobstoj škode zaradi izbrisa z ureditvijo statusa v Sloveniji nista povezana. Mnogi so namreč za status zaprosili, a so bili neuspešni. Mnogi bi zaprosili, če bi za to izpolnjevali zakonske pogoje, po katerih je bilo treba dokazati dejansko (ilegalno) življenje v Sloveniji.

Druga ključna pripomba na predlog zakona pa je povezana z višino pavšalne odškodnine. Ta namreč ni primerljiva z odškodnino, ki jo je šestim izbrisanim prebivalcem priznalo Evropsko sodišče. Slednje je pritožnikom, ki so bili izbrisani 19 let, priznalo 20.000 EUR odškodnine le za nematerialno škodo, medtem ko o odškodnini za materialno škodo sploh še ni odločalo. Po predlogu zakona pa bi bila osebam, ki so bile prav tako izbrisane 19 let, priznana odškodnina v znesku 9.120 EUR. Razlika med obema zneskoma je torej očitna že sedaj, dodatno pa se bo povečala še, ko bo ESČP šestim pritožnikom v zadevi Kurić določilo še višino odškodnine za materialno škodo.

Ostale pripombe na predlog zakona so povezane s tem, da zakon ne omogoča dostopa do odškodnine otrokom izbrisanih in dedičem umrlih izbrisanih. Predstavniki izbrisanih so poleg tega tudi opozorili, da je potrebno podaljšati rok za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, ki se je iztekel 24. julija 2013 in da je potrebno omogočiti izbrisanim združevanje družine pod milejšimi pogoji od tistih, določenih v zakonu o tujcih.

Predlog Zakona bo v Državnem zboru obravnavan še dvakrat, najprej na pristojnem Odboru za notranjo politiko (predvidoma v oktobru) in nato ponovno na plenarnem zasedanju (predvidoma v novembru). Predvideno je, da naj bi bil zakon sprejet do konca leta. V najboljšem primeru bo Slovenija za šest mesecev zamudila rok, ki ji ga je postavilo Evropsko sodišče, saj bi moral biti zakon sprejet do 26. junija 2013. Zaradi zamude roka in nespoštovanja sodbe ESČP je 654 izbrisanih znova vložilo tožbe pred Evropskim sodiščem.

 

V parlamentarnih razpravah so nekateri poslanci znova navajali neresnična dejstva o izbrisu. Nekaj izjav citiramo in komentiramo v nadaljevanju, zapis celotne seje Državnega zbora pa je na voljo v evidenci magnetograma.

Gregor Virant (DL): »Tistim, ki se niso odločili za državljanstvo, je dal Zakon o tujcih še dodaten dvomesečni rok, da se postavijo v vrsto in dobijo dovoljenje za stalno prebivanje.«

Komentar: Tisti, od katerih so oblasti pričakovale, da si bodo uredili dovoljenje za prebivanje, o tem niso bili obveščeni, zato tudi nikakršne “vrste” ni bilo. Dvomesečno obdobje (med iztekom roka za državljanstvo 26.12.1991 in izbrisom 26.2.1992) je pomenilo zgolj obdobje, v katerem je bil status izbrisanih povsem nejasen. “Vrste” pa za osebe, ki so bile kasneje izbrisane, sploh ne bi smelo biti, saj bi moral zakonodajalec njihov status urediti sam od sebe, kot je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbah iz leta 1999 in 2003.

Branko Grims (SDS): »Izbris se v Evropski uniji uporablja za tisto, kar se je zgodilo v baltskih državah, ko so ljudje čez noč ostali brez pravic, brez vsega, kot da so neobstoječi. To se v Sloveniji ni zgodilo nikomur.«

Komentar: Gre seveda za popolno neresnico, saj se je izbrisanim zgodilo prav to: z odvzemom statusa stalnih prebivalcev so postali pravno neobstoječi, ostalo jim je le njihovo golo življenje. Prav za to skupnost sta se uveljavili besedi izbris in izbrisani in če jo v katerikoli iskalnik vneseš v angleškem jeziku (erased, erasure), iskalnik izvrže samo informacije o kršitvi človekovih pravic, ki se je zgodila v Sloveniji. Nasprotno se je za probleme s statusom v baltskih državah uveljavil izraz apatridnost oziroma brezdržavljanskost (statelessness), saj je šlo pri teh državah predvsem za problem onemogočanja dostopa do državljanstva. So pa bili v Estoniji apatridi v določenem obdobju povsem v enakem položaju kot izbrisani v Sloveniji in so imeli tudi težave s statusom stalnih prebivalcev, ne le državljanov.

Vinko Gorenak (SDS): “Upravna enota Ljubljana je poslala 25 tisoč vabil. V času pred izbrisom govorim. Pridite, zadeva stane 300 tolarjev ali nekaj takega, in uredite si status.”

Komentar: Gre za neresnično dejstvo. Vabila so bila poslana šele po izbrisu, ko je bil ljudem status že odvzet in niso mogli storiti ničesar, da bi to preprečili. Ko so se zglasili na okencu, so jim uradniki dokumente odvzeli in preluknjali. Lahko so le na novo zaprosili za dovoljenje za začasno prebivanje, ki pa ga največkrat niso dobili, saj niso imeli potnega lista “svoje” države, ki so ga uradniki zahtevali od njih.

Gregor Virant (DL): »Treba je vedeti, da je osamosvojitvena zakonodaja leta 1991 vsem tistim, ki so imeli na dan plebiscita stalno prebivališče na ozemlju Slovenije omogočila pridobitev državljanstva na zelo enostaven način. Brez izpolnjevanja kakršnihkoli pogojev.«

Komentar: To ne drži. Bila sta še dva dodatna pogoja: prvi je bil dejansko življenje v Sloveniji, torej samo prijavljeno stalno prebivališče ni zadostovalo, in pa veljal je zadržek za javni red, varnost in obrambo države. Ljudje, ki teh dveh pogojev niso izpolnjevali, so bili zavrnjeni. Bili pa so še mnogi, ki so za državljanstvo želeli zaprositi, pa uradniki protizakonito niso hoteli vzeti njihovih vlog, ker naj ne bi vsebovale vseh prilog.

Jožef Horvat (NSi): »Dopolnilne odločbe so se izdajale v nasprotju z določili zakona o tujcih in zakona o splošnem upravnem postopku brez posebnih ugotovitvenih postopkov. Tako so torej bili številni izbrisani so prišli do vpisa stalnega prebivališča za nazaj, čeprav do tega dejansko niso bili upravičeni.«

Komentar: Izjava ne temelji na dejstvih – dopolnilne odločbe so bile izdane na podlagi Odločbe Ustavnega sodišča in torej niso bile nezakonite. Za zakonitost mora obstajati pravna podlaga, to pa je lahko tudi odločba Ustavnega sodišča.

Vinko Gorenak (SDS): »Svet Evrope je Litvi, Latviji in Estoniji priporočil model Slovenije in rekel: “Glejte, tako kot so to rešili v Republiki Sloveniji, je dobro, je solidno, dajte vi urediti na podoben način.”«

Komentar: Izjava je netočna in zavajajoča. Prvič, priporočila so se nanašala na ureditev državljanstva (in ne statusa stalnega prebivanja), saj je Slovenija to vprašanje uredila na bolj vključujoč način kot Latvija in Estonija, ki sta s svojimi državljanskimi zakoni povzročili množično apatridnost. In drugič, med državami, ki so prejemale priporočila, Litve ni bilo, saj je bil njen zakon o državljanstvu še bolj vključujoč kot slovenski.

Gregor Virant (DL): »Status, pa še enkrat, so si lahko uredili vsi tisti, ki so si ga kadarkoli želeli urediti. Lahko so si ga uredili po zakonih, ki so bili prav za ta namen sprejeti.«

Komentar: Ne drži. Zakon vrat zagotovo ni na široko odprl, še zlasti ne novela iz leta 2010, saj je bila večina prosilcev za stalno bivanje na osnovi te novele zavrnjena.

Vinko Gorenak (SDS): »Mi smo z Ljudsko stranko in Novo Slovenijo problem želeli rešiti, predlagali ustrezne rešitve, ti ljudje bi že odškodnine imeli približno 10 let lahko, ker smo predlagali tak zakon, ustavni zakon smo predlagali, pa ga slovenska politična levica nikoli ni želela sprejeti.«

Komentar: Ne drži. Predlog ustavnega zakona je popolnoma in v celoti izključeval pravico do kakršnekoli odškodnine. Izbrisani odškodnine na podlagi tega zakona ne bi mogli prejeti, Evropsko sodišče pa bi odločilo popolnoma enako, kot je.

Jožef Jerovšek (SDS): »In govoriti o tem, da je bil zadaj naklep kako se spraviti na te ljudi je nezaslišano in nedostojno.«

Komentar: Žal drži, da je bil izbris naklepno dejanje. To dokazujejo parlamentarne razprave iz leta 1991, ko je zakonodajno-pravna služba delegate opozarjala, da je status oseb, ki so bile kasneje izbrisane, treba urediti, nekateri poslanci pa so v ta namen predlagali amandmaje k Zakonu o tujcih in jih zagovarjali ter opozarjali na posledice, parlamentarna večina pa je kljub temu glasovala proti.

Ljubica Jelušič (SD): »Ampak nihče od teh izbrisanih ne bo dobil te pravice sam po sebi, za to pravico, torej za odškodnino, bo moral še marsikaj narediti. Ne samo to, da je poskrbel za dopolnilno odločbo oziroma da je oddal prošnjo za dopolnilno odločbo zato, da je lahko dobil priznano pravico do vpisa v naš register stalnega prebivalstva za nazaj, ampak bo individualno obravnavan tudi ko bo šlo za vprašanje odškodnine, koliko jo bo dobil, ali jo bo dobil zase, za svoje družinske člane, za otroke in tako naprej.«

Komentar: Izjava ne drži. Dopolnilna odločba po predlogu zakona ni in ne sme biti pogoj za uveljavljanje odškodnine. Zakon predvideva, da bo vsaka izbrisana oseba odškodnino dobila samo zase, za svoje družinske člane pa ne. Otroci izbrisanih so iz povračila škode izključeni, kar je nedopustno.