Ko je minister Bavčar Vladi RS poslal dopis z dne 4.6.1992, je prišlo do nekaterih pozitivnih premikov, kljub temu, da je predlagal, da Vlada odmisli pridobljene pravice državljanov drugih republik. Vlada je namreč 2.9.1992 sprejela sklep št. 260-01/91-2/5-8, na podlagi katerega je moralo ministrstvo pri obravnavi prošenj za dovoljenje za stalno prebivanje upoštevati, da je pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji na osnovi dovoljenj za začasno prebivanje izpolnjen tudi, če je imel tujec prijavljeno stalno prebivališče najmanj tri leta in v Sloveniji tudi dejansko živi, preden so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih. Ta sklep vlade je bil ugodnejši od Zakona o tujcih, po katerem je bilo mogoče dovoljenje za stalno prebivanje dobiti samo, če je oseba v Sloveniji že živela tri leta na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Izbrisani tega pogoja takoj po izbrisu seveda niso izpolnjevali, saj pred osamosvojitvijo niso potrebovali dovoljenja za začasno prebivanje, da bi živeli v Sloveniji. Sklep vlade pa je upošteval tudi njihovo prijavo prebivanja.

Na to temo je MNZ izdalo navodilo za upravne enote, kjer jih je opozorilo na ugodnejšo rešitev iz sklepa vlade. Ustavno sodišče je v eni svojih odločb sicer omenilo, da je bil tovrsten sklep Vlade v nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti, saj je Vlada s spreminjanjem pogojev za dovoljenje za stalno prebivanje posegla v pristojnosti zakonodajalca.