Ko se piše biografija, se običajno napišejo tako dobre kot slabe zgodbe, resnične ali malo manj resnične. Potrudila se bom, da na teh nekaj straneh povem svojo zgodbo.

Rojena sem davnega leta 1961 v malem mestu v Makedoniji. Usoda je hotela, da se moji starši ločijo in me dajo v posvojitev. Z manj kot dvema letoma starosti sem dobila novo družino, samo njo poznam, a na tem mestu vam ne bom pisala veliko o tem.

Na vasi sem odrasla in zaključila osnovno šolo. Ko bi morala v srednjo šolo, so moji starši temu nasprotovali, ker so smatrali, da kot deklica ne potrebujem izobrazbe, temveč moram delati in pomagati na kmetiji. Bila sem odlična učenka, zato so na koncu popustili in me vpisali v srednjo šolo. Ta sreča ni dolgo trajala. Moji starši so se na vse načine trudili, da bi šolanje opustila in tako je tudi bilo. Šolanje sem opustila tik pred koncem drugega letnika, nisem imela dovolj denarja niti za hrano, kaj šele za kaj drugega.

Cele dneve sem delala po njivah in razmišljala, kaj bo z menoj, nisem se mogla sprijazniti z dejstvom, da bom ostala na vasi in delala na njivah od zore do mraka. V tem času sem spoznala nekega fanta, katerega sestra je živela in delala v Sloveniji, on pa se je pripravljal, da odpotuje k njej, da bi tam ostal in delal. Povabil me je, da odidem z njim, to je bilo leta 1979. Ker sem bila mladoletna, nisem mogla takoj oditi. Počakala sem na svoj 18. rojstni dan. 5. avgusta sva ga praznovala in tako mlada, nora in zaljubljena napravila načrt, kako bova odšla v Slovenijo. Spakirala sem nekaj stvari v kovček in polna upanja in sanj krenila na pot v boljše življenje.

Ko sva prispela v Črnomelj mi je bilo jasno, zakaj je fant toliko govoril o Sloveniji in si tako želel priti sem. Počutila sem se, kot da sem od nekdaj tu. Hitro sva našla nastanitev in zaposlitev in bila sem presrečna. A niti ta sreča ni dolgo trajala. Fant je bil preveč ljubosumen in mi ni pustil delati. Mesec dni sem delala v tedanjem IMV v Novem mestu, nato pa sem se zaposlila v tekstilni industriji, v tovarni Novoteks. Moj fant mi niti tu ni pustil delati. Dovolj je zaslužil, da bi lahko živela od njegove plače. Nekaj časa sem tako ostala, a sem hitro spoznala, da se moje življenje ni veliko spremenilo.

Nekega dne leta 1981 sem spakirala in odšla v Kranj. Tu se je tudi končala najina skupna zgodba. V Kranju sem hitro našla službo in si v kratkem času uredila življenje, tako kot sem želela. Bila sem presrečna, saj so se moje sanje začele uresničevati. Delala sem v Tekstilindusu, imela sem stanovanje v delavskem domu in hitro sklepala prijateljstva. Z eno besedo, srečna sem bila. Tu sem tudi spoznala svojega moža in leta 1984 sva se poročila. Leta 1986 sva dobila hčerko in bili smo srečna in zadovoljna družina. Moj mož je delal v vojašnici v Kranju. Ker si lahko takrat imel stalno prebivališče samo v eni državi SFRJ, sem stalno prebivališče v Kranju prijavila 8.11.1984, kmalu po poroki. V Kranju smo živeli do novembra leta 1988, ko je mož dobil prekomando in smo se preselili v Maribor. V Mariboru sem 14.6.1990 rodila mlajšo hčerko. Bili smo zadovoljni, mož je delal, jaz pa sem čuvala otroke. Nato so se v naši deželi pričele spremembe. Začel se je razpad Jugoslavije.

Spominjam se plebiscita in s koliko upanja na boljše življenje smo glasovali za neodvisnost Slovenije, s koliko zaupanja sem odšla glasovat za predsednika Milana Kučana, niti v najbolj norih sanjah nisem pomislila, da se bo zgodilo, kar se je potem. Vsi vemo, kako se je razpletlo in kako je razpad potekal. Na tem mestu želim napisati, koliko bolečin in trpljenja je razpad povzročil meni in moji družini. Namreč, v maju 1991 sem odšla k mojim v Makedonijo. Ker takrat nisem delala, sem želela, da moji starši nekaj časa preživijo s svojima vnukinjama. Hotela sem ostati en mesec, v tem času sta moj brat in njegova žena pričakovala otroka in hotela sem prisostvovati pri tem veselem dogodku. Kot pravijo stari in modri: eno zlo nikoli ne pride samo, vedno ga spremlja še eno. Snaha je rodila dojenčka s srčno napako, ki je po mesecu dni umrl. Bila sem z njima, da bi jima bila vsaj pri roki. Moj mož je ta čas delal in nas nato poklical, da se vrnemo, ker nas je pogrešal. Hotele smo se vrniti 1. julija, takoj ko mož dobi plačo. A to je ostala samo moja želja, 25.6.1991 se je na televiziji pojavila slika z izrednimi novicami: »V Sloveniji se je začela vojna!«.

V tistem trenutku mi ni bilo jasno, kdo se bojuje s kom, nisem mogla verjeti, kar vidim in slišim. Odšla sem v mesto, da bi poklicala moža, ker na vasi nismo imeli telefona, zaman, povezave so bile prekinjene in dolge dneve nisem mogla govoriti z nikomer iz Slovenije. Po približno 7 ali 8 dneh, ne vem točno, sem uspela govoriti z možem. Ko sem ga vprašala, kaj se dogaja, in koliko je resnice v tem, kar predvajajo na televiziji, je rekel samo, da nič ne ve in da se boji za službo, da ne ve, kaj storiti. Bila sem šokirana in izgubljena.

Nisem vedela, kakšna je resnična situacija v Sloveniji, nisem vedela, kako naj se vrnemo domov, hčerki nisem znala pojasniti, zakaj ne moremo nazaj in zakaj ne more videti očeta, imela je komaj pet let. Takrat nisem slutila, da se ne bomo nikoli več vrnili v svoj dom, da bom morala čakati 21 let, da pridem v Slovenijo – deželo, ki jo ljubim, da bom šele po 21 letih videla svoje prijatelje.

Ko sem bila pred kratkim v Kranju in Ljubljani ter videla svoje prijatelje, stanovanje, v katerem sem živela in vsa, meni tako draga mesta, sem mislila, da mi bo počilo srce, tako od sreče kot od žalosti. Vseh teh 20 let sem trpela in živela v upanju, da se bom nekega dne vrnila tja, kamor spadam. Prestala sem veliko težkih preizkušenj. Kadarkoli sem vprašala prijatelje, kako bi se z družino lahko vrnili, vedno sem dobila isti odgovor – ne moremo, ker smo izbrisani. Kljub temu nikoli nisem prenehala ljubiti Slovenije, dežele, kjer sem bila najsrečnejša.

Nekje septembra 2004 sem prosila naše prijatelje, naj mi pošljejo garantno pismo, da bi jih lahko obiskala in se hkrati pozanimala, kako se lahko vrnemo. Dobila sem garantno pismo in oktobra odšla v Podgorico po vizo. Kar sem slišala od uslužbenca slovenske ambasade, nočem niti napisati, a vize nisem dobila. Ostalo je samo upanje, da se bo nekega dne vse spremenilo, in evo, spremenilo se je, sedaj upam, da bosta vsaj moji hčerki lahko živeli v deželi, v kateri sta se rodili.

Upam, da nam bodo rekli, da se lahko vrnemo domov, ker mi svojega doma nismo nikoli zapustili, samo na obisk k dedku in babici smo odšli. Na začetku se nismo mogli vrniti zaradi vojne, ko pa se je vojna končala, nam to ni bilo dovoljeno, bili smo izbrisani, a nihče nas ni nič vprašal. Ne bom pisala o grdih stvareh, ne bom pisala, koliko sta moji hčerki pretrpeli zadnjih dvajset let, dovolj je da napišem, da sta v treh letih zamenjali tri države, dva jezika in bili povsod obravnavani kot begunki iz Slovenije. Pogosto sta me vprašali: »Mama, zakaj smo mi begunci?« A jaz nisem vedela, kako jima odgovoriti, saj v bistvu nismo od nikoder zbežali. Danes sta to krasna otroka, kljub temu, da smo se ves čas selili, sta bili odlični učenki. Na žalost Eva ni mogla zaključiti fakultete, a upam, da ji bo uspelo. Ema študira, ima hčerkico s Slovencem in z njim živi. To je še dodaten razlog, zakaj se želim vrniti v Slovenijo.

Spoštovani, v imenu mojih otrok in v svojem imenu vas prosim, da nam dovolite, da se vrnemo in živimo v Sloveniji. Mojima otrokoma boste povrnili upanje v boljši jutri, vsaj malo boste nadoknadili, kar sta pretrpeli, in tega je bilo veliko – od tega, da sta bili včasih tudi lačni, saj veste kakšna je bila situacija v Srbiji, do tega, da sta šolsko leto začeli v eni državi, končali pa v drugi, do tega, da odkar se nismo mogli vrniti v Maribor, nista imeli stalnega prebivališča, nikjer mesta, ki bi ga imenovali dom. Odrasli sta tako, da sta se selili iz kraja v kraj. Dovolite nam, da nadaljujemo, kjer smo obstali pred 20 leti.