Dragi prijatelji miru,
moje ime je Armand Dushime in z vami želim deliti zgodbo – zgodbo begunca, ki mu je izobraževanje pomagalo preboleti travme. Leta 2015 smo z družino morali zapustiti svoj dom in poiskati varnost v Ruandi, potem ko so mojega očeta, upokojenega vojaka, po krivem obtožili, da je skrival orožje in usposabljal upornike. Obtožbe niso bile resnične, vendar smo vseeno morali zbežati, da bi sploh ostali pri življenju. Takrat sem bil komaj srednješolec in nisem si predstavljal, da bi se moje življenje lahko tako nenadoma spremenilo.
Izgubili smo vse – svoj dom, svojo skupnost in varnost, kot smo jo poznali. Postati begunec ni pomenilo izgubiti nekaj materialnih stvari, kot je bila na primer naša hiša. Na begu smo izgubili tudi občutek identitete in pripadnosti. Dolgo časa sem se počutil izgubljeno in čustvena bolečina je bila nepojmljiva.
Življenje v begunskem taborišču
Življenje v begunskem taborišču je bilo zelo naporno. Pogoji so bili težki in finančna sredstva omejena. Številni mladi, kot sem bil jaz, so se zgolj borili za preživetje. Nekateri so se zatekli k nezakonitim dejavnostim, da bi se spoprijeli s svojim položajem, kar je v meni pustilo globoke brazgotine.
S težavami smo se srečevali tudi, ko je šlo za osnovne življenjske potrebščine. Ko smo prišli v taborišče, smo vsak mesec v okviru humanitarne pomoči dobili drva za kurjavo, vendar jih ni bilo dovolj za ves mesec. Da bi preživeli, smo mnogi, ki si nismo mogli privoščiti oglja, na skrivaj sekali drevesa na bližnjih kmetijah. Ruandski lastniki kmetij so nas včasih zasačili in tiste, ki so jih ujeli, so pretepli ali opsovali. To se je dogajalo od leta 2015 do leta 2019, ko je UNHCR taborišču priskrbel plinske peči.
Naslednji velik izziv je bilo izobraževanje. Učilnice so bile prenatrpane, v njih je bilo preveč učencev, poleg tega pa ni bilo dovolj gradiva, da bi se lahko temeljito učili. To so bili slabi pogoji za učenje, zaradi česar se je bilo težko osredotočiti ali upati na boljšo prihodnost. Bil sem jezen. Jezen sem bil na ljudi, ki so obtožili mojega očeta in moji družini povzročili trpljenje. Jezen sem bil tudi na krivico, ki smo jo doživljali kot begunci. Počutil sem se ujetega v krogu sovraštva in maščevanja ter nisem vedel, kako naprej.
Čustveni vpliv konflikta
Konflikti ne uničujejo zgolj domov, temveč uničijo življenja. Moja družina je, tako kot mnoge druge, živela v strahu in negotovosti. Strah pred tem, kaj se bo zgodilo v prihodnje, strah pred izgubo ljubljenih oseb in strah, da nikoli več ne bomo našli varnosti, so nas mučili vsak dan. Travma zaradi odhoda od doma je ostala z nami in močno vplivala na naša čustvena stanja. Kljub težkim razmeram mnogi med nami niso izgubili upanja. Poskušali smo najti načine, kako si ponovno ustvariti življenje, bodisi z izobraževanjem, z delom ali pa smo se podpirali pri malih vsakdanjih stvareh.
Izobraževanje in pot do prebolevanja travm
Prelomno leto je bilo leto 2022, ko sem začel študirati. Vpisal sem se na Študij miru in konfliktov na Protestantski univerzi v Ruandi (PUR). Ta študij mi je spremenil življenje. Spoznal sem, da so konflikti pogosto plod prepletenih dejavnikov, ki so politični, gospodarski ali pa gre za kakšne druge družbene pritiske. S pomočjo študija sem počasi začenjal razumeti, da so mnogi ljudje, ki izvajajo nasilje, tudi sami žrtve nasilnih pritiskov.
Na PUR sem uspel spoznati ljudi iz različnih okolij. Mnogi med njimi so doživeli veliko hujše trpljenje kot jaz, skozi njihove zgodbe sem lahko razumel, da mi je kopičenje jeze zgolj škodovalo. Spoznal sem moč odpuščanja in sprave. Izobrazba mi je dala lekcijo, kako pomembno je v konfliktih najti nenasilne rešitve.
Proces izobraževanja je bil tudi način spoprijemanja s travmo. Pomagalo mi je premagati bolečino in jezo, ki sem ju tako dolgo nosil v sebi. Odprlo mi je oči, da je lepša prihodnost možna – prihodnost, znotraj katere mir ni le odsotnost vojne, temveč prisotnost pravice, pravičnosti in razumevanja.
Nauk o miru
Eno najpomembnejših spoznanj je bilo spoznanje, da se mir ne zgodi kar sam od sebe. Mir zahteva trdo delo, predanost in sodelovanje. Veliko konfliktov nastane zato, ker se ljudje počutijo ne(u)slišane, odrinjene na rob ali zatirane. Zato, da bi vzpostavili trajen mir, potrebujemo sisteme, ki zagotavljajo, da je slišan glas vsakogar in da je pravica dodeljena pravično.
Zelo pomemben del tega procesa je tudi sprava. V Ruandi nam je dolg in boleč proces sprave po genocidu leta 1994 v Ruandi pokazal, da je vzpostavitev miru možna tudi po najhujših tragedijah. Vendar so za spravo potrebni odpuščanje, iskren dialog in predanost k procesu celjenja ran iz preteklosti. Doseganje sprave ni enostaven proces, vendar je potrebno mir zakoreniniti.
Vloga izobraževanja pri vzpostavljanju miru
Proces izobraževanja ima ključno vlogo pri vzpostavljanju miru. Izobrazba ljudem pomaga, da se bolje razumejo med seboj, in nas spodbuja, da probleme rešujemo z empatijo in znanjem namesto z nasiljem. Zame je bila izobrazba ključna v procesu odmikanja od misli na maščevanje in v smer prebolevanja travmatičnih izkušenj. Trdno sem prepričan, da bi lahko zmanjšali nasilje in ustvarili mirnejši svet, če bi imelo več mladih dostop do izobraževalnega procesa.
Skratka, ker sem begunec, sem se naučil veliko stvari. Konflikt ti lahko vzame vse, kar imaš – dom, družino in občutek identitete, lahko pa ti tudi ponudi dragocene nauke o vztrajnosti, odpuščanju in moči upanja. Zdaj verjamem, da je mir mogoče doseči tudi v najtežjih razmerah.
Vsi skupaj imamo pomembno vlogo pri spodbujanju miru. S prizadevanjem za pravičnost, z medsebojnim razumevanjem in z zavezo sprave lahko zgradimo svet, v katerem ljudem ne bo več treba živeti v strahu ali se soočati z bolečino, ki jo prinaša razseljevanje. Upam, da bo moja zgodba spodbudila druge, da bi namesto maščevanja poiskali načine, s pomočjo katerih lahko prebolijo svoje travme in začnejo verjeti v možnost miru ne glede na to, kako težka bi lahko bila pot.
Z upanjem in solidarnostjo,
Armand Dushime
V okviru cikla Misliti mir vzpostavljamo serijo javnih pisem – zgodb iz sveta, ki jih pišejo ljudje, ki jim je življenje presekala vojna ali so se znašli v kakšnem oboroženem spopadu. To serijo pisem smo poimenovali Živeti mir, da bi poudarili, kako pomemben je mir in kako to velikokrat ugotovimo šele takrat, ko se soočimo z vojno. Zanima nas, kako o miru razmišljajo ljudje iz Palestine, Ukrajine, Ruande, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Sirije, Sudana, Afganistana, Konga, Jemna in drugod. Kako se v teh raznolikih vojnah in konfliktih znajdejo tamkajšnji prebivalci in prebivalke? Kaj se iz njihovih izkušenj lahko naučimo mi?
Medtem ko v medijih danes prevladujejo mnenja svetovnih voditeljev, ki vojne opravičujejo ali celo zagovarjajo, želimo s pismi v javnosti okrepiti glasove, ki zagovarjajo mir, zavračajo nasilje in vsem priznavajo enake pravice. Glasove, za katere verjamemo, da predstavljajo večino ljudi. Ker vedo, kako je živeti vojno, vedo, zakaj je nujno živeti mir.