Živeti mir: Pisma o vojnah in miru

Je človeštvo večje od vojne ali je vojna večja od človeštva?* Bi moral človek umreti za nek določen cilj ali naj živi, da bi dosegel namen tega cilja? Zakaj bi moral človek umreti, da bi dosegel namen nekega cilja?

Kaj je bilo na začetku, je bila to vojna ali mir? Vojna in mir ali mir in vojna. Ideja ubijanja, zločina, kot so nam povedale svete knjige, se je začela z zgodbo o prvem umoru v človeški zgodovini: Kajn, sin Adama, je ubil svojega brata Abela. Abel je ležal mrtev, njegova kri je prepojila zemljo. Kajnova žalost je bila neizmerna, njegovo obžalovanje boleče, vendar njegova žalost in kesanje nista mogla zavrteti časa ali preprečiti zločina. Svete knjige nam govorijo, da Kajn ni vedel, kako ravnati s telesom svojega brata po njegovi smrti, dokler ni videl vrane in se pri njej naučil, kako pokopati telo v zemljo.

Ideja ubijanja je nora, kruta in temna; trči s človeško naravo, ki teži k dobremu. Koncept ubijanja in koncept vojne sta vedno grda, vedno prinašata uničenje, smrt, trpljenje, izgubo in se ne ujemata z negujočo žensko naravo niti z njeno mehko ženstvenostjo. Ženska predstavlja lepoto, življenje, plodnost, varnost, trdnost in razdajanje. Zato lahko razumemo, zakaj tolikšen obseg ženskega trpljenja med vojno.

Človeška zgodovina ima dolg popis vojn; od samega začetka stvarstva poznamo konflikte in vojne. Prvo svetovno vojno med leti 1914 in 1918 je povzročil atentat na avstrijskega prestolonaslednika in njegovo ženo, ki ga je izvedel študent iz Srbije 28. junija 1914. Po obdobju relativnega miru se je zgodila druga svetovna vojna, ki je trajala od leta 1939 do 1945.

Omenjam prvo in drugo svetovno vojno, ker, vsaj zame, prinašata enako krutost in nasilje kot ju  prinaša dogajanje v moji državi, Siriji, od leta 2011 dalje. Vojna je vojna. Ubijanje je ubijanje. Kri je kri. Naj gre za regionalno, mednarodno ali državljansko vojno, trpljenje ženske je, žal, v vseh konfliktih enako.

Kar se je zgodilo in se še vedno dogaja v Siriji, je dokumentirano v strašljivih številkah tako mednarodnih kot lokalnih opazovalcev – arabskih in zahodnih – ki razkrivajo grozljive številke posilstev, prisilnih izginotij in smrti kot posledic mučenj. Sirijske ženske so zaradi tega neizmerno trpele, izgubile so elementarne nujnosti, ki zagotavljajo preživetje. Ena v sirskih krogih precej dobro znana zgodba pripoveduje o uglednem sirskem opozicijskem politiku, ki je pristal v zaporu. Paznik ga je izzval, naj otroku v zaporu pove zgodbo. Otrok je bil star približno pet let, njegov obraz je bil bled in rumen zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe. Politik je poskušal pritegniti otrokovo domišljijo, začenši zgodbo z: “Nekoč je bila ptica …” Toda otrok ga je prekinil in vprašal: “Kaj je ptica?” Politik je nadaljeval, omenil je drevo, vendar ga je otrok ponovno  prekinil in vprašal: “Kaj je drevo?” Politiku je postalo jasno, da otrok sploh še ni živel zunaj zaporniških zidov. Razen zapora in svoje matere, ki ga je rodila v zaporu, po tem ko jo je posilil paznik, ni poznal ničesar drugega. Njegova mati je bila stara komaj 22 let, ko so jo zaprli in posilili v zaporu.

V tej zgodbi je predstavljeno, kaj se je zgodilo v Siriji. Sirija – Damask, najstarejše nepretrgoma naseljeno mesto na svetu, z neprekinjeno zgodovino, ki traja skoraj enajst tisoč let. Sirija, Vzhod, Sirija verske tolerance, Sirija vzhodne cerkve, Sirija mošeje Omajadov. Sirija s svojo civilizacijo, zgodovino, kulturo, poezijo in literaturo. Sirija mesta Bosra al-Sham in Velike mošeje Omajadov, kjer so vse od časov osvajanja Levanta molili muslimani in kristjani. Moja babica po materini strani je bila kristjanka, zgodbe je pripovedovala in brala v arabščini ter francoščini. Še vedno se spominjam njenega veselja, ko je papež Janez Pavel II. obiskal Sirijo in postal prvi papež v zgodovini, ki je vstopil v mošejo. Ko je stopil v mošejo Omajadov v Damasku in sledil stopinjam svetega Pavla.

Kako je lahko svet mirno, ne da bi povzdignil glas, gledal uničenje Sirije, njeno izkrivljanje in kršitve? Tudi takrat, ko je svet spregovoril, je bil neučinkovit. Vzhod in Zahod sta ostala tiho.

Vzhod, ki nam je dal arabskega filozofa Averroesa, ki so ga slavili na Zahodu; mnogi so njegova dela šteli za eno od intelektualnih temeljev zahodnega preporoda. In Zahod je svetu dal Immanuela Kanta, filozofa, kateremu vsi dolgujemo opravičilo, saj nismo cenili niti znali uporabljati ključnih uvidov, ki nam jih je posredoval. Oprosti nam, Kant, ker nismo udejanjili tvoje velike vizije miru, ko si rekel:

1. Mirovni sklep je predhodni namen in želja po doseganju miru, zato da se projekt miru ne spremeni v začasno premirje, ki bi bil pravzaprav počitek pred ponovno sovražnostjo.
2. Nobena država, ne glede na to, kako močna je, ne sme vladati drugi.
3. Eden od pogojev za trajni mir je odprava stalnih vojska (tukaj se ti iskreno opravičujem, Kant).
4. Nobena država si ne sme izposojati denarnih sredstev za financiranje tujih konfliktov.
5. Nobena država ne sme posegati v stanje in vladavino druge države; dejanja Rusije in Irana v Siriji so takšni primeri.
6. Nobena država si v vojni z drugo državo ne sme dovoliti takšnih dejanj, ki bi v bodočem miru onemogočile vzajemno zaupanje v spravo.

Čeprav je privlačna, se zavedamo težavnosti doseganja te vizije, ker se vlade upirajo zavezam ki bi kakorkoli nasprotovale njihovim interesom. Toda danes poskušajo institucije civilne družbe odigrati to vlogo, predlagajo globalno razpravo in pritiskajo na vlade, da bi ohranile globalno ravnovesje, ki bi upoštevalo mednarodne pravice.

Vojna, pravičnost, mir – plodovite pripovedi in prepleteni dogodki literaturi zagotavljajo bogate vire, zlasti vojna, ki ima neprekosljivo sposobnost vzbujanja zgodb in zbujanja pisateljeve domišljije. To mi v spomin prižene enega najbolj znanih romanov o vojni Vojno in mir ruskega pisatelja Tolstoja. Ravno branje tega romana nam je pomagalo razumeti čustveno izkušnjo ruske družbe med napoleonsko invazijo. Poezija in pisanje sta pogosto zadnje zatočišče za plemenito predajo.

Navidezni cilj vseh vojn in revolucij bi lahko bili svoboda in osvoboditev izpod diktatorske vladavine, ob upoštevanju socialnih, ekonomskih in vedênjskih pogojev v družbi. Preden se ni znašlo sredi vojskovanja, človeštvo ni spoznalo krutosti vojn. Po koncu prve svetovne vojne so se pojavile nove nacije, drugačne od tistih, ki smo jih poznali pred njenim izbruhom. Enako je bilo po drugi svetovni vojni, ki je postavila ves svet med čeljusti dveh velikih sil: med kladivo komunizma in bič nežnega kapitalizma.

Toda po težkih izkušnjah obeh svetovnih vojn so sodobni ljudje končno spoznali, da so bili le kmetje na šahovnici in da svoboda ni nič več kot mit, spleten zato, da bi služil ambicijam moči in nadzora.

Živela sem v zaporu, ali morda, če rečem natančneje, živela sem v velikem zaporu. Pogoji moje priklenjenosti so bili za tisti čas sprejemljivi. Nisem razmišljala o spreminjanju na bolje ali pa življenja morda nisem dojemala kot zapor, v smislu, kot ga razumejo tisti, ki so seznanjeni z retoriko moči.

Najtežja stvar, ki si jo lahko zapornik zaželi, je svoboda, po tem, ko že spozna, da je v zaporu. Cena svobode je uničenje zaporniških zidov. Svoboda sije od daleč in zapornik ugleda vrednost svetlobe v temi celice.

Evropa je sijala kot nevestina zapestnica na konju, čakajoč na princa, da jo ponese stran. Ko sem po dolgem potovanju, ki je bil poln strahu – strahu za svoje življenje, za življenja svoje družine in majhnih otrok ter za tisto, kar je ostalo od mene po pobegu iz zapora, kraja, ki sem ga dobro poznala – prispela v Evropo, sem poznala ulico, kjer sem živela, poznala sem imena svojih sosedov, in ko sem jokala, sem slišala tolažbe sosedov, kot da bi govorili: “Smo svobodni zaporniki; zunaj nam zavidajo udobje, ki ga imamo. Tukaj ne mislimo na nikogar, in nihče ne misli na nas.”

V Evropi nisem prepoznala zidov – ne zaporov ne sob niti hotelov. Temni zapori so zapori brez zidov, zapori brez stražarjev, zapori brez uradnih ur, namenjenih obiskom, brez uniform za zapornike.

Vse, kar sem si želela, je, da bi imela sobo, posteljo in poštni nabiralnik za pisma – pisma prijateljev, ki bi mi voščili ob rojstnih dnevih, pisma svoje bolne matere v Siriji, sporočilo sožalja po očetovi smrti.

Tukaj sem postala velik zapor, ki je držal vse moje spomine, sanje o domu, sanje o svobodi, sanje o toplini tistega zapora tam in si želela, da ne bi zapustila tistega zapora.

Toda ali se lahko človek kdaj osvobodi svojih spominov? Dokler samo sebe vidim kot človeka, bom ostala zapornica same sebe, kjerkoli že sem.

*Pismo je bilo napisano pred padcem Asadovega režima