Živeti mir 9: Pisma o vojnah in miru

Dve nepozabni vojni, ki sem ju doživela v svojem življenju.

Moje ime je Ayen Ngor Malek, rojena sem 15. avgusta 1988 v JUŽNEM SUDANU.

Povedala vam bom o vojnah, ki sem jih doživela.

Vojna se je začela še pred mojim rojstvom. Moja družina je bežala iz enega kraja v drugega v iskanju mirnega kraja za naselitev, kar me je pripeljalo do tega, da sem odraščala kot notranje razseljena oseba v lastni državi. Tekom vojne sem videla veliko ljudi, ki so umirali zaradi različnih bolezni in lakote.

Ni bilo bolnišnic in zavetišč, hrana ni bila lahko dostopna, najbolj so trpeli mlajši otroci. Leta 1995 je naša situacija postala nevzdržna. Lakota je bila prehuda – štiri dni smo bili brez hrane in edino, kar smo lahko našli, so bili divji sadeži v gozdu in onesnažena voda, da bi tako preživeli še naslednje štiri mesece. Da je bilo še huje, je bila moja mama noseča z mojo mlajšo sestro. A pogoji so bili še vedno enaki – ni bilo hrane, zato se je moj oče odločil, da jo bo šel poiskat. Spomnim se, da je rekel, naj počakamo na njegov povratek, vendar se ni nikoli vrnil. Moja mama je umrla po porodu zaradi lakote. To je bilo najtemnejše obdobje v mojem življenju, saj smo postali sirote. Šli smo živet k naši teti, vendar smo se morali soočiti z mnogimi zlorabami, zaradi česar je življenje postalo še težje. Spomnim se, da sem jokala vsak dan. Vojna se je nadaljevala in morali smo odraščati brez šolanja, z nezadostno prehrano in higieno. Bila sem ločena od svojih bratov in sester, vsak je šel svojo pot. Ker sem bila med mlajšimi, sem ostala pri teti v majhni vasi. 15. januarja 1998 sem dopolnila 10 let. Vojska je prišla v našo vas in ustrelila vse, ki so jih videli. Igrala sem se blizu naše koče in v minuti so ljudje začeli bežati v različne smeri. Bila sem zmedena in nisem vedela, v katero smer naj grem. Poskušala sem se skriti pod drevesi blizu doma, medtem ko so ljudje bežali in iskali zavetje. Nekateri starši so pozabili na svoje otroke in bila sem med otroki, ki smo ostali v vasi.

Prišel je moj najtemnejši trenutek – takrat sem začutila neusmiljeno roko vojaka, ki me je zgrabil za roko in me potisnil navzdol. Skupaj z drugimi vojaki so me tudi tepli in spraševali veliko o tistih, ki so se borili z njimi. Odpeljali so me v svoje taborišče in poveljnik jim je ukazal, naj me aretirajo. V zaporu so mi grozili, da me bodo ubili, če jim ne dam informacij, ki jih potrebujejo. Takrat se je končalo moje otroštvo. Vse v mojem lepem življenju se je spremenilo v temo. Bila sem pretepena in brez vode, hrane in zatočišča. Bila sem lačna, izčrpana in vsa moja oblačila so bila raztrgana. Začeli so me zbadati in me tleskati po majhni zadnjici. Naslednji dan so izvedeli, da sem nedolžna in ne morem odgovoriti na njihova vprašanja, ker sem bila premlada; njihov poveljnik jim je rekel, naj me izpustijo.

Ko sem šla domov, so se moje misli napolnile s toliko vprašanji in strahom pred drugimi vojaki, ki bodo spet prišli in me vzeli, spraševala sem se, zakaj so tako ravnali z menoj. Ko sem prišla do moje vasi, ni bilo ljudi, razen trupel, ki so postala hrana divjim pticam. Sedela sem pod drevesom in razmišljala, kam naj grem. Bila sem utrujena, lačna in s kopico poškodb, ki so vse do danes pustile brazgotine na mojem telesu. Zvečer sem se ulegla in takoj zaspala. Naši sosedje so prinesli nekaj hrane. Stekla sem do njih. Bili so presenečeni, ko so me videli, in mi pomagali, da sem spet našla teto.

Vojna je postala zelo resna leta 2003. Odločila sem se, da odidem z ljudmi, ki so odšli v Severni Sudan, v Kartum. Ko sem prišla v mesto, tam ni bilo nikogar znanega in mesto je bilo zelo veliko. Videla sem veliko različnih ljudi, a ne sorodnikov, ne prijateljev, zato sem šla v bližnjo katoliško cerkev in tam ostala ves dan. Zjutraj so mi nune dale oblačila, vodo in hrano. Bila sem zelo hvaležna. Povedala sem jim, da sem sirota, zato so mi dovolili, da ostanem z njimi v njihovi sirotišnici.

10. maja 2005 je skupina džihadistov požgala našo cerkev in ubila našega duhovnika. Z vlakom smo se odpeljali v Egipt. Spoznala sem prijazno družino iz Južnega Sudana, ki mi je dovolila ostati pri njih. Pomagali so mi, da sem začela obiskovati šolo za odrasle, kar me je zelo razveselilo. Prvič v življenju so se mi izpolnile sanje – imela sem se možnost šolati kot drugi otroci.

Leta 2007 je življenje spet postalo težko, zato smo se odločili prečkati mejo v Izrael. To je bilo nezakonito potovanje in veliko ljudi je umrlo na poti. Toda z božjim usmiljenjem sem živa prišla na cilj. Izraelci so nas sprejeli odprtih rok in nam dali službe. Tistih šest let v Izraelu je bilo najlepših v mojem življenju.

Junija 2012 sem bila skupaj z možem in otroki deportirana v Južni Sudan. Pravzaprav sva bila srečna, da bova živela v naši državi in ​​sva nameravala živeti kot normalna starša, moj mož je celo delal kot trgovec v Jubi.

Na žalost se je leta 2013 vojna spet začela. Moj mož je bil v službi, medtem ko smo jaz in moji otroci bežali proti ugandski meji. Avtobusov ni bilo, zato smo morali hoditi. Povsod je bilo veliko trupel. Do Ugande smo potrebovali dva dni. Bili smo utrujeni in lačni. Na poti smo srečali starše, ločene od otrok, ljudi, ki so izgubili svoje najdražje, ki so bridko jokali. Nikoli ne bom pozabila, kako so moji otroci kar naprej spraševali o očetu, jaz pa jim vse do danes nisem odgovorila – ker sem ga izgubila v tisti vojni.

Od takrat živim z otroki v Ugandi. Tukaj sem našla mir in to je pravzaprav tisto, kar sem si vedno želela. Resnično upam, da je trajni mir nekaj, za kar ne bomo ponovno prikrajšani.