Živeti mir 4: Pisma o vojnah in miru

Živeti mir: moja pot, pot begunskega dekleta

Ime mi je Arlene IGIRANEZA in prihajam iz Burundija. Iz svoje države sem pobegnila leta 2015, ko sem bila stara 14 let. Pobegnila je celotna naša sedemčlanska družina: moj oče, moja mama, jaz in moji štirje bratje. Takrat sem bila v drugem letniku srednje šole, toda naša življenja so se obrnila na glavo, ko je v Burundiju izbruhnilo nasilje. Predsednik Pierre Nkurunziza je razglasil, da se bo potegoval za svoj tretji mandat in mnogi so verjeli, da gre za protiustavno odločitev, ki krši premirje iz Arushe, premirje, ki je končalo državljansko vojno v Burundiju. Poteza predsednika je vodila v proteste in nasilje, vlada pa je uporabila silo, da bi utišala prebivalstvo. Ulice so bile vsak dan polne zborovanj, ljudje so uporniško vpili, v zraku smo vohali strah, solzivec in dim zažganih gum. Situacija v Burundiju je bila grozljiva. Tudi moj oče, upokojeni vojak, je bil tarča napadov, zato smo se bali za svoja življenja. Ponoči sem bedela, poslušala zvoke pred našim domom, korake in glasove, moje srce je glasno bílo, v strahu, kaj bi se lahko zgodilo. Vsak zvok se je slišal kot grožnja, kot opomnik, da izgubljamo svojo varnost. Ljudi so aretirali, mučili in celo ubili. Družine so bile v dilemi in država se je pogrezala v kaos. Bali smo se za svoja življenja, beg je bila edina možnost, da bi ostali živi, zato nismo imeli druge izbire, kot da zbežimo. Odločitev ni bila lahka, bila pa je nujna. Vse smo pustili za seboj in postali begunci.

V tistih kaotičnih dneh so zvoki strelov orožja odmevali v soseski, mešali so se z jokom prestrašenih družin. Moj oče, upokojeni vojak, je čutil vso težo, ki ga je potiskala navzdol, saj je vedel, da so bivši vojaki, kot je bil on, tarča vojaških sil.

Kot begunci smo se pridružili tisočem, ki so vse pustili za seboj, v upanju, da najdemo mir in varnost drugod. Nikoli ne bom pozabila prizorov na meji, množic ljudi, v obraze vtisnjeni zaskrbljenosti in utrujenosti, vtisnjenih v obraze, jokajočih otrok v materinih naročjih, šepetajočih glasov in hitrih korakov, ko s(m)o vsi poskušali najti pot na drugo stran. Prizor, poln obupa, neznano, ki visi nad nami kot temen oblak.

Življenje v begunskem taborišču je bilo težko. Naše življenje se je skrčilo na male rutine pod vročim, neizprosnim soncem. Vsak dan sem stala v dolgih vrstah za hrano, prah v mojem grlu, sonce, ki je žgalo mojo kožo. Živeli smo v nagnetenih šotorih, v tesnih razmerah, in si prizadevali, da bi dobili predvsem dovolj hrane in oblačil. Moja starša, ki nista imela nobenega vira dohodka, sta se še posebej težko spopadala s tako težavno situacijo. Kot četrti otrok v družini sem morala pomagati tudi mlajšemu bratcu, kar je moje življenje še dodatno otežilo. Toda kljub vsemu sem se osredotočila na izobraževanje, saj sem vedela, da je to edina pot iz revščine.

Toda tudi v begunstvu je senca krize iz Burundija ostajala z nami. Teža zaskrbljenosti je težko padala na naša srca, saj smo stalno mislili na družine in prijatelje, ki so ostali doma. Dosegle so nas nepozabne zgodbe ubojev, izginotij in zlorab, ovile so se okoli nas kot nočna mora, ki ji nismo mogli ubežati.

Leta 2016 sem v taborišču začela obiskovati tretji letnik srednje šole. Kljub nenehnim izzivom sem trdo delala. Bili so dnevi, ko nismo imeli dovolj hrane in zato sem se težko osredotočila na učenje. Lakota me je utrujala in šibila, a sem se gnala k študiju, saj sem morala verjeti, da me izobraževanje lahko reši. In da lahko reši mojo družino. Verjela sem, da če bom blestela v šoli, bom lahko pomagala svoji družini in da se bomo nekega dne lahko vrnili domov. S sorojenci smo si morali deliti oblačila in knjige, saj si nismo mogli privoščiti, da bi si kupili kaj novega. Kljub temu sem bila odločena, da bom z izobraževanjem nadaljevala.

Med letoma 2016 in 2019 so za mnoga dekleta boji v taborišču postali še hujši. Zaradi revščine so nekatera med njimi poiskala pomoč pri starejših moških ali fantih, zgolj zato, da bi dobila hrano ali oblačila. Zato je veliko mladih deklet zanosilo in njihove sanje o nadaljevanju šolanja so postale neuresničljive. To so bili srce parajoče prizori.  Sama sem imela srečo, da sem prejela štipendijo organizacije ADRA, ki mi je omogočila šolanje v internatu v okrožju Bugesera. Ta štipendija je bila zame blagoslov, saj mi je omogočila, da sem se lahko osredotočila le na študij brez stalnega pritiska, da bi morala poskrbeti za osnovne potrebe, kot je hrana.

Leta 2022 sem dobila še eno izjemno priložnost: štipendijo GIZ za študij Vzpostavljanja in ohranjanja miru ter razvoja na Protestantski univerzi v Ruandi. Uresničile so se mi sanje. Po mnogoterih bojih sem končno dobila priložnost, da se izobrazim, kako pomagati pri obnovi svoje države, nekaj, o čemer sem včasih le sanjala. Spominjam se, kako me je prevzel občutek miru in oddahnila sem si, ko sem prišla na univerzo. Na univerzo z njenimi zelenimi polji in tihimi hodniki, tako drugačnimi od begunskega taborišča. Zrak se je zdel drugačen, lažji, kot novo poglavje.

Toda v času šolanja sem začela čutiti bolečine v kolenih. Imela sem šibke kolenske vezi, kar mi je povzročalo strašne bolečine, denarja za zdravljenje pa nisem imela. Bolečine so bile kot oster nož, in to vsakič, ko sem naredila korak, a nisem mogla dopustiti, da bi me to ustavilo. Nisem imela izbire, kot da vztrajam, pa čeprav je bolelo. Kot begunka, nisem prejela celostne in ustrezne zdravstvene oskrbe. Morala sem živeti z bolečino in ta bolezen je postala breme, ki sem ga potem nosila skozi vsa leta svojega izobraževanja.

Med študijem sem se naučila, da mir ne pomeni le odsotnosti vojne, temveč, da mir pomeni ustvarjanje pravičnosti in enakosti za vse. Večkrat v razredu sedim ob oknu in gledam, kako svet beži mimo in prevzame me občutek hvaležnosti; tu sem varna, lahko se učim in sanjam o tem, da lahko prispevam k spremembi. V Burundiju moramo rešiti probleme revščine, neenakosti in pomanjkanja izobrazbe, ki so zgolj nekateri od glavnih razlogov za konflikt. Moj cilj je, da bi se nekega dne vrnila v Burundi in pomagala obnoviti in vzpostaviti družbo, ki bi bila miroljubna in pravična. Burundi potrebuje politične voditelje, ki skrbijo za ljudi in ne za lastno moč ter oblast. Za obnovo moje domovine bo potreben čas, vendar verjamem, da je ta mogoča.

Verjamem, da se mir začne z izobraževanjem in podporo najranljivejšim. Dekleta, zlasti tista, ki živijo v begunskih taboriščih, potrebujejo priložnosti za študij in rast. Potrebujejo zaščito pred pritiski revščine, ki vodijo v nezaželene nosečnosti in opustitev šolanja. Ustvariti moramo takšno prihodnost, v kateri mladim dekletom ne bo treba izbirati med izobraževanjem in preživetjem.

Mir v Burundiju, in v svetu, se začne z dialogom, spoštovanjem in zagotavljanjem pravice vsakega posameznika in posameznice, da ne živi v strahu. Predstavljam si, kako bi bilo živeti v mirnem Burundiju, v katerem bi lahko otroci hodili v šolo brez strahu in družinam ne bi bilo potrebno bežati z domov. Upam, da bom nekoč prispela v svojo domovino, da bi ji lahko pomagala pri ponovni izgradnji, zato da nikomur ne bi bilo potrebno doživeti tistega, kar smo doživeli mi. Po mojem mnenju je mogoče krog nasilja v Burundiju prekiniti s pristno spravo, z naslavljanjem preteklih krivic in z vrnitvijo k načelom sporazumov iz Arushe, ki so nekoč prinesli mir, pa tudi z zagotavljanjem etnične delitve oblasti in politične stabilnosti. Opustitev dogovorov sporazumov je leta 2015 povzročila kaos. Verjamem, da lahko mir dosežemo le z vladanjem, ki bi vključil vse in ki bi prisluhnil vsem glasovom.

Osebno lahko mir spodbujamo na način, da spodbujamo enotnost, zavračamo razdiralno politiko in druge izobražujemo o nenasilju. Begunci in begunke, kot sem jaz, ki smo izkusili grozote vojne, moramo biti del rešitve in svet opozarjati na ceno konfliktov. Podpirati moramo gibanja »od spodaj«, ki si prizadevajo za ohranjanje in vzpostavljanje človekovih pravic ter  pravičnosti.

Globalno pa mir potrebuje mednarodno sodelovanje. Vlade moramo klicati k odgovornosti, podpirati pa moramo tudi prizadevanja za vzpostavitev demokratičnih institucij. Mir je skupen napor, ki zahteva sodelovanje na lokalni in  globalni ravni. Za Burundi in druge države to pomeni ustvariti svet, v katerem nikomur ne bo treba bežati od doma in v katerem bodo otroci odraščali v upanju in ne v strahu.