Živeti mir 3: Pisma o vojnah in miru

Ukrajina je danes tesnobna država: davki se višajo, prihaja temna zima, povsod prežijo vojaški uslužbenci, ki novačijo nabornike, ljudje pa niso prepričani, ali nam bo Zahod pomagal čudežno premagati Rusijo.

Kijev, glavno mesto Ukrajine, kjer živim, se ponaša z boljšo zračno obrambo kot druga ukrajinska mesta. Toda tudi v Kijevu so lahko ruski droni prileteli do središča mesta, do stavbe parlamenta, Verkhovne Rade, ki je bila ena od nedavnih tarč napada. K sreči je bil dron pravočasno sestreljen tik preden je dosegel svoj cilj.

Ko zaslišim sireno, ki opozarja na zračni napad, pohitim do najbližjega zaklonišča v podzemni garaži. Tudi v Kijevu brezpilotna letala Putinove vojske včasih trčijo v hiše, kar povzroča požare in nove žrtve. V drugih ukrajinskih mestih brezpilotna letala, letalske bombe, rakete in artilerija, ki jih je sprožil kremeljski tiran, uničujejo domove, bolnišnice, šole, cerkve in celotne soseske, kjer ubijajo ter ranijo ljudi.

Ruska vojska namenoma uničuje električno omrežje in omrežja centralnega ogrevanja, prihaja in še bo prihajalo do naključnih ter načrtovanih izpadov električne energije. Moja družina ima v kovčku kup prenosnih baterij in grelnik iz avtomobila, da bi si zagotovila vsaj nekaj toplote v našem mrzlem zimskem stanovanju.

Ljudje so utrujeni od vojne, vendar je ne želijo končati, dokler Rusija ne bo poražena. Boj za preživetje je postal ključna matrika za razumevanje svetovne politike: obstaja severni sovražnik in zahodni zavezniki, tisti pa, ki Ukrajini ne pomagajo v boju proti agresorju, obveljajo za sovražnikove pomagače, če ne celo za njegove sostorilce.

Na sovražnost do Rusije, ki je razumljiva po zasejani smrti in uničenju Ukrajine, me vsak dan spomni opozorilo na vratih supermarketa v bližini mojega doma. Na njem so slikoviti napisi: prepovedano kajenje, prepovedane domače živali in prepovedan vstop Rusom, ki so v rdečem prečrtanem krogu upodobljeni kot postavni troli z ostrimi zobmi in balalajko.

V tem na vojno osredotočenem pogledu se Ukrajina bori za zmago Nata in EU. Prizadeva si,  da bi se pridružila obema, saj ju ima za temelja mednarodnega reda, medtem ko Združene narode žalostno in ignorantsko prezira zaradi domnevnega popuščanja Rusiji in nezmožnosti vojaške podpore Ukrajini.

Ljudje so obsedeni s kultom slavnih in zmagovitih oboroženih sil Ukrajine, čeprav se, paradoksalno, na stotisoče moških izogiba naboru, plačujejo visoke podkupnine za zdravstvena opravičila ali za možnost, da se izognejo prepovedi potovanja v tujino za vse moške, ki so stari med 18 in 60 let. Tudi mala manjšina, ki se ne izogiba naboru, temveč poskuša uveljaviti ugovor vesti ter prosi za nadomestno nevojaško službo, večinoma podpira vojsko.

Ukrajina je militarizem podedovala od Sovjetske zveze, kjer je Stalin izkoreninil vsakršno nasprotovanje vojski in je v Sibirijo, predvsem zaradi “propagande”, tj. pridiganja proti obveznemu služenju v sovjetski vojski, deportiral na tisoče “protisovjetskih sektašev”. Veliko teh “sektašev” je bilo iz Ukrajine, vključno s kijevsko regijo.

V GULAG so poslali tudi ukrajinske patriotske feministične pacifistke, pripadnike in pripadnice protestantskih cerkva, privržence in privrženke Leva Tolstoja. V zbirkah Tolstojevih spisov, ki so izšle v tistem času, ni bilo mogoče najti besedil, kot so “Božje kraljestvo je v nas”, “Pisma študentu v zvezi s pravom” ali česa podobnega. Tako deluje cenzura. Morda se kdo ne bo strinjal, vendar menim, da je bilo nedavno neumno maščevanje Putinu s preimenovanjem Tolstojevega trga v “Trg ukrajinskih junakov” v Kijevu popolnoma enaka cenzura.

Ne čudi, da so bili zaradi tovrstnega terorja pacifizem in mirovne cerkve v Ukrajini marginalizirani, morda celo izkoreninjeni. Pa čeprav je nekaterim ukrajinskim zagovornikom človekovih pravic pod Brežnjevim vodstvom uspelo iz političnega zapora v Mordoviji poslati odprto pismo mednarodni skupnosti, v katerem so pozvali k “razorožitvi src”, končanju ideološke vojne in k izpustitvi političnih zapornikov.

Izkoreninjenje doslednih pacifistov in organiziranih skupnosti ni pomagalo komunistom niti ne pomaga sodobnim ruskim imperialistom ter ukrajinskim nacionalistom, da bi zadušili globoko željo po miru v vsakem srcu. Putin bi lahko protivojne aktiviste razglasil za “tuje agente” in jih brutalno zatrl. Varnostna služba Ukrajine bi lahko sprožila prepoved in razpustitev ukrajinskega pacifističnega gibanja. Ko vojaški uslužbenci lovijo topovsko hrano za fronto, se ljudje skrivajo v svojih domovih na obeh straneh frontne črte, vključno z ozemlji Ukrajine, ki jih zaseda Rusija, kjer so civilisti prisiljeni v vojaško registracijo in mobilizacijo s pridržanji ter nečloveškim ravnanjem.

Osebno poznam nekatere od teh ljudi. Nočejo biti niti pacifisti niti javno zavzeti kakršnega koli drugega stališča, tiho se upirajo militarizmu kot mnoge generacije pred njimi, medtem ko se pretvarjajo, da so lojalni, zato da bi se izognili vsem vrstam formalnega in neformalnega nadlegovanja zaradi pomanjkanja zvestobe. Če pošljete pismo takšni osebi, ga ta ne bo prevzela osebno na pošti, ker se boji poziva iz vojaškega nabornega centra in drakonske kazni za izogibanje vpoklicu. Zaradi varnosti bo sorodnike prosila, naj pregledajo njegovo ali njeno pošto.

Pomislite na doživljenjskega člana Evangeličanske krščanske baptistične cerkve, ki mu je bilo v času miru namesto vpoklica dovoljeno nadomestno služenje vojaškega roka. Voditelji njegove verske skupnosti trenutno podpirajo vojna prizadevanja, spodbujajo uporabo orožja v nasprotju s preteklimi nauki in ne storijo ničesar, da bi člane, zveste svojim protivojnim prepričanjem, rešili pred samovoljnim pridržanjem in prisilnim prevozom v vojaške enote, na fronto, proti njihovi vesti. Omenjenemu članu je grozila enaka usoda, vendar mu je bil vpoklic zaradi starosti in zdravstvenih težav prihranjen, namesto tega pa je bil kaznovan s 17.000 grivnami, kar je zanj neznosna vsota.

Ali pa pomislite na mojega kolega pacifista, ki so ga na silo odpeljali v vojsko. Ni hotel ubijati sovražnikov. Dovolili so mu kuhinjska opravila, nato pa so ga po večkratnem odrekanju obiskov družine v nasprotju z njegovo vestjo prerazporedili v artilerijo. Neposlušnost je zločin, ki ga država strogo kaznuje, in poslušnost je v njegovem primeru nemoralna, odvratna, nepredstavljiva. Vojska ne priznava ugovora vesti in zanemarja osnovne človekove pravice; ni čudno, da ljudje bežijo. In zaradi kulta vojske, ki ni soočen s kakšnim večjim nasprotovanjem, je takšen odnos nenadzorovan in netransparenten. Bog nas varuj pred vojaško diktaturo.

Pomanjkanje pristnih in ljudskih mirovnih gibanj ter cerkva zaradi sistemskega zatiranja, pa tudi  državnega aktivizma, ki ga imenujemo”mir skozi moč”, je resen postsovjetski problem tako v Ukrajini kot v Rusiji.

Veseli me, da so bila nekatera prizadevanja, da bi tovrstne vrzeli v moji državi odpravili, uspešna: pred petimi leti nam je uspelo ustanoviti pacifistično gibanje, pred kratkim pa smo ustanovili kvekersko srečanje. Ko ljudem primanjkuje sekularnega praktičnega znanja o uspešnem nenasilnem delovanju in je to znanje težko pridobiti, želim vsaj z vero vzbujati upanje za prihodnji mir, še naprej pa širim praktično znanje. Skoraj dvajset ljudi se je vpisalo v mojo šolo pacifizma “Svobodni civilisti” (ang. “Free Civilians”), naši izobraževalni videoposnetki pa imajo na YouTubu na tisoče ogledov.

Moja vlada pacifističnih prizadevanj ne pozdravlja. V očitanem kaznivem dejanju so me nezaslišano obtožili “opravičevanja ruske agresije”, ker sem predsedniku Zelenskemu poslal izjavo “Mirovna agenda za Ukrajino in svet”, ki dejansko obsoja ruski napad skupaj s kakršno koli vojno, poziva k nenasilnemu uporu proti ruski agresiji, k diplomaciji in k priznanju pravice do zavračanja ubijanja. Kljub zasegu mojega osebnega računalnika in pametnega telefona, hišni preiskavi, hišnemu priporu in tekočemu sodnemu postopku, v katerem mi grozi pet let zapora, sem odločen, da bom vseeno zagovarjal mir, tudi za rešetkami, če bom prisiljen v to.

Nekateri prijatelji že dlje časa opravljajo podobno mirovniško delo v Rusiji, kjer se soočajo z veliko hujšimi represijami in krutostmi, redki protesti proti Putinovi agresivni vojni in množična nepripravljenost na oboroženi boj pa so rezultati njihovega aktivističnega dela, ki dajejo upanje, da se lahko približamo koncu vojne in spremembi militarističnega režima, ki ogroža Ukrajino, Evropo in širše.

Ko Putin tiste, ki kritizirajo njegovo agresijo, obtoži izdaje in ko Putinu zvesta Ruska pravoslavna cerkev, ki blagoslavlja vojno, blati pacifizem, to ni presenečenje. Več sem pričakoval od osrednjih demokratičnih medijev. Žal, včasih tudi oni širijo lažne pripovedi, da je pacifizem defetizem in da so pacifisti sovražni agenti, medtem ko so v resnici pravi pacifisti nenasilni uporniki proti agresiji in tiraniji ter svobodomiselni akterji sprememb, ki vodijo v mirno prihodnost. Prelaganje krivde za množične poboje od militaristov, ki poboje organizirajo, na pacifiste, ki se jim upirajo, s strupenimi slogani kot je “pacifizem ubija” ipd., je šlo predaleč.

Vojna je arhaična navada, ki ubija ljudi, saj ti ne znajo živeti, vladati in se zaščititi brez pretirane uporabe nasilja; ljudje, dezorientirani zaradi pomanjkanja uspešnih izkušenj s sporočili miru, verjamejo, da je brutalnost tisto pravo dejanje in dialog izguba časa.

Pacifizem odpravlja to ignorantsko navado, zagovarja mir in ugovor vesti vojaški službi, vzgaja ljudi za nenasilno življenje, pomaga nam igrati »win-win« igre, namesto da bi nam »win-lose« scenariji prinesli »lose-lose« resničnost.

Neumorno moramo širiti upanje, da se bodo v svetu, v katerem vsi zavračamo ubijanje, vse vojne končale.

S poštenimi besedami in dejanji moramo prepričati celotno več milijardno človeško družino, ki živi na našem skupnem planetu, da se to upanje lahko in mora uresničiti, da moramo sodelovati, da bi lahko imeli skupno mirno prihodnost.

In naučiti se moramo, kako premagati brezup z miroljubnim pogumom in odpornostjo ter doseči, da naposled prevlada upanje.