Živeti mir 16: Pisma o vojnah in miru

To pismo ni nič več kot klic in nič manj kot notranji krik, ki se je kristaliziral že nekaj časa. Notranji boj je tlel o tem, za katere oči in za katera ušesa dejansko pišem, in na kako mehka tla bo naletel. Borim se s tem, ali lahko svobodno izrazim svojo bolečino, ali bodo tisti, ki so odgovorni za mir in za spravo, tako polni visokoletečih besed, medtem ko lahkotno tolerirajo neznosnost, odvrnili pogled.

Palestina.

Palestina je rana našega časa. Rana, ki se noče zapreti, ki krvavi preko vsake meje, krvavi skozi vsako desetletje, skozi vsako zgodovinsko obdobje, za katerega smo mislili, da smo ga že preživeli. Noben pretekli genocid, nobena pretekla vojna ne moreta postati izgovor, da bi gledali stran. Teža naših porazov nikakor ne olajša pričujočega poraza – nasprotno, našo tišino naredi še bolj neznosno.

Genocid.

Zamislila sem si nekaj vstopnih točk v pisanje. Vsaka me je potisnila nazaj, tja, kjer moja duša najde razloge za celjenje. Kako predočiti trideset pomladi, poletij, jeseni in zim, ki so minile – sanje, prilagojene letnim časom: o makovih poljih, o nočnih morah, ki jih naseljujejo nasilne smrti, spomini, ki nosijo zvoke in vonj eksplozij, tresenja ob vsakem grmenju, zvijanja v klobčič ob vsakem potresu? Vsi ti letni časi, cvetoči ali sivi, polni obupa in polni energije, kričijo o vojni—o vojni, ki ni nikoli zapustila mojih kosti in njihovih prelomov, spomin tako močan, da ga čutim v vsaki svoji celici, v samem krvnem obtoku.

Okupacija.

Sinoči sem sanjala, da v naročju držim mrtvega otroka. Svojega mrtvega otroka. Njegove oči so bile odprte, obraz je bil prekrit s krvjo. Iz njegovih pljuč ni bilo zaznati diha. Prebudila sem se v potu in segla k svojem otroku. Položila sem roko na njegov trebušček in začutila njegov dih, njegovo mehko telo. Moj sladki, ljubljeni, živi otrok. Tesneje sem ga objela, kot da bi me že sam objem lahko prepričal, da je varen, da diha, da je nočna mora zgolj to, kar je—moja nočna mora. Univerzalna nočna mora vsake matere—ki preči meje, ki preči posamezna življenja, ki preči generacije.

Smrt.

To pismo piše ranjena oseba in ranjena mati, živ organizem, v katerem se prepletata krhka ranljivost in moč levinje. To križanje osebo razgali in ji vcepi energijo pretakanja najmočnejših tokov. To je kraj, ki ustvari bojevnika. Bojevnika proti vojni. Kraj, od koder vas prosim, da svoje otroke učite o Palestini, da jih učite o genocidu, o orožju, da sebe učite o zavračanju, o uporu nasilju.

Upor.

Vso to težo sem nesla s seboj na feministični pohod, kjer sem govorila pod nočnim nebom. Kako se premakniti in iti naprej z mesta, kjer smo stali tisto noč? Hodile smo z zavedanjem, da naši feministični boji in boji za svobodo niso trenutki, ki bi jih zgolj obeležile, temveč sile, ki jih je treba nositi naprej—lekcije in prakse, ki ostrijo našo moč, da bi se lažje soočile s temnimi časi. Ne samo s temnimi časi, ki so nam vsiljeni, ampak tudi s tistimi, ki jih nosimo v sebi: z našimi predsodki, z našimi nacionalizmi in s šovinizmi, z našo mizoginijo in z našimi rasizmi, z našo nepripravljenostjo poslušati, z nepripravljenostjo na resnični dialog. Kako glasen in hkrati tih je poziv, da se osvobodimo hitrih sodb in zaprtosti, celo ali pa še posebej v liberalnih prostorih, ki smo jih soustvarili? Kako pogosto prav ta liberalizem zoži politično polje vseh naših svobod in živih solidarnosti? V tem klicu, v tem ranjenem kriku, vas pozivam, da še naprej gradimo gibanje za svobodo, gibanje, ki prepoznava, sprejema in neguje vso našo bolečino ter strahove. In se obenem bori proti političnemu, ekonomskemu in družinskemu nasilju v naših domovih. Proti genocidu in kolonialnemu nasilju, ki bo pogoltnilo Palestino, Kašmir, Sudan, Kongo, Ukrajino. Proti rezilnim žicam, uničenju rek, eksploziji min in gradnji poti, ki vodijo iz šole neposredno v zapor. Naš boj je nerazdružljiv od upora proti nasilnim vračanjem na mejah, ki begunce silijo v brutalno golo preživetje; je nerazdružljiv od upora proti instrumentalizaciji pravic žensk, od boja za dostopno izobrazbo in boja za državo, ki je osvobojena korupcije, od upora proti rasiziranemu kapitalizmu in proti suženjstvu migrantskih delavcev. Naša dolžnost je, da ne izdamo tistih, na katerih ramenih stojimo, in tistih, katerih svoboda je danes odvisna od naših glasov in naše vidnosti. Feminizem gleda v oči in dušo—ko zremo v razgaljeno in ranjeno tkivo Palestine. S feminizmom gradimo, ljubimo in se učimo od številnih bojev za svobodo. Prečimo meje in vztrajamo v dialogu. In tako, med vsemi kraji, v katerih se morajo slišati naši glasovi, ni kraja, v katerem bi se bolj nujno, tukaj in zdaj, moral slišati naš glas—to je glas o Palestini.

Palestina.

Palestina je odprta rana in navdih upora. Palestina je človeško, etično, epistemsko, pedagoško, materialno in feministično vprašanje—saj je vprašanje vseh mogočih svobod in solidarnosti. Boj za Palestino črpa svojo moč iz skupnosti, saj sega k oddaljenim horizontom—svojega temelja ne more najti niti v antisemitizmu niti v hrvaškem, bosanskem niti v srbskem nacionalizmu. Ne more preživeti v ozkih krogih belega feminizma, liberalnih kril niti v distanciranih enklavah. Boj za svobodno Palestino je boj za kruh, za zrak, za prihodnost nas vseh.

Sanje.

Sanje so ostale z mano. Strašljiv opomnik krhkosti življenja, vedno prisotne možnosti izgube. V svetu, ki prepogosto pozablja ceniti vrednoto življenja, ki nedolžne prepogosto žrtvuje zaradi moči in privilegijev, so se te sanje zdele kot krut odmev sveta, v katerem živimo. Svet, v katerem otroke, družine in celotne skupnosti, nevidne ter neslišne, prepuščamo umiranju na robu.

Vem, da boj za mojega otroka, za vse otroke, ni zgolj osebni boj. Je kolektivni boj. Je boj za sam dih tistih, ki so jih zadušili sistemi zatiranja, meje, ki nas delijo, ideologije, ki nam odvzamejo človečnost. Moj otrok ni samo moj—je otrok vseh nas. Njegovo življenje je prepleteno z življenji tistih, ki jim je odvzeta pravica do obstoja, do svobodnega dihanja, do odraščanja v miru.

Držimo se skupaj, ko se borimo za svet, v katerem nobenemu otroku ne bo odvzet njegov dih, v katerem nobeno življenje ne bo ovenelo na robu. Držimo se skupaj, ko gradimo svet, o katerem sanjamo—svet, v katerem je mogoča pomiritev – za vsakogar -, svet, v katerem ne bomo omejeni niti obremenjeni s preteklostjo in svet, v katerem nikogar ne bomo pustili zadaj. To pismo ni nič več kot klic in nič manj kot notranji krik.