Živeti mir 15: Pisma o vojnah in miru

Ne spomnim se, da bi kdaj živela v miru. Rojena sem bila med vojno v Libanonu, kjer sem odraščala kot palestinska begunka, saj je bila naša država pod okupacijo. Moj oče je bil še otrok, ko se je leta 1948 zgodila Nakba in ko so bili Palestinci prisiljeni zapustiti svojo domovino. Moja mati se je rodila po Nakbi, v begunskem taborišču v Libanonu. Moj oče je iz Jaffe, moja mati pa iz Safada. Oba sta življenje preživela v pričakovanju vrnitve v svoji domači mesti v Palestini. Po sporazumu iz Osla smo se vrnili v Palestino. V Gazo. Nekaj let kasneje je oče umrl, ne da bi se kdaj vrnil v Jaffo. Ko sem odraščala, sem neprestano premišljevala: »Zakaj živimo pod okupacijo«? Toda na to vprašanje nikoli nisem prejela odgovora.

Odločila sem se, da se bom upirala tako, da se bom izobraževala. V prvem letu univerzitetnega študija se je začela druga intifada. Nevarnost je bila povsod okrog nas, nikoli nismo vedeli, kdaj in kje bo Izrael napadel Gazo. Takrat so bile po Gazi posejane izraelske nadzorne točke. Povsem običajno smo obiskovali univerzo, vendar pa naši kolegi, ki so živeli v južni Gazi, občasno niso mogli priti do univerze, ker se je kakšen izraelski vojak odločil, da bo tisti dan zaprl nadzorno točko. Po diplomi sem se odločila nadaljevati študij, da bi zaključila magisterij, vendar je nato notranja delitev med Gazo in Zahodnim bregom razdelila Palestino in Palestince. Poleg okupacije smo se zdaj znašli še pod izraelsko blokado, kar je našemu življenju v Gazi prineslo dodatne omejitve. Omejitve so bile vseobsegajoče in takrat je med nami krožila šala, da »imamo srečo, da izraelska okupacija ne more nadzorovati tudi zraka, ki ga dihamo, sicer bi vojska omejila še naše dihanje«.

Decembra 2008, ko se je svet pripravljal na praznovanje božiča, sem bila na delu in kar naenkrat so lovska letala F16 začela bombardirati vsepovprek: ljudje so bežali, vpili, povsod so ležala trupla, sami pa nismo vedeli, kaj se je zgodilo in zakaj. To je bila prva množična izraelska agresija na Gazo, v kateri so bili tisoči Palestincev in Palestink ubiti, ranjeni ali pa so izgubili svoje domove, kar nas je travmatiziralo. Prvič sem preživela fosforne bombne napade, prepovedane po mednarodnem pravu, prvič sem zapustila svoj življenjski prostor, noseč belo zastavo, ker sem poskušala preživeti izraelsko kopensko ofenzivo. Ko smo bežali, smo povsod videli smrt, nekaj dni kasneje pa je bilo naznanjeno premirje. Doživela sem travmo: kako se je to zgodilo in zakaj?

Dokončala sem magisterij in napredovala v karieri. Odločila sem se, da bom delala v humanitarnem sektorju, da bi lahko naredila več za Gazo. In potem sem spoznala njega, svojega moža. Zaljubila sva se na prvi pogled in se poročila. Kot vsak običajen par sva uredila vse podrobnosti za poročno zabavo in medene tedne. Nato se je novembra 2012 začela nova izraelska agresija, le dan po najini poročni zabavi. Namesto da bi začela povsem običajno novo življenje, sva se oba znašla na dolžnosti, saj oba delava v humanitarnem sektorju; on je bil reševalec. Nato je bilo razglašeno premirje.

Leta 2013 sva pozdravila najinega prvega otroka, ljubko deklico, vendar se je poleti 2014 spet začela velika izraelska agresija. Moja hči je bila stara deset mesecev in prvič sem začutila, kaj pomeni biti nemočna mati, ki ne more zaščititi svojega otroka. Bila sem reševalka za nujne primere. Medtem ko sem opravljala svoje dolžnosti, sem hčer držala v naročju in molila za svojega moža, da bi preživel, saj je bil reševalec na dolžnosti. Po 50 dneh vsesplošnega bombardiranja in po tem, ko  so v naši bližini začeli rušiti stolpnice, smo se odločili za evakuacijo. Živeli smo v enajstem nadstropju. V nekem trenutku sem s seboj nesla otroške obleke, ki sem jih kupila pred kratkim, in moj mož me je vprašal, zakaj. S solzami v očeh sem rekla: »želela sem si, da bi jih nosila«. Čeprav ne moremo zagotoviti niti, da bo preživela. Premirje je bilo razglašeno na njen prvi rojstni dan. Jokala sem kot nora, saj smo uspeli preživeti, medtem ko tisoči otrok in mater niso.

Leta 2015 sva pozdravila svojega drugega otroka, prelepega fantka. Nadaljevali smo svoja življenja in uspela sva nadgraditi svoje kariere.

Nato se je marca 2018 začel Veliki shod za vračanje; tisoči Palestincev so se odločili, da bodo protestirali na mejah, zahtevali svojo pravico do vrnitve in končanje izraelske blokade ter okupacije. Toda Izrael je odgovoril s streljanjem, tisoči so bili ubiti, poškodovani ali pa so izgubili svoje ude. To se je nadaljevalo več kot leto dni do decembra 2019. Delala sem vse več, otroka pa sta odraščala. Naše dnevne težave je poglabljala vsiljena blokada in okupacija. Med razglasitvami premirij so se dogajali nenehni izraelski napadi, ki so ubili vse več ljudi in uničili vse več infrastrukture. Zahodni mediji o napadih niso poročali.

Maja 2021 se je zgodil še en množičen izraelski napad. Imela sem občutek, da tega napada ne bomo preživeli. Neko težko noč sem se dobesedno tresla, otroka sta bila z menoj, jaz pa nisem mogla storiti nič. Takrat je moj brat rekel: »draga sestra, ne skrbi, bomb, ki nas bodo ubile, ne bomo slišali«. Moj mož je bil takrat že v Sloveniji, pripravljal je vse za našo združitev, oba sva čutila, da se zaradi vsesplošnega bombardiranja, mogoče ne bova videla več. Mislim, da ni besed, ki bi lahko opisale, kaj je občutil v tistem času. Nato je bilo nekaj dni kasneje razglašeno premirje. Ura je bila dve zjutraj in jokala sem; zopet smo preživeli.

V Slovenijo smo povsem travmatizirani prispeli junija 2021. Mislili smo, da bomo končno lahko živeli v miru. Počasi smo se privajali na svoje novo življenje, nato pa se je oktobra 2023 začel genocid. Niti sanjalo se nam ni, da bomo preživeli najtežjih petnajst mesecev svojega življenja in da bo to najhujše zgodovinsko obdobje, ki ga bo doživelo naše ljudstvo. Postalo nam je jasno, da kamorkoli bomo šli, nikoli ne bomo mirni, zato ker smo Palestinci. Palestinci v hinavskem svetu.

Če me vprašate,  kaj lahko storimo, da bi živeli v miru, je moj odgovor enostaven: končajte izraelsko okupacijo.