Živeti mir 13: Pisma o vojnah in miru

Ko izbruhne vojna, ljudje pogosto rečejo: “Ne bo trajala; dolgotrajna vojna bi bila neumnost.” In čeprav se vojna morda zdi neumna, to ne preprečuje njenega nadaljevanja. Neumnost vztraja in morda jo opazimo šele takrat, ko nehamo razmišljati o sebi.

Prihajam iz Demokratične republike Kongo. Z družino smo živeli v vzhodnem delu države, kjer se je v nedolžnosti otroštva življenje še zdelo normalno. Ko stiske postanejo vsakodnevni del življenja, jih namreč občutimo kot normalne. Nisem se spraševal s čim se morebiti soočajo drugi ljudje, v preostalih delih države ali celo sveta. Naše življenje je potekalo tako kot poteka življenje živali, ki se ne zavedajo nevarnosti. Igrali smo se na soncu in se smejali, popolnoma smo bili nevedni, ko je šlo za temne dogodke zunaj našega majhnega, varnega sveta.

Toda občutek miru je prekinila tragedija – neizprosna izguba človeških življenj. Nisem mogel razumeti, zakaj smrt tako pogosto obišče naše mesto, vendar nas je mati spodbujala, naj, tako kot vsi ostali, ohranimo vero v Boga. Toda vera ni mogla prevladati nad trpljenjem, ki smo ga prestajali. Vsak dan in vsaka noč sta prinesla nove težave: ropi, ugrabitve in strašansko nasilje. Hitro smo morali odrasti. V kraju, kjer so ženske pogosto dojemali le kot sredstvo za rojevanje otrok, so tudi našo lastno mater objektivizirali. Naučili smo se gibati v svetu, kjer je nedolžnost hitro zbledela in smo se morali spopasti s kruto resničnostjo.

Moja družina je živela v skromnem domu in imeli smo srečo, da smo hodili v šolo, saj je mati imela skromen dohodek. Toda uspešno zaključiti šolsko leto je pogostokrat še vedno predstavljalo izziv. Do danes še nisem slišal za kakšno drugo mesto, v katerem bi se otroci šolali, medtem ko bi jih spremljali zvoki streljanja. Moj oče je v naši skupnosti delal kot učitelj, pa čeprav so učitelji zaslužili bore malo. Tudi to je bil del našega vsakdanjega bednega življenja, izobraževanje je v njem predstavljalo krhko zatočišče sredi kaosa.

Čeprav je naše mesto bogato, ker ima ogromne zaloge mineralov, je to še vedno mesto zločinov in trpljenja. Ljudje so gradili domove na tej bogati zemlji, ne da bi razmišljali o morebitnih nevarnostih. V državi z več kot 450 plemeni je bilo težko ohraniti mir. Vojne se pogosto začnejo brez jasnih razlogov, vendar niti nismo imeli časa za vprašanja – poskušali smo preživeti. Naša skupnost, nekoč živahna in enotna, se je začela drobiti pod težo nezaupanja in strahu.

Živeli smo kot nomadi v lastnem mestu; danes smo bili priča napadom, jutri pa bi uporniška skupina ponovno prevzela nadzor. To nas je prisililo, da smo se nenehno premikali in iskali kraje, ki so se zdeli vsaj nekoliko varni. Nad nami je visela neprestana grožnja nasilja, sooblikovala je naš vsakdan in spremenila naše občutenje pripadnosti. Navadili smo se na idejo bega, vedno na preži, nikoli nismo vedeli, kdaj bo nasilje ponovno prekinilo tok našega življenja.

Ko trpljenje postane del življenja, začne oblikovati človeško identiteto, pa tudi če nam trpljenje še vedno povzroča bolečino. Ta zgodba je del mene in je globoko vplivala na to, kako vidim svet. Spominjam se našega nekoč mirnega doma. Potem je nenadoma izbruhnila vojna; uporniki so prevzeli letališče, vojaki pa so se borili, da bi ga branili. Krogle so letele z vseh strani, sami pa smo bili ujeti nekje vmes. Morali smo pobegniti v gozd, saj naši domovi niso bili več varni. Nisem mogel razločiti, kdo nas napada in kdo nas brani. Vstopili so v naše domove in ljudem vzeli življenja. Naše mesto je postalo kraj žalosti in praznine. Smrt je strašljiva; ljudem zlomi srca in spremeni njihov pogled na svet.

Doma se ne bojimo zgolj vojne; bojimo se tudi izbruha vulkana Nyiragongo, ki je pustil globoko brazgotino v naših srcih. Medtem ko vojno povzročajo ljudje, je izbruh naravna nesreča. Vendar se moje vprašanje še vedno glasi: Ali smo obsojeni na trpljenje? Zato sem napisal knjigo z naslovom “Zlo vzhoda”, ki popisuje bolečo resničnost, ki jo omenjam v teh vrsticah. Upam, da bom s pomočjo svoje knjige prispeval k večji ozaveščenosti in pomagal spodbuditi mir. Postali smo večni begunci; tako vojna kot narava nas silita v beg, pri čemer za seboj puščamo občutek doma in skupnosti.

Pogosto razmišljam o tem, kako je živeti brez upanja. Sanjamo o boljši prihodnosti, vendar se sprašujem, kaj lahko storimo v takšni neskončni bedi? Otroci ne hodijo več v šolo – zakaj bi se učili, ko pa je upanje izginilo? Samo en dan obupa zakorenini spomine, ki trajajo vse življenje. V mojem mestu se spominjam besed prijatelja: “Vsak dan živimo v upanju, da bo jutri boljši.” Moj sosed je nekoč rekel: “Mir so sanje, ki se jih moramo oprijeti tudi v najtežjih časih.” Te preproste besede odražajo moč in upanje naše skupnosti. Spominjajo me, da tudi v času trpljenja hrepenimo po prihodnosti, v kateri se udejanja mir.

Albert Camus je nekoč rekel: “Človek je edino bitje, ki noče biti to, kar je.” Ta citat me spominja na to, da tudi v najtemnejših časih lahko spremenimo svoja življenja in si prizadevamo za mir. Zdaj je nastopil čas, ko si moramo kot skupnost prizadevati za mir. Vojna in trpljenje ne smeta biti del naše zgodbe. Svoje zgodbe moramo deliti in podpreti vsakega od načinov iskanja pomoči. Mir niso le sanje; mir je cilj, ki ga lahko dosežemo skupaj. Moja knjiga pomeni majhen prispevek v boju za mir. Verjamem, da lahko skupaj prekinemo krog nasilja in nevednosti.