Živeti mir 12: Pisma o vojnah in miru

Moje ime je Payman in sem iz Irana. To je moja zgodba, ki jo delijo mnogi drugi, ki so imeli podobne izkušnje od leta 1987. Rojen sem bil v Teheranu, glavnem mestu Irana.

Teheran je bil čudovito in živahno mesto, polno življenja in kulture. Zrak je bil vedno poln mamljivega vonja hrane, mesto pa je vsak dan postajalo vse bolj moderno. Imeli smo številne parke, kinematografe in znamenitosti za turiste. Čeprav nismo bili bogati, smo imeli vse, kar smo potrebovali za udobno življenje. Kot otrok sem bil srečen in zadovoljen s svojim življenjem. A v nekaj mesecih sta nas prevzela žalost in strah.

Za mnoge ljudi “živeti v miru” pomeni imeti veliko denarja, lep avto, dobro službo in živeti v prijetni soseski. Verjamejo, da so v miru, saj nikoli niso doživeli vojne. Ko v medijih ali na televiziji vidimo slike vojne, začutimo žalost in sočutje do prizadetih ljudi. Vendar pa vojne ne moremo zares razumeti ali začutiti njenega bremena, dokler je ne doživimo na lastni koži.

Ko sem bil star osem let, sem sedel v razredu, ko je veliko novih učencev prišlo v naš razred. Naš učitelj nas je obvestil, da smo v vojni z Irakom. Ti novi učenci so prišli iz mesta blizu meje, kjer so iraške sile napadle njihove domove in prevzele njihova mesta. Kot otrok nisem povsem razumel situacije, in seveda sem bil vesel, da sem spoznal nove prijatelje.

Nekaj tednov pozneje so naši sorodniki iz zahodnega dela Irana prišli k nam. Tudi oni so zbežali iz svojih domov. Povedali so nam svoje zgodbe o tem, kako so izgubili vse, a so še vedno bili hvaležni, da so preživeli. S solzami v očeh so mojemu očetu povedali, da niso imeli druge možnosti kot da pridejo k nam, saj niso imeli denarja in komaj dovolj oblačil, da bi preživeli zimo. Ko sem slišal njihove zgodbe in videl njihove obupane obraze, sem začel razumeti, kaj vojna v resnici pomeni.

Po nekaj mesecih se je situacija še poslabšala, ljudje so se borili za osnovne potrebščine, da bi preživeli. Omejitve za nakup potrebščin so bile zelo stroge. Na primer, moja petčlanska družina je lahko kupila le dve štruci kruha na dan. Le bogate družine so si lahko privoščile meso. Za nakup nujnih živil smo morali uporabljati bone, prav tako smo morali iskati stvari na črnem trgu, saj so bile pogosto predrage in nedostopne mnogim ljudem.

Zima je situacijo še poslabšala. Čakali smo v dolgih vrstah, da bi dobili olje za ogrevanje, pogosto samo za nekaj dni. Celotna družina je bivala v eni sobi, da bi prihranili olje za preostanek zime.

Veliko moških in mladih ljudi se je pridružilo vojni in mnogi se niso nikoli vrnili. Nekateri so izginili, druge so zajeli iraški vojaki. Vsak dan so številne družine izgubile svoje ljubljene zaradi vojne. Moj učitelj se je prav tako pridružil vojski, in nekaj mesecev pozneje smo izvedeli, da je bil ubit v vojni. To je bilo moje prvo srečanje z žalostjo. Čutil sem nepopisno žalost in začel sem razmišljati, kaj bi naredil, če bi izgubil svoje starše. Kot otrok sem se počutil nesigurno, strah pa je postal stalni spremljevalec v mojem življenju.

Ko je Irak začel napadati Teheran, moje življenje ni bilo več isto. Morali smo ostati pod zemljo, da bi se zaščitili pred raketami in bombardiranji. Moje mesto, nekoč živahno in lepo, zdaj ni bilo več prepoznavno. Veliko hiš je bilo uničenih, skupaj z bolnišnicami. Ulice so bile polne ljudi, nekateri so bili na pol mrtvi, drugi povsem mrtvi. Naša šola je bila zaprta in spremenjena v začasno bolnišnico. Mesto, ki je nekoč bilo polno življenja in veselja, je postalo grd in žalosten kraj.

Vojna je trajala dolgih osem let. Minilo je skoraj 40 let od takrat, vendar travma še vedno ostaja. Ko vidim novice o vojnah v krajih, kot so Gaza ali Libanon, se mi ponovno vrnejo vsi boleči spomini in travme iz tistega časa.

Moje sanje so, da bi videl svet miru – svet brez vojne, brez norega nasilja. Stiskam pesti in molim, da bi enkrat mir zavladal na našem planetu.