Živeti mir 11: Pisma o vojnah in miru

Moja družina izvira iz čudovite Ruande. Naša dediščina je prežeta z bogato zgodovino in globoko zakoreninjenimi običaji, smo potomci dolgotrajne linije kraljevskih družin. Odraščali smo z močnim občutkom ponosa o tej dediščini in z globokim spoštovanjem do našega ljudstva. Učili so nas o pomenu naših korenin in o pomenu vrednot kot sta družina ali skupnost. Življenje v naši domovini je bilo mirno in cenili smo lepoto naše države, obdane z valovitimi hribi in rodovitnimi polji. Imeli smo vse, kar smo potrebovali, in prihodnost se je zdelo popolnoma odprta. Toda mir so nasilno prekinili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je izbruhnila brutalna vojna med plemenoma Hutu in Tutsi.

Spor med obema plemenoma je tlel že leta, podžigale so ga dolgoletne napetosti, politična rivalstva in sistemske neenakosti. Kljub temu da je v preteklosti že prihajalo do valov občasnega nasilja, nas nič ni pripravilo na obsežno vojno, ki je izbruhnila v začetku devetdesetih. Država je bila razkosana, medtem ko se je nasilje le še stopnjevalo, sami pa smo lahko pričali uničenju naše ljubljene domovine. Vasi so bile uničene, v nesmiselnih dejanjih brutalnosti smo izgubili mnoga nedolžna življenja. Mirno življenje, ki smo ga nekoč poznali, se je končalo, na mestu nekoč cvetočih skupnosti so ostale le še ruševine.

Toda nekega usodnega večera se je vse spremenilo. Neznani napadalci so se z grozljivo hitrostjo in silovitostjo spustili v našo vas. Oboroženi z mačetami, kopji in drugimi orožji so neusmiljeno napadli našo družino, za seboj pa pustili uničenje in teror. V brutalnem napadu smo ostali brez doma in izgubili  občutek varnosti. Naša nekoč mirna vas je zdaj postala bojišče, preostalo nam je le, da zberemo črepinje življenja, ki ga je razbilo nasilje.

Brez finančnih in materialnih sredstev ter brez varnega kraja bivanja se je naša družina borila za golo preživetje. Hrane je bilo malo, voda, ki smo jo našli, pa je bila onesnažena, kar je dodatno ogrozilo možnosti našega preživetja. Vsak dan je prinesel nove grožnje, nikoli nismo vedeli, kdaj in od kod bo prišel naslednji napad. Strah pred nasiljem je bil vseprisoten in nikjer nismo mogli najti miru. Svet, ki smo ga nekoč poznali, se je obrnil na glavo in nikakor nismo mogli pobegniti grozi, ki nas je obdajala.

Tudi izobraževanje, nekoč temelj naše prihodnosti, je bilo prekinjeno. Zaradi vseprisotnega nasilja so bile šole prisiljene zapreti svoja vrata in zato nismo bili več udeleženi v učnem procesu. Zdelo se je, da je razpadlo samo tkivo naše družbe in izgubili smo upanje v boljši jutri. Ker je bilo golo preživetje naša edina skrb, nismo več sanjali o boljšem življenju.

Morda najbolj boleč vidik našega trpljenja pa je bila diskriminacija, s katero smo se v državi, ki so jo raztrgali etnični konflikti, soočali kot Tutsiji, saj smo bili ravno Tutsiji zaradi naše preteklosti označeni kot sovražniki. V državi, v kateri smo živeli stoletja, so nas obravnavali kot tujce, sovražili so nas ti, ki so bili nekoč naši sosedje, naši prijatelji in celo del naše družine. Ta zavrnitev, to sovraštvo, je rezalo bolj globoko kot katerokoli orožje. Zdelo se nam je, da nas želijo izbrisati iz dežele, ki je bila nekoč naš dom. Postali smo tarče nasilja, družba nas je prezirala zaradi krvi, ki je tekla po naših žilah.

Bolečina zavrnitve in marginalizacije nas je težila, hrepeneli smo po krajih, v katerih bi se počutili varno, sprejeto, spoštovano. Toda v Ruandi za nas ni bilo več prostora. Država, ki smo jo poznali in ljubili, ni bila več enaka in naše upanje na mirno življenje so uničili. Ker nismo imeli druge možnosti, smo mnogi sprejeli težko odločitev, da zapustimo Ruando in si poiščemo zatočišče drugod.

Podali smo se na nevarno pot, polno negotovosti in nevarnosti. Prebijali smo se po nevarnih cestah, prečkali številna neznana področja in se na poti soočali z nenehnimi ovirami. Toda naša želja po iskanju varnega kraja in ponovni izgradnji naših življenj nas je gnala naprej. Po naporni poti smo končno prispeli v Ugando, kjer smo upali, da si bomo lahko poiskali varno zatočišče. Ob prihodu smo se znašli v veliki skupnosti beguncev, mnogi so bežali pred podobnimi grozotami. Skupna izkušnja trpljenja nas je povezala in kljub negotovi prihodnosti smo lahko občutili solidarnost ter upanje.

Kljub težavam, s katerimi smo se soočali, so nas ljudje v Ugandi sprejeli odprtih rok. Ponudili so nam priložnost, da si v deželi, ki ni bila naša. ponovno zgradimo svoja življenja, da začnemo znova. Zaradi dobrote in velikodušnosti, ki smo ju bili deležni, smo lahko ugledali žarek upanja in uvideli smo, da obstaja življenje onkraj grozot, ki smo jih doživeli. Počasi, a zanesljivo smo lahko stopili na pot regeneracije, ne zgolj fizične ali telesne regeneracije, temveč tudi duhovne oziroma mentalne regeneracije. Pred nami je bila dolga pot, vendar v svojem boju vsaj nismo bili več sami.

Vedeli smo, da bosta zdravljenje in sprava po zaključku konflikta zahtevala čas. Razumeli smo, da so rane vojne globoke in da bodo brazgotine ostale še dolgo po zaustavitvi nasilja. Toda verjeli smo tudi v moč odpuščanja in razumevanja. Vedeli smo, da bomo za to, da bomo lahko šli naprej, morali preseči bolečino in sodelovati, zato da bi si lahko zgradili boljšo prihodnost.

S svojimi neutrudnimi prizadevanji in neomajno odločnostjo smo postali svetilnik upanja tudi za ostale, ki so trpeli. Pokazali smo, da tudi v najtemnejših časih vedno ostajata žarek upanja in iskra odpornosti, ki nam pomagata premagati najtežje ovire. Naša zgodba je postala zgodba o preživetju, upanju in neomajni moči človeškega duha.

To je dokaz moči in poguma tistih, ki so preživeli grozote vojne. Opomnik, da upanje v svetlejšo prihodnost, tudi takrat, ko se soočimo z nepredstavljivim trpljenjem, ostaja. Je poziv k dejanjem sprave za vse nas, poziv, da vsi prispevamo k odpravi konfliktov, diskriminacije in trpljenja ter prispevamo h gradnji bolj mirnega in sočutnega sveta za vse nas.