Ženske v prekarnih oblikah dela

Prekarno zaposlovanje je zaskrbljujoč problem, ker ustvarja velike neenakosti med zaposlenimi. Prekarno zaposlene delavke in delavci imajo bistveno manjši obseg delovnopravne in socialne zaščite kakor standardno zaposleni s pogodbo za polni delovni čas in nedoločeno obdobje (čeprav je tudi slabšanje delovnih pogojev v standardnih delovnih razmerjih zelo problematično). V Sloveniji je prekarno zaposlovanje na ravni politik in stroke večinoma obravnavano kot spolno nevtralno – kot da so ženske in moški enako izpostavljeni pastem prekarizacije dela. Vendar uradni statistični podatki o prekarnih zaposlitvah za leto 2019, če jih ločimo po spolu, kažejo značilne razlike med ženskami in moškimi.

Po podatkih SURS je bilo med vsemi zaposlenimi leta 2019 približno 9,5% ali skoraj 90 tisoč delavk in delavcev prekarno zaposlenih. Med nestandardno zaposlenimi tu zaradi poenostavitve vključujemo samo zaposlene za določen čas, s krajšim delovnim časom, agencijsko delo, študentsko delo in samozaposlene.

Te podatke je sicer treba jemati z rezervo, ker ne vključujejo številnih drugih oblik nestandardnega zaposlovanja, kot so delo preko avtorskih in podjemnih pogodb, samozaposlitve, zaposlitve za krajši delovni čas in  za določen čas (četudi bojda prostovoljno), priložnostno delo, delo za plačilo na roko, projektno delo, osebno dopolnilo delo ipd. V Gibanju za dostojno delo in socialno družbo ocenjujejo, da v Sloveniji približno 41 % zaposlenih delo opravlja v nestandardnih oblikah dela, ki so pogosto, ne pa nujno, povezane z omejenim delovnopravnim varstvom in omejeno socialno varnostjo.

Spolno segregirani podatki pokažejo naslednjo sliko: med skoraj 90.000 delavci in delavkami, ki jih država prepoznava kot prekarno zaposlene, je bilo 54 % žensk in 46 % moških.

Razen v skupini samozaposlenih, ki ne zaposlujejo drugih in delajo pretežno za eno stranko, so bile v vseh drugih skupinah prekarno zaposlenih ženske v večini.

Največja razlika med moškimi in ženskami se kaže v dveh uradno priznanih oblikah prekarnega zaposlovanja: ženske številčno prevladujejo v študentskem delu, moški med samozaposlenimi, ki ne zaposlujejo drugih in delajo pretežno za eno stranko. V splošnem sta delovnopravna in socialna varnost v obeh oblikah prekarnega zaposlovanja primerljivo minimalna in neprimerljivo manjša kot v rednih zaposlitvah.

Treba je omeniti še pomembno razliko med samozaposlovnjem in študentskim delom. Zakon o delovnih razmerjih samozaposlene, ki ne zaposlujejo drugih in delajo pretežno za eno stranko (t.i. ekonomsko odvisne osebe), varuje pred odpovedjo dela brez minimalnega odpovednega roka in v primeru neutemeljenih razlogov ter zagotavlja primerljivo plačilo za opravljeno delo.

Študentke in študentje, ki delajo preko študentske napotnice, pa nimajo nikakršnega varstva pred odpovedjo delovnega razmerja – to je lahko odpovedano z danes na jutri s telefonskim klicem ali SMS sporočilom – in ne glede na vrsto dela jim je zagotovljena zgolj minimalna urna postavka (leta 2020 5,40€ bruto ali 4,56€ neto). Zato je študentsko delo najfleksibilnejša in najcenejša oblika dela na slovenskem trgu dela, in bržkone spodbuja delodajalce k tej obliki zaposlovanja kot cenejši in fleksibilnejši alternativi standardnemu delovnemu razmerju. Ker v Sloveniji študentsko delo ni časovno omejeno (v Belgiji in Avstriji, denimo, lahko študentsko delo traja le omejeno število ur letno [Franca 2020]), omogoča tudi prikrito zaposlovanje.

Po podatkih Gibanja za dostojno delo je med tistimi, ki delajo preko študentske napotnice, 50 % takih, ki delajo, zato da plačajo osnovne življenjske stroške; 36 % jih brez študentskega dela ne bi mogli študirati; 8 % vzdržuje bližnjega (otroka, starše, partnerja). To pomeni, da so številni študentje in študentke prisiljeni v to najcenejšo in najfleksibilnejšo obliko dela.

Ker je študentsko delo najpogostejša prekarna zaposlitev, delež žensk v njem pa obsega kar 2/3 (temu je potrebno prišteti tudi višji delež žensk v zaposlitvah za določen čas), lahko ugotovimo, da slovenski trg dela vzpostavlja študirajoče in tiste, ki so zaključili študij, med katerimi je bistveno večji delež žensk, za najbolj fleksibilno in poceni delovno silo. Neenakost mladih žensk je tako sistemska in se kaže kot stranski strukturni učinek obstoječe regulacije trga dela. Enakost spolov je zato potrebno razumeti kot sestavni del zahtev za dostojne pogoje študija in za varne zaposlitve. Drugače rečeno, boj proti prekarizaciji dela je sestavni del prizadevanj za enakost spolov.

Viri:

• Franca, Valentina, ''Študentsko delo''. V Katarina Kresal Šoltes, Grega Strban, Polona Domadenik (ur.), Prekarno delo. Multidisciplinarna analiza. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Založba Pravne fakultete, 2020, str. 129-144.