Mirovni inštitut na področju izbrisa deluje že dve desetletji. Še vedno zastopamo izbrisane posameznice in posameznike v postopkih za urejanje statusa v Sloveniji. Ker zakon za urejanje statusa izbrisanih ne velja več, v Sloveniji pa še vedno živijo izbrisani brez vsakega statusa, si prizadevamo njihov položaj urediti z drugimi pravnimi sredstvi. V ta namen smo zagnali donacijsko kampanjo ZA ureditev STATUSa izbrisanih oseb, s katero lahko podprete naše delo na tem področju.Predstavljamo štiri zgodbe oseb, katere še vedno zastopamo pri urejanju statusa (zaradi varovanja osebnih podatkov so imena spremenjena):
V Slovenijo sem prišla k sestri v času vojne v nekdanji SFRJ. Tu sem dobila potrdilo o evidentiranju razseljene osebe in status začasne begunke. Ko mi je potekel potni list, sem želela urediti nove dokumente, a so me prestrašili, da z jugoslovanskim potnim listom ne bom uredila nič in da me lahko celo zaprejo, zato si nisem upala oditi na upravno enoto. V Sloveniji zdaj živim že skoraj 30 let, še vedno stanujem pri sestri, ki je slovenska državljanka. Starši so mi umrli, na njun pogreb nisem mogla. Preživljala sem se z delom na črno, sedaj ne več. Pred leti sem želela urediti vsaj osebni dokument matične države, a mi ga na veleposlaništvu niso izdali. Dobila sem le izpis iz matične knjige rojstva.
Sanja potrebuje dovolitev zadrževanja, ki bi ji omogočila ureditev statusa na upravni enoti in ureditev vseh veljavnih dokumentov.
V Sloveniji živim že več kot 45 let. Sem sem se priselil s starši iz nekdanje SFRJ. Leta 1992 sem bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, statusa pa si nikoli nisem uspel ponovno urediti. Dobil sem odločbo za prostovoljni odhod iz države in kasneje sankcijo – odstranitev tujca iz države.
Živim v hiši pri materi. Mama me potrebuje, saj je že stara in bolna ter je odvisna od moje oskrbe. Mama je slovenska državljanka, državljani so tudi moj otrok in vnuki. Kako naj zapustim Slovenijo, ko tu živi moja družina, medtem ko v državi rojstva nimam nikogar?
Ivan potrebuje pomoč pri urejanju statusa, da bo lahko pridobil dovoljenje za stalno prebivanje in dostop do zdravstvenega in socialnega varstva.
V Slovenijo sem prišla kot otrok brez dokumentov leta 1991 ali 1992 skupaj s starši, ki so pobegnili pred vojno v nekdanji SFRJ. Od takrat nisem imela urejenega statusa in veljavnih dokumentov, saj mi prošnje za azil niso odobrili. Prav tako nimam nobenega državljanstva.
V azilnem domu sem spoznala zdajšnjega (zunajzakonskega) partnerja Dejana, s katerim imava hči Ano. Dejan je v Slovenijo prišel leta 1982 zaradi dela. Do izbrisa je imel v Sloveniji stalno prebivališče, potem pa si ga nikoli več ni uspel urediti. Od izbrisa dalje ni imel statusa, veljavnih dokumentov in prav tako nima urejenega državljanstva. Ker sva bila ob njenem rojstvu oba brez statusa, ga nisva mogla urediti niti hčerki Ani. Na Aninem rojstnem listu Dejan ni naveden kot oče, vendar glede njegovega očetovstva ni nikakršnega dvoma, nikoli ga ni zanikal, tudi živimo skupaj kot družina. Vpisati ga na rojstni list niso hoteli, ker ni bil slovenski državljan in v Sloveniji ni imel urejenega statusa.
Čeprav živiva v revščini in nisva imela urejenega statusa, sva v Sloveniji ostala. Tu živiva že skoraj 20 oziroma 30 let. Smo družina, tu imamo prijatelje. Hči Ana obiskuje osnovno šolo in radi bi ostali tu, da lahko nadaljuje obvezno šolanje. Po dveh letih podaljševanja dovolitve zadrževanja imamo zdaj dovoljenje za začasno prebivanje, a za varno in stabilno življenje nujno potrebujemo dovoljenje za stalno prebivanje. Jaz in Dejan sva namreč apatrida. Želiva si, da se Ana izogne negotovi usodi apatridne osebe (in težkemu življenju, ki ga trenutno živimo kot družina) in pridobi slovensko državljanstvo.
Marija, Ana in Dejan potrebujejo pomoč pri urejanju statusa, da bodo lahko pridobili dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.
V Slovenijo sem se preselil pred malo manj kot 40imi leti iz ene od bivših republik SFRJ. Čeprav sem imel stalno prebivališče, so mi ob osamosvojitvi Slovenije zavrnili prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo, leta 1992 pa so me nezakonito izbrisali iz registra stalnih prebivalcev. Dolga leta nisem imel dovoljenja za prebivanje, niti začasnega. Posledično se nisem mogel zaposliti in si tako pridobiti sredstev za preživljanje, ne morem si urediti zdravstvenega zavarovanja, nimam dostopa do pokojnine. Pred kratkim sem se poškodoval in od takrat ne morem hoditi, zdravstvenega zavarovanja nimam. Prav tako nimam varne strehe nad glavo, mrzle zime in vroča poletja še bolj uničujejo moje zdravje.
Po dveh letih podaljševanja dovolitve zadrževanja imam zdaj dovoljenje za začasno prebivanje. Vendar bi mi socialno varnost prineslo šele dovoljenje za stalno prebivanje, pot do njega pa je dolga in negotova. Preživljam se s pomočjo znancev in humanitarnih organizacij. Nimam družine, sem si pa v vseh teh letih tu oblikoval socialno mrežo. V državi, kjer sem rojen, nimam nikogar, tudi v vsem tem času se nisem nikoli vrnil tja.
Marko potrebuje dovoljenje za stalno prebivanje, da si lahko življenje nekako normalno uredi.
Podprite kampanjo za ureditev statusa izbrisanih oseb
Z mesečnimi donacijami:
Ali z enkratno donacijo:
Plačilo poteka preko storitve , kjer lahko nakazilo izvedete tudi s kreditnimi ali debetnimi karticami.
Za direktno bančno nakazilo izpolnite UPN obrazec na bančnem okencu ali preko vaše spletne banke z naslednjimi podatki:
Namen: Podporništvo
Koda namena: CHAR
Številka TRR: SI56 0201 0001 3590 636
Referenca: brez (ali SI00 0000)
Naslov: Mirovni inštitut, Metelkova 6, 1000 Ljubljana
Če potrebujete pomoč pri izvedbi donacije, nam pišite na info@mirovni-institut.si.
POROČILO OB ZAKLJUČKU KAMPANJE
Mirovni inštitut na področju izbrisa deluje že dve desetletji. Še vedno zastopamo izbrisane posameznice in posameznike v postopkih za urejanje statusa v Sloveniji. Ker zakon za urejanje statusa izbrisanih ne velja več, v Sloveniji pa še vedno živijo izbrisani brez vsakega statusa, si prizadevamo njihov položaj urediti z drugimi pravnimi sredstvi.
V ta namen smo v letu 2021 zagnali donacijsko kampanjo ZA ureditev STATUSa izbrisanih oseb, s katero ste posameznice in posamezniki lahko podprli naše delo na tem področju. Zbrali smo 1255,66 eur, ki so nam delno omogočili pokritje stroškov, ki nastajajo pri zastopanju oseb, ki že desetletja živijo v Sloveniji brez vsakega statusa in si prizadevajo, da bi si ga uredili. Hkrati pa ostajamo aktivni pri zagovorništvu pravic izbrisanih v širšem smislu, saj vztrajno opozarjamo na to, kako pomanjkljivi so bili dosedanji ukrepi za popravo krivic, ki več kot polovici izbrisanih niso bili dostopni, položaja pa niso izboljšali tudi za marsikoga izmed tistih, ki so jih bili deležni. Še naprej zahtevamo celovito popravo krivic, predvsem ustrezno zakonsko ureditev dostopa do stalnega prebivanja za vse izbrisane prebivalce Slovenije.
V kampanji smo predstavili štiri zgodbe oseb oziroma družine. V nadaljevanju poročamo o spremembah/dosežkih oz. njihovih trenutnih situacijah. V letu 2022 smo se skupaj z našimi strankami razveselili nekaterih napredkov in urejenih statusov. Lani, ob 30. obletnici izbrisa, se je predsednik Borut Pahor v imenu države opravičil za izbris, kar je bilo pomembno dejanje, na katerega so izbrisani dolgo čakali. Z zavedanjem, da opravičilo ne more nadomestiti dejanske poprave krivic, nam je Urad predsednika Pahorja priskočil na pomoč pri urejanju statusa naših strank. V skladu s pogoji Zakona o tujcih je pripravil mnenje, da je njihovo bivanje v državi v interesu Republike Slovenije in tako za nekatere od njih nekoliko pohitril pot do dovoljenja za stalno prebivanje.
Kljub temu pa dovoljenja za stalno prebivanje ni dočakal gospod MARKO, ki je lanskega decembra tragično umrl, ko je zgorela prikolica, v kateri je, praktično nepokreten, bival. Uresničili so se naši največji strahovi, da še ene zime v prikolici ne bo preživel. Novica o njegovi smrti pa je bila še toliko bolj boleča, ker smo bili tik pred vložitvijo prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje, ki bi mu povrnila status, ki ga je imel pred izbrisom in omogočila ustrezno namestitev in oskrbo, ki jo je nujno potreboval.. Marko smo ga poimenovali v kampanji, saj naših strank nismo želeli izpostavljati s pravimi imeni in priimki. Vendarle pa mu sedaj v slovo lahko zapišemo: Zoran*, počivaj v miru.
*Zoran Tešanović je v Slovenijo prišel leta 1978, ko je bil star 18 let. Imel je urejeno dovoljenje za stalno bivanje, zaposlitev, živel je neko običajno življenje. Do izbrisa. Potem se je njegovo življenje drastično spremenilo. Ni mogel več formalno delati. Kolikor je uspel, je delal na črno. Dokler se ni poškodoval in za delo ni več bil zmožen. Zdravstvenega zavarovanja ni mogel imeti in do zdravstvenih storitev ni imel dostopa. Do socialnih transferjev prav tako ne. Dolga leta je živel v Stegnah v leseni baraki (Vrtni uti), ki mu je pred leti zgorela. Takrat je imel srečo in je preživel. Pred nekaj leti je dobil staro počitniško prikolico, v kateri je pozimi bilo za odtenek manj mraz kot v leseni kolibi. Preživel je s pomočjo nekaj prijateljev in humanitarnih organizacij. Zadnja leta je občasno zdravniško pomoč poiskal v Pro bono ambulanti, kjer so mu pomagali po najboljših močeh. Vseeno pa oskrbe, ki bi jo potreboval, ni dobil nikjer. Ker ni imel “pravega statusa”, ker ni imel dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je bil izbrisan.
Zorana smo spoznali leta 2015. K nam sta ga pripeljala dva prijatelja. Najprej smo mu uredili dovolitev zadrževanja in to podaljševali 2 leti. Potem smo mu uredili dovoljenje za začasno prebivanje in to podaljševali skoraj 5 let. Bili smo tik pred tem, da v njegovem imenu zaprosimo za dovoljenje za stalno prebivanje. Kot smo vsa ta leta zaman opozarjali, je bila opisana pot za Zorana predolga.
IVAN:
V Sloveniji živi od leta 1963, že 60 let. Živi v lastni hiši z mamo, za katero zadnja leta skrbi sam, kljub temu, da je tudi sam že star 75 let in bi prav tako potreboval oskrbo. Mama je slovenska državljanka, prav tako njegova otroka in vnuka.
Leta 1992 je bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, statusa pa si potem ni več uspel ponovno urediti. K nam ga je leta 2015 napotila policija, po tem, ko so ga legitimirali in ugotovili, da nima nobenih dokumentov. Najprej smo mu uredili dovolitev zadrževanja in to podaljševali 2 leti. Potem smo mu uredili dovoljenje za začasno prebivanje in to podaljševali skoraj pet let. Po dolgih in negotovih sedmih letih smo zanj vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Upamo, da bo dovoljenje kmalu izdano in bo Ivanu omogočilo dostop do nujno potrebnih socialnih in zdravstvenih storitev. Od izbrisa 1992 je zdravniško pomoč občasno poiskal le v Pro bono ambulanti.
MARIJA, ANA IN DEJAN:
Marija je v Slovenijo prišla kot otrok brez dokumentov leta 1991 ali 1992. Od takrat ni imela urejenega statusa in veljavnih dokumentov. Prav tako nikoli ni imela urejenega nobenega državljanstva. Dejan je v Slovenijo prišel leta 1982 zaradi dela. Do izbrisa je imel v Sloveniji stalno prebivališče in neko ustaljeno življenje. Od izbrisa dalje ni imel statusa, veljavnih dokumentov in prav tako nobenega državljanstva.
V Ljubljani se jima je pred 17. leti rodila hči Ana. Ker sta bila ob njenem rojstvu oba brez statusa, ga nista mogla urediti niti njej. Na Aninem rojstnem listu Dejan ni naveden kot oče. Vpisati ga niso hoteli, ker v Sloveniji ni imel urejenega statusa. Ana je od rojstva bila brez statusa, brez dokumentov in brez kakršnega koli državljanstva. Dejan živi v Sloveniji že 40 let, Marija 30 let in Ana od svojega rojstva. Živijo v Ljubljani. Ana sedaj obiskuje že srednjo šolo.
Družino je leta 2016 k nam napotila policija. Najprej smo uredili dovolitev zadrževanja. nato pa po dveh letih dovoljenje za začasno prebivanje. A za varno in stabilno življenje družina nujno potrebuje dovoljenje za stalno prebivanje. Marija in Dejan sta hkrati tudi osebi brez državljanstva, apatrida. Njuna največja želja je bila, da se Ana izogne negotovi usodi osebe brez državljanstva. Ana bi v skladu z zakonom že ob rojstvu morala pridobiti slovensko državljanstvo, pa se to ni zgodilo. Zato smo že leta 2017 vložili zahtevo po priznanju njenega državljanstva. Kljub nerazumni dolgotrajnosti postopka, smo se lanskega junija r naposled razveselili odločbe upravne enote, da je Ana že ob rojstvu pridobila slovensko državljanstvo. Ana ima sedaj pravice, ki jih imajo vsi slovenski državljani. Vendar na njen položaj in možnosti za razvoj močno vpliva to, da njuna starša še vedno nimata dovoljenja za stalno prebivanje. Dovoljenje nujno potrebujeta, da bo družina lahko zaživela brez občutka skrbi in negotovosti. V začetku letošnjega leta smo tudi zanju vložili prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in stiskamo pesti za čimprejšnjo pozitivno odločitev.
SANJA:
V Sloveniji živi že dobrih 30 let. Ves čas živi s sestro, ki je Slovenska državljanka. Večino tega časa je bila brez statusa in brez kakršnih koli dokumentov. To pomeni tudi brez dostopa do socialnih in zdravstvenih storitev. Nekaj let je priložnostno delala. Potem to ni bilo več možno in jo je preživljala sestra. K nam jo je pripeljal njen nečak, ki je upal, da ji bomo lahko mi pomagali. Najprej smo uredili dovolitev zadrževanja in to podaljševali 2 leti. Preko veleposlaništva BiH smo ji uspeli urediti potni list. Lani smo vložili prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje, ki ga je septembra tudi dobila. S tem se ji je odprla pot do zaposlitve, česar je bila še posebej vesela. Kljub temu, da sta si oba z delodajalcem prizadevala, da bi se čimprej zaposlila, ni šlo brez težav. Namreč, primeri, ko posamezniki pridobijo pravico do zaposlitve na opisani pravni podlagi, so izjemno redki, zato zakonodaja ni usklajena in je birokratska pot do dejanske uresničitve pravice nerazumno zapletena. Na pomoč je Sanji morala priskočiti tudi Delavska svetovalnica. Kar tri mesece je trajalo, da se je Sanja vendarle lahko zaposlila. Da pa bo lahko zaživela zares mirno in brez občutka nenehne negotovosti, bo potrebovala dovoljenje za stalno prebivanje, a je pot za njo še dolga.
Pri svojem delu smo na Mirovnem inštitutu v preteklosti sodelovali z izbrisanimi, njihovimi društvi, aktivisti in aktivistkami, novinarji, novinarkami in drugimi civilnodružbenimi akterji, raziskovalkami, raziskovalci in angažiranimi posamezniki in posameznicami. Naše delo obsega:
Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je 26. februarja 1992 iz registra stalnih prebivalcev nezakonito izbrisalo 25.671 državljank in državljanov drugih republik nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) s stalnim naslovom v Sloveniji.
Kaj je izbris?
Ob osamosvojitvi Slovenije 25. 6. 1991 so tisti, ki so imeli republiško državljanstvo Socialistične republike Slovenije, avtomatično pridobili državljanstvo nove države Republike Slovenije (RS). Vsi državljani drugih republik SFRJ s stalnim prebivališčem v Sloveniji so imeli pravico, da v šestih mesecih zaprosijo za državljanstvo.
Tistim, ki državljanstva niso pridobili (ker iz kateregakoli razloga niso vložili vloge ali ker je bila njihova vloga zavrnjena ali zavržena ali je bil postopek ustavljen), je bil odvzet tudi status stalnih prebivalcev. Stalno prebivališče so jim lokalni upravni organi odvzeli arbitrarno, brez podlage v zakonu; na osnovi centralnega internega navodila MNZ pod vodstvom ministra Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka. (Vir za več informacij) Državljani drugih držav (npr. Nemčije), ki so v Sloveniji prebivali, niso bili izbrisani – svoj status v državi so obdržali.
Med 25.671 izbrisanimi je bilo 42 % (10.896) žensk in 58 % (14.775) moških. 79 % izbrisanih je bilo odraslih, kar 21% (5.360) izbrisanih pa je bilo otrok.
Izguba statusa stalnega prebivalca je pomenila izgubo vseh pravic, ki so nanj vezane: pravica do dela, do socialnega in zdravstvenega varstva.
Posledično so se mnogi izbrisani znašli na robu preživetja, utrpeli pa so tudi težke in neredko nepopravljive okvare zdravja.
Izgubili so dostop do stanovanj in nastanitve, nekateri so ostali brez strehe nad glavo.
Otroci nekaterih izbrisanih ob rojstvu niso pridobili nobenega državljanstva in so ostali apatridi.
Nekateri so postali žrtve nezakonitih izgonov iz države, brez odločbe pristojnega organa. Nekateri so zaradi vojne na območju nekdanje Jugoslavije zato izgubili svoja življenja. Druge so zaprli v Prehodni dom za tujce z namenom deportacije.
Izbrisani so postali tarča sovraštva in laži, ki so jih zoper njih uperjali politiki. Mnogi izbrisani so zaradi stigme izgubili številne socialne vezi.
Prihajalo je do ločitev družin. Nekatere so bile ločene zaradi izgonov, nekatere izbrisane so družinski člani zapustili, nekateri so morali svoje otroke pustiti pri drugih skrbnikih, ko so poskušali ponovno urediti svoje življenje.
Zakon o povračilu škode je pravico odškodnine priznal manj kot polovici izbrisanih – le tistim, ki so si v Sloveniji uredili status. Prav tako do odškodnine niso bili upravičeni dediči umrlih upravičencev. Vlogo za odškodnino so vložile približno tri četrtine upravičencev. Zakon jim je priznal 50 evrov za vsak mesec izbrisa. Primer: oseba, ki je bila izbrisana 10 let, je v skladu z zakonom prejela 6.000 EUR odškodnine, ki ji je bila izplačana v petih letnih obrokih. Zelo malo izbrisanih se je odločilo, da višji znesek odškodnine iztožijo na sodiščih – manj kot 5 % upravičencev.
Ukrepi za popravo krivic, ki jih je sprejela država, so bili prepozni in neceloviti, zato posledic izbrisa nikoli niso ustrezno naslovili.
Urejanje statusa je bilo neustrezno in ni omogočilo vrnitve statusa stalnega prebivalca vsem tistim izbrisanim, ki bi ga želeli ali potrebovali. Po izbrisu si je status v Sloveniji uredila manj kot polovica izbrisanih.
Zakon o urejanju statusa izbrisanih (2010): Prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje je vložilo manj kot 10 % upravičencev. Razlog: Zakon je bil sprejet 18 let po izbrisu; država o njem javnosti ni dovolj široko obveščala, zlasti da bi novica o tem lahko dosegla izbrisane v tujini; triletni rok za vložitev prošnje je bil relativno kratek; prosilci so morali plačati upravno takso v višini 95 EUR. Manj kot 15% vloženim prošnjam je bilo ugodeno. Razlog: Zapleteni, strogi in nerazumni pogoji, ki jih je zakon določil retroaktivno, zato izbrisani na njihovo izpolnjevanje niso mogli vplivati, težavno pa je bilo tudi njihovo dokazovanje.
Oblasti se za izbris še vedno niso uradno opravičile. Opravičilo, ki so ga izrekli ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal (2010), predsednik Državnega zbora Pavel Gantar (2010) ter predsednik Državnega zbora Milan Brglez (2017), je izjemnega pomena. Vendar pa opravičilo nikoli ni bilo izrečeno s strani predsednika države ali predsednika vlade kot najvišjih predstavnikov države. Prav tako opravičilo ni zapisano v nobenem uradnem dokumentu, kar je nesprejemljivo.