Žalna knjiga v slovo Tončiju Kuzmaniću

Odprli smo spletno žalno knjigo v slovo Tončiju Kuzmaniću, kamor lahko zapišete svoje misli in spomine.

Posnetek žalne knjige v slovo Tončiju Kuzmaniću, foto: Borut Peterlin.

Tončiju Kuzmaniću v slovo

Žalostni sporočamo, da je umrl Tonči (Ante) Kuzmanić,  eden izmed ustanoviteljev Mirovnega inštituta in njegov dolgoletni sodelavec, raziskovalec in profesor sociologije, pa tudi oče, nono, soprog in prijatelj.

Tonči je bil v osemdesetih letih aktivist mirovnega in civilnodružbenih gibanj, eden izmed prvih članov Odbora za varstvo človekovih pravic, kolumnist Mladine in avtor številnih člankov. Bil je vztrajen borec proti rasizmu in diskriminaciji, bister analitik razpada Jugoslavije, neizprosen kritik družbenih hipokrizij. V besedilih, javnih nastopih in pedagoškem delu si je prizadeval, da prevzemamo individualno in skupinsko politično odgovornost, zavzemal se je za etiko neodvisnega mišljenja ne glede na posledice.

Rodil se je leta 1956 na otoku Visu, kjer je končal osnovno šolo. Po srednji šoli v Splitu se je vpisal na Fakulteto za družbene vede v Ljubljani, kjer je leta 1982 diplomiral in pozneje tudi magistriral iz politologije. Leta 1996 je doktoriral iz sociologije na Filozofski fakulteti. Med drugim je bil urednik Časopisa za kritiko znanosti, raziskovalec na Inštitutu za sociologijo, predavatelj na Fakulteti za družbene vede in naposled izredni profesor na Univerzi na Primorskem, kjer je pustil pečat na številnih generacijah študentk in študentov.

Na Mirovnem inštitutu je vodil več raziskovalnih projektov o nacionalizmu, rasizmu in diskriminaciji, bil je avtor, urednik in sourednik številnih knjig, ki so izšle v naših knjižnih zbirkah in pri drugih založbah. Med pomembnejšimi njegovimi deli so knjige Labinski štrajk: paradigma začetka konca (1988), Yugoslavia-War (1992), Ustvarjanje antipolitike – elementi genealogije družboslovja (1996), Bitja s pol strešice (2000), Nation-States and Xenophobias (2005), Prispevki h kritiki managerske paradigme (2008), Ponovno odkritje Amerike (2011). Uredil je tudi več knjig zbirke Delavsko-punkerske univerze, ki so se nanašale na revolucijo, levico, desnico, neokonzervatizem in druge teme.

Na Mirovnem inštitutu je tudi ustanovil znano Delavsko-punkersko univerzo (DPU), izobraževalni projekt, ki je od leta 1996 odpiral možnosti aktivnega izobraževanja mladih o najsodobnejših političnih temah in vplival na cele generacije humanistov in družboslovcev. Gnalo ga je prepričanje, da univerza že nekaj časa zaostaja pri razmišljanju o sodobni družbeni in politični realnosti. DPU se je razvila v izjemen, neodvisen izobraževalni projekt, ki je trajal kar šestnajst let. Tonči je spodbudil tudi nastanek Skupine za spremljanje nestrpnosti, ki je izdala vrsto analiz o rasizmu, nacionalizmu in sovraštvu do drugačnih, redno pisal za revijo Medijska preža in za zbirko Mediawatch. Kot neumoren nasprotnik vojne je z daljnovidnimi argumenti, ki so se nedavno pokazali za zelo upravičene, nasprotoval vključitvi Slovenije v Nato.

Tonči je bil raziskovalec-upornik in v tem smislu neizprosen kritik. Pogosto nas je pronicljivo opozoril na simptome, dogodke in družbene procese, ki jih je večina raziskovalcev prezrla. S svojimi izvirnimi idejami, radikalnostjo in iskrivim temperamentom je odločilno prispeval k zasnovi in obstanku Mirovnega inštituta. Bil je mentor in navdih mlajšim kolegicam in kolegom. Radi se ga bomo spominjali kot sodelavca, kolega in prijatelja, ki je na srečanjih znal ustvariti nepozabno rock’n’roll zabavo iz nič, samo s svojo kitaro in z velikim poznavanjem glasbe.

Slava mu!

Sodelavci in sodelavke Mirovnega inštituta vas skupaj s Tončijevo družino  vabimo, da se vpišete v žalno knjigo.