Zaključek medvrstniških delavnic o moškostih in nasilju na podlagi spola

Projekt Aktiviranje nenasilnih moškosti mi je odprl vrata v svet sodobnih vplivov na oblikovanje najstniškega konstrukta moškosti, ki je sodeč po izkušnjah iz izvedenih delavnic dandanes še kako prepleten z vzpostavljanjem identitete najstnikov. Pred začetkom dela na projektu si nisem mislil, da se bom tekom projekta soočil s tovrstno prepletenostjo najstniške identitete in toksične moškosti ter posledične vere v moralno pravico do moške nadvlade. Družbene težave z razširjenostjo vpliva incelov, kot je Andrew Tate, so pereče, a nikakor jih ne gre jemati za nerešljive… (Matija)

Opravljati za spol občutljivo delo kot nosilka sprememb na projektu je bilo zame pravcati izziv. S soizvajalcem sva z vsako delavnico ugotavljala, kako pomembna je bila najina zmožnost improvizacije in prilagajanja, posluh za udeležence in resnična pripravljenost na dialog (četudi nama je bilo kdaj neprijetno), bolj kakor najina priprava ali teoretično znanje. O spolu, spolnih normah, nasilju na podlagi spola, raznolikih moškostih sva se pogovarjala z raznolikimi skupinami; z manjšimi in večjimi, večino deško skupino, večino dekliško skupino, z mladimi iz mesta in iz podeželja… (Sara)

Skozi izvajanje delavnic sem se še bolj začela zavedati kako zelo je pomembno odpiranje pogovorov o spolu ter ustvarjanje priložnosti kjer lahko mladi izrazijo svoje mnenje, dvome ali skrbi. Spol in moškost se kot temi v zadnjem času preizprašuje bolj kot morda kadarkoli prej, hkrati pa realnost teh tem, posledice njunih interpretacij in oblikovanje novih odgovorov aktivno živimo vsi. Tako je ključno da se mlade opolnomoči za samostojno, kritično razmišljanje o spolu ter iskanje izrazov spola, ki so njim razumljivi, varni in udobni ter hkrati spoštljivi in miroljubni do drugih. (Lana)

Projekt Carmia se je znašel v mojem življenju ravno v obdobju, ko so teme, ki jih odpira, imele zame poseben pomen. Morda me je še posebej zato tako pritegnil. Všeč mi je bilo, da je projekt od nosilk_cev zahteval aktivno participacijo pri snovanju delavnic in nam dovolil precej manevrskega prostora pri njihovi izvedbi (seveda, dokler je bila vsaka delavnica usklajena z vizijo in temeljnimi idejami projekta). Zagotovo je prav dejstvo, da nam je bilo prepuščene dovolj “umetniške svobode” pri zasnovi in sami izvedbi delavnic, pripomoglo k temu, da smo jih lahko z navdušenjem izvajali in v njih skupaj s sodelujočimi uživali… (Žan)