Zaganjanje gospodarstva ob zaprtih vrtcih in šolah: neenakost staršev in diskriminacija žensk

Nikakor ne smemo spregledati, da je zaprtje šol in vrtcev, kar je bil eden prvih ukrepov  zaustavitve družbe, da bi preprečili širjenje pandemije bolezni COVID-19, postavilo mnoge  starše v izjemno težak položaj. Ukrep predpostavlja, da vsi, razen zdravstvenih delavk in delavcev, za katere je organizirano prostovoljno varstvo otrok, delamo od doma ali smo na čakanju. Realnost pa je drugačna. Kdo že skoraj dva meseca skrbi za otroke prodajalk, proizvodnih delavcev in delavk, kjer delo ni bilo ustavljeno (marsikje tudi njihovo zdravje ni bilo zaščiteno), pa kuharic, čistilk in negovalk v domovih za starejše ter vseh tistih, ki morajo iti vsak dan v službo, da sistem še deluje? Kako se s tem soočajo enostarševske družine? Koliko staršem delodajalci res omogočajo ostati doma zaradi ‘višje sile’ in koliko družin res lahko preživi mesec z znižano plačo zaradi varstva otrok? Kako starši, ki delajo od doma, usklajujejo svoje delo z varstvom in šolanjem otrok ter z vsem gospodinjskim delom, ki ga taka situacija prinese s seboj? Kaj taka situacija pomeni za ženske, ki tako kot v zdravstvu in domovih za starejše prevzemajo levji delež neposredne oskrbe bolnih in ranljivih, tudi v zasebnih domovih s svojim nevidnim delom nadomestijo večinski delež izpada javnih storitev?

V postopnem odpravljanju ukrepov in zaganjanju gospodarstva to več ne bi smela biti postranska vprašanja. Trenutna kriza je jasno uprizorila to, kar sicer že vemo, vendar odločevalci vztrajno ignorirajo – da so družbeni podsistemi (socialnovarstveni, zdravstveni, izobraževalni, gospodarski, fiskalni ipd.) med seboj soodvisni in če ustaviš enega, se ustavijo tudi drugi. Da lahko gospodarstvo deluje, mora sistem zagotoviti varstvene storitve delavcem in delavkam, ki imajo majhne ali šoloobvezne otroke in druge odvisne bližnje, za katere skrbijo, sicer se ne morejo vključiti v delo. Če tega ni, ženske, bolj poredko moški, ostanejo doma in opravljajo skrbstveno delo. Za mnoge ženske bo nadaljevanje ukrepa zaprtih vrtcev in šol pomenilo, da bodo bodisi nadaljevale dvojno obremenjenost z delom od doma in skrbjo za otroke, bodisi bodo deležne nižjih dohodkov, ker se ne bodo mogle vključit v delo, v najslabšem primeru pa jih lahko doleti izguba zaposlitve.

Če država ne poskrbi za javne storitve, se poglobijo tudi neenakosti med revnimi, ki si varstvenih storitev ne morejo kupiti na trgu, da bi lahko odšli na delo, in premožnimi, ki si to lahko privoščijo. Danska, ki se še ponaša s posluhom za socialno blaginjo in enakost, ima te prioritete razjasnjene: najprej so z domišljenimi previdnostnimi protokoli odprli vrtce, šole in dnevno varstvene centre, da so razbremenili delovno aktivne ljudi skrbstvenih odgovornosti, in šele potem postopoma nekatere storitvene dejavnosti in manjša podjetja. Od našega Ministrstva za izobraževanje, od katerega smo pričakovali, da je branik javnega, kvalitetnega in vsem družinam enako dostopnega varstva otrok, pa smo dobili nasvet, da naj si starši omislijo ‘individualno varstvo’, kar je evfemizem za marketizacijo storitev (v sivi ekonomiji?).

Čeprav naj bi bili otroci eni od bolj aktivnih prenašalcev virusa in je za pedagoško osebje v Sloveniji značilna relativno visoka povprečna starost, bi v načrtu postopnega odpravljanja ukrepov morali domisliti način čimprejšnjega varnega odpiranja vrtcev in šol. Sicer bodo enakost ljudi v dostopu do varstva otrok in do vključitve v delo ter položaj žensk v družbi še naprej neprepoznana ‘kolateralna škoda’ pandemije. Če to niso dovolj relevantni argumenti za odločevalce, pa bo morda bolj razumljiva prispodoba, da je zaganjanje gospodarstva ob zaprtih vrtcih in šolah tako, kot da bi postavljali kočijo pred konja.