“Za kaj se borimo?”

Objavljamo kolumno dr. Vlaste Jalušič v časopisu Večer:

V soboto sem se z ambivalentnimi občutki podala na Kotnikovo ulico, na protishod shoda proti namestitvi prosilcev za azil v centru Ljubljane. Ne zaradi tega, ker je bilo jasno, da obstaja nevarnost nasilja, pač pa zaradi tega, ker se situacija, ko je treba iti na shod, zato da se nasprotuje shodu proti namestitvi beguncev, sploh ne bi smela zgoditi. Ne bi se smela zgoditi v okoliščinah pravne države, ki naj varuje človekove pravice. A v tem primeru državne institucije oz. naši izvoljeni reprezentanti, politiki, ki jih je ljudstvo izvolilo, vlada in ministri, predsednik države itd., niso ravnali politično odgovorno, v smislu, da niso pravočasno postavili meje napadom na prosilce za azil (ne bodeče žice, ampak meje, ki jo predvideva zakon). Po »šenčurjevanju« in preprečitvi sprejema otrok brez spremstva v dijaški dom v Kranju se je premier Cerar sicer zbudil iz dolge samoanastezije, pokazal nek etični »tonus« in začel govoriti stavke, ki smo jih od njega pričakovali že zdavnaj prej. Toda čas, ki ga je imel za pozivanje na strpnost in humanitarnost namesto zgolj za govorjenje o zagotavljanju varnosti »za naše ljudi« (ki je vnaprej kreiralo strah), čas, ko bi lahko z državniškim govorjenjem pokazal, kaj je tisti javni odnos do beguncev, ki bi bil na mestu, je že zdavnaj minil. V soboto bi bilo treba odločno postaviti zadnjo mejo sprejemljivosti, kar se seveda ni zgodilo.

Državni aparati (njihovi reprezentanti) niso reagirali in večina politikov ni jasno povedala, da shoda proti nastanitvi beguncev ne sme biti. V skladu z dolgoletnim omogočanjem inverzije zakona so dogodke preprosto tolerirali (način zavračanja Romov v lokalnih skupnostih je služil kot paradigma), člani desnih političnih strank pa so na protibegunske shode ljudi tako ali tako že pozivali. Zato je bilo potrebno javno in fizično zamejiti protest proti prosilcem za azil in pokazati, da obstaja še »druga« (državljanska) Slovenija, ne samo tista, ki je začela rasistično galopirati skozi pastoralno idilo. Problem protishoda je bil torej v tem, da je moral tako rekoč simbolno in dejansko nadomestiti tisto, kar bi morali storiti aparati države, namreč postaviti mejo kot branilec zakona (dostojanstva, enakosti, pravic človeka). Tako so bili prosilci za azil izpostavljeni dvojnim demonstracijam, ki niso imele nič skupnega z njihovo lastno situacijo in potrebami. Meja zakona pa po sobotnih dogodkih več ni tisto, kar država (z avtoriteto politike in represivnimi aparati) postavi kot varni prostor enakosti in pravičnosti za vse, ki so na njenem teritoriju, ampak se je boj za obstoj ali neobstoj zakona preselil na cesto in na področje sile. Meja je bila formirana kot tamponska cona med »enimi« in »drugimi«. Hvala, ki je veljala policiji (in dežju), je bila izrečena na osnovi pričakovanja nasilnega obračuna, policisti (in naravna sila) pa so zgolj preprečili nasilno obračunavanje med rušilci in branilci zakona. Pri tem velja poudariti, ne samo kot zanimivost, da so bili med protestniki, s katerimi skupaj sem se postavljala v bran zakona in pravic in dostojanstva človeka, tudi številni obrazi, ki so to počeli že ob aferi JBTZ leta 1988 – kar pa ni bil primer na drugi strani.

A to, da sem morala kot politično odgovorna državljanka fizično (s svojim telesom) braniti zakon na neprimernem mestu, je samo ena plat problema. Druga plat problema se mi je pokazala na samem mestu ob sloganih – ne le ob tistih, ki so prišli s strani nasprotnikov naselitve beguncev, ki so zdaj odkrito rasistični in v tem smislu brez presenečenj. Težave sem imela z identifikacijo s slogani na nekaterih transparentih protiprotestnikov, ki so opozarjali ne samo o »antifašizem« kot tradicijo, ampak so govorili tudi o »razrednem boju« in »zadnjem stadiju kapitalizma«: kakor da zares obstaja neka preprosta analogija, po kateri lahko pojasnimo situacijo, v kateri smo in neka naravna sila zgodovine, ki bo našo majhno pomočjo zdaj nenadoma spremenila vse.

Podobe zadnjega tedna so v marsikom spodbudile dodatno serijo analogij s polpreteklimi dogodki v nekdanji Jugoslaviji, ter s starejšimi dogodki v Evropi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vendar je »mišljenje« z analogijami zgolj slab nadomestek za resno premišljevanje tega, kar se nam dejansko dogaja, oziroma tega, kar počnemo (ko delujemo v političnem smislu). Tudi če lahko služi hitri in hipni mobilizaciji, še vedno ostane zgolj nadomestek, ki ne more voditi premisleka neke resne platforme delovanja. Lahko se še tako slepimo, toda »begunski problem« danes nikakor ni (samo) rezultat vojn in nasilja, pri čemer vztraja del humanitarnega diskurza, niti ni znak razrednega boja v neki »zadnji« fazi kapitalizma, kot bi radi videli nekateri levičarji. Zato naša trenutna težava ni samo v tem, da je politična in etična odgovornost izgubljena v breznu nerazsodnosti. Morda je še huje to, da so premislek na levi strani spektra nadomestile preproste analogije. Postali smo ujetniki kategorij, ki v okviru nove forme globalne vladavine služijo le še kot (šibki) mobilizacijski protislogani (ki se jih otepajo celo tisti teoretiki, ki so pri njih do nedavno vztrajali). Ne drvimo namreč niti v »fašizem« niti nismo v zadnjem stadiju kapitalizma, pač se potapljamo v brezno, katerem postaja »vse mogoče«, to pa je brezno nepredstavljivega. Dogodki nam nedvoumno kažejo na nujnost premisleka sedanjosti brez enostavnih analogij: ne samo premisleka tega, »proti čemu« se borimo, ampak tudi tistega »za kaj«.

Članek v Večeru.