Za Evropo mostov, ne zidov

Evropa, dežela mej. Schengenski sistem, ki ga politični voditelji razglašajo za enega pomembnejših dosežkov novodobnega evropskega humanizma, so začeli vzpostavljati v obdobju vzpona ideologije prostega pretoka blaga v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Ekonomska liberalizacija, privatizacija in deregulacija, ki poblagovlja države v Afriki, tudi z orožarskimi posli, že desetletja poteka vzporedno z utrjevanjem etničnega nacionalizma, ki izključuje glede na pripadnost Evropi. Fleksibilne evropske meje, zaprte tudi v svoji odprtosti, vzpostavljajo razslojevanje na večino in manjšino, na avtohtona in tuja prebivalstva. Tujci, prebivalci tretjih držav, vojni begunci, ekonomski migranti in še bi lahko naštevali kategorije ljudi so kot indésirables Evrope zavzeli permanentno inferioriziran položaj tistih zunaj, ki niso evropski. In na tem razlikovanju se legitimira omejevanje pravice do gibanja in bivanja, vključno z omejevanjem ekonomskih, socialnih in političnih pravic skozi integracijske (asimilacijske) mehanizme.

Merkiavelizem Evrope, kot je v kontekstu »dolžniške krize«, ki ji danes dodajajo »begunsko krizo«, U. Beck poimenoval nemški unilateralizem, je utemeljen na nacionalni ortodoksnosti in antipolitičnem oportunizmu, kar najbolje ponazarjajo ravno meje. Včeraj jih za zagon gospodarstva odprejo, danes za ljudi zaprejo. Meje sicer simbolizirajo mehanizme uzakonjenja ilegalnosti ljudi, kot so Frontex, Triton, deportacije in internacije – tokrat ne na »ladje norcev« ali v koncentracijska taborišča, ampak v centre za odstranjevanje tujcev. Ideologija mej, ki projicira begunce kot nemožne subjekte pravic, požre tudi manjšinske pogodbe, ko na primer azilni sistem ne ponuja več zaščite, ampak se sprevrže v svoje nasprotje in je lahko zlorabljen kot mehanizem za izgon. Meje so v zadnjem desetletju in pol po nekaterih ocenah zahtevale najmanj 20.000 žrtev v sredozemskem morju. Enega od vrhuncev tega, kar naj bi bil evropski humanizem, smo doživeli leta 2013 na Lampedusi, ko so evropski voditelji, pretreseni ob naplavljenih truplih, državljanstva podeljevali posthumno!

V obdobju svetovnih vojn in po njih se je pokazalo, da glasnejše kot je dokazovanje države, da z begunci ne zmore ravnati kot z legalnimi ljudmi, težje se države upirajo skušnjavi, da bi vsem državljankam in državljanom odvzele pravni položaj in jim zavladale z represijo. Pokazalo se je, kako lahko država, ki ni sposobna zaščiti tistih, ki so zaščito izgubili, celotni problem prenese na policijo. Večji kot je delež beguncev ─ pa čeprav jih je le nekaj sto tisoč na več kot petsto milijonov prebivalcev EU ─, večji je potencial za policijsko državo. To dokazujejo panične reakcije evropskih držav, ki druga za drugo uvajajo policijski in vojaški nadzor na mejah in države višegrajske skupine, vključno s Slovenijo, se trudijo pri tem res dati vse od sebe. Tudi povezava represivnih centrov moči z ideologijo rasizma in fašizma ni stvar preteklosti – Pegido, Zlato zarjo, mnoga identitarna gibanja po Evropi, ki imajo vse večje zaledje v parlamentarnih političnih strankah, smo že videli izvajati pogrome nad migranti pod krinko policijske zaščite in varnosti.

S sklicevanjem na problem varnosti politične elite izpostavijo nekatere oblike nasilja kot na primer ISIS, druge, predvsem lastne, od deportacij in internacij migrantov do vojaških posredovanj pa minimizirajo. Varnostni diskurz ustvarja apriorne kategorije osumljencev – begunci in med njimi teroristi – in v jedro »evropske ideje« postavi policijski red. Tudi zato je odpiranje mej danes odločilen kriterij za razlikovanje med politiko in policijo, med solidarnostjo in redom represije. Evropa se lahko realizira z revolucionaliziranjem lastne vizije sveta, ki je ne bo dosegla s sentimentalnimi pridigami o humanosti, ampak z odprtostjo pravice do gibanja in bivanja – ali pa bo uničena v zanikanju realnosti in pahnjena v razgradnjo politične skupnosti in proizvodnjo odvečnih ljudi, enih za drugimi, beguncev, zažiralskih javnih uslužbencev, ne dovolj samoiniciativnih podjetnikov, lenih študentov itn.

Potrebujemo spoštovanje in solidariziranje z ljudmi, ki so na poti. Ne, ker so ubogi in preganjani – to je gesta humanitarizma, »opija za malomeščanstvo« – ampak zato, ker afirmirajo premislek o človeškem življenju. Begunci, ki so »od drugod« in so vendar povsem »od tod«, so podrli meje in pokazali na potrebo po novi opredelitvi Evrope. Potrebujemo solidarnost, ki ji je prizanešeno s preračunljivostjo politikov in pri kateri gre za spoštovanje avtonomije posameznic in posameznikov ter za prizadevanja za enakost. Realizirati Evropo pravic pomeni redefinirati migracijsko politiko, predvsem pa institucionalizirati solidarnost – ob bok denarnim in komercialnim normam, ki so nas privedle v situacijo, v kateri prevlada imperativ reševanja bank, ne ljudi.

Evropa mora preseči situacijo, ko so razlikovanja in sortiranja ljudi postala nasilna. Obuditi velja skupnost državljanov in državljank, tako da bo delovala s sodelovanjem navzočih in aktivnih, proces počlovečenja institucij pa mora biti skupen vzhodu in zahodu, jugu in severu. Poti beguncev, mobilizacija državljanov in državljank, ki združujejo, artikulirajo zahteve za nastajanje transnacionalne javne sfere, ki upošteva načelo enakovrednih eksistenc in razlike definira v njihovi afirmativni dimenziji. Alternativa je v politiki (ne)možnega, v oblikovanju novih mišljenjskih shem skozi prakso in v tej alternativi je treba vztrajati. Gibanja za državljanske pravice, za pravice žensk iz prejšnjega stoletja nas spomnijo, da ko so načela državljanstva postavljena pod vprašaj, jih je z boji potrebno ponovno utemeljiti. Nemogoča Evropa je mogoča Evropa.

Povezava na članek v Večeru.