Ukrajinsko mirovno gibanje: intervju z Jurijem Šeljaženkom

Marcy Winograd, vodja ameriške koalicije Mir v Ukrajini in članica organizacije Codepink
16. januar 2023, prvič objavljen intevju:  Ukrainian Pacifist Movement: An Interview With Its Leader Yurii Sheliazhenko.

Jurij Šeljaženko je izvršni sekretar Ukrajinskega mirovnega gibanja. Živi v Kijevu, kjer se sooča z vsakodnevnimi izpadi elektrike in alarmi za zračne napade, zaradi katerih ljudje bežijo na postaje podzemne železnice. Jurij poziva k prenehanju dobave orožja iz ZDA in članic Nata v Ukrajino, zgledujoč se po Levu Tolstoju, Martinu Luthru Kingu in Mahatmi Gandhiju, pa tudi po indijskih in nizozemskih nenasilnih odporih. Povedal je, da je oboroževanje Ukrajine spodkopavalo pretekle mirovne sporazume in odvračalo od pogajanj za končanje trenutne krize.

Jedro Ukrajinskega mirovnega gibanja sestavlja deset ljudi: nasprotujejo vojni v Ukrajini in vsem vojnam in pozivajo k varstvu človekovih pravic, zlasti pravice do ugovora vesti vojaški dožnosti.

Jurij, prosim, opišite nam mirovno in protivojno gibanje v Ukrajini. Koliko vas je? Ali sodelujete z drugimi Evropskimi in Ruskimi protivojnimi organizacijami? Kaj ste že naredili in kako si lahko prizadevate za končanje vojne v Ukrajini? Kakšen je bil odziv?

Ukrajina ima cvetočo civilno družbo, ki pa jo politično zastruplja dominantno vojno hujskaštvo. Odkrit militarizem je prežel medije, izobraževanje in javno sfero. Kultura miru je šibka in razdrobljena. Vseeno imamo veliko tako organiziranih kakor spontanih oblik nenasilnega upora proti vojni, a prevladuje hipokritsko pretvarjanje o podpori vojnim prizadevanjem. Brez te konvencionalne hipokrizije vladajoča elita ne bi mogla doseči pristanka na boleče ambiciozen cilj »mir po zmagi«. Iste osebe, denimo, slišimo prisegati humanitarnim in vojnim vrednotam, čeprav so nezdružljive.

Ljudje se izogibajo vojaški obveznosti, podobno kot družine počnejo že stoletja s podkupninami, selitvijo, z iskanjem drugih lukenj in izjem, a hkrati javno podpirajo vojsko in ji donirajo. Glasne prisege politične zvestobe se prekrivajo s pasivnim odporom proti nasilnim politikam pod kakršno koli priročno pretvezo. Podobno je na okupiranih ozemljih Ukrajine in, mimogrede, podobno večinoma deluje tudi odpor proti vojni v Rusiji in Belorusiji.

Naša organizacija, Ukrajinsko mirovno gibanje, je majhna skupina, ki zastopa to širšo družbeno tendenco z odločenostjo, da smo dosledni, pametni in odkriti pacifisti. Jedro predstavlja skoraj deset aktivistov, imamo okoli petdeset formalnih članov, ki so povezani v Googlovo skupino, še trikrat več nas je v skupini na Telegramu, medtem ko nas na Facebooku spremlja tisoče ljudi. Kot smo napisali na svoji internetni strani, so naši cilji uresničevati človekovo pravico zavrniti ubijanje, končati vojno v Ukrajini in vse vojne po svetu ter graditi mir, predvsem skozi izobraževanje, zagovorništvo in varstvo človekovih pravic, še posebej pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti.

Smo člani številnih mednarodnih mrež: Evropskega biroja za ugovor vesti (European Bureau for Conscientious Objection), Sveta ONKRAJ vojne (World BEYOND War), Mednarodnih nasprotnikov vojne (War Resisters’ International), Mednarodnega biroja za mir (International Peace Bureau), Vzhodnoevropske mreže za državljansko vzgojo (Eastern European Network for Citizenship Education). Prek teh mrež sodelujemo tudi z ruskimi in beloruskimi mirovnimi aktivisti, si izmenjujemo izkušnje, sodelujemo v kampanjah, kot sta bili božični poziv k miru in #NasprotujVojni. Ta zadnja kampanja je pozivala, da se zagotovi azil preganjanim nasprotnikom vojne.

Zavzemajoč se za konec vojne v Ukrajini, nastopamo, predavamo in pišemo pisma ukrajinskim oblastem. Za naše pozive se večinoma ne menijo ali jih sprejemajo s sovražnim prezirom. Pred dvema mesecema je uradnik iz tajništva komisarja za človekove pravice pri ukrajinskem parlamentu poslal naš poziv obveščevalni službi z absurdno obtožbo, namesto da bi presojal upravičenost našega poziva k spoštovanju človekove pravice do miru in ugovora vesti. Pritožili smo se, a neuspešno.

Kako to, da te niso poklicali v vojaško službo? Kaj se zgodi z moškimi, ki se uprejo vpoklicu?

Vpoklicu sem se izognil tako, da sem izkoristil izjemo na osnovi akademskih razlogov. Bil sem študent, nato predavatelj in raziskovalec, sedaj sem ponovno študent, a ne morem zapustiti Ukrajine, da bi hodil na predavanja za moj drugi doktorat na münsterski univerzi v Nemčiji. Kot sem povedal, mnogi iščejo in najdejo bolj ali manj zakonite načine, kako se izogniti, da ne bi postali topovska hrana. Zaradi zakrknjenega militarizma je to stigmatizirano, a hkrati del naše popularne kulture iz davne preteklosti v času ruskega imperija in nato Sovjetske zveze, ko je bilo vojaško služenje vsiljeno Ukrajincem in je bilo vsako nasprotovanje nasilno zatrto.

V vojnem stanju ni dovoljen ugovor vesti in naše pritožbe nimajo učinka, čeprav zahtevamo samo to, kar je Svet Združenih narodov za človekove pravice večkrat priporočil Ukrajini. Tudi v miru so si ugovor vesti lahko privoščili zgolj formalni člani nekaterih manjših privilegiranih veroizpovedi, ki javno niso nasprotovali vojni ali militarizmu, da bi jim bilo dovoljeno opravljati alternativno delo kaznovalne in diskriminatorne narave.

Vojaki ne morejo prositi za odpust zaradi ugovora vesti. Eden naših članov je trenutno na fronti, rekrutirali so ga na ulici proti njegovi volji. V hladni vojašnici je zbolel za pljučnico, a ga je njegov nadrejeni hotel poslati v jarke, kar bi bilo zanj usodno. Bil je tako šibak, da ni mogel hoditi in so ga po nekaj dneh vendarle poslali v bolnico, po dveh tednih pa napotili v logistično enoto. Zavrača, da bi ubijal, a grozili so mu z zaporom, če ne bi prisegel. Odločil se je, da ne gre v zapor, zato da bo lahko videl svojo ženo in devetletno hčerko. Zaenkrat mu poveljniki obljube, da ju bo lahko videl, niso izpolnili.

Med mobilizacijo je izogibanje vpoklicu kaznivo dejanje, za katero je zagroženo od tri do pet let zapora, a se zaporna kazen običajno zamenja s pogojno, kar pomeni, da se je treba dvakrat na mesec javiti pri probacijskem uradniku, ki preveri kraj bivanja in kraj zaposlitve, treba je opraviti psihološke teste in se pokesati … Poznam fanta, ki zase pravi, da je pacifist, in je na pogojni kazni – ko sem ga poklical, se je delal, da podpira vojno, saj se je bal, da mu prisluškujejo. Če se na sodišču nočete pokesati, kot je storil Vitalij Aleksejenko, če so vas zalotili z drogami ali ste naredili kak drug prekršek, če je nekdo v probacijskem centru med pogovorom ali osebnostno analizo in računalniškim testom posumil, da obstaja nevarnost za kaznivo dejanje, lahko pogojno kazen zamenjajo z zaporno.

Kako je videti vsakdan v Kijevu? Ali ljudje normalno živijo in delajo? Se skrivajo v zakloniščih? Imate elektriko in gretje, ob tem da so temperature pod ničlo?

Elektrike zmanjka vsak dan razen ob praznikih, težave z vodo in gretjem so redkejše. Vsaj za zdaj nimam težav s plinom za kuhanje. S pomočjo prijateljev sem kupil generator, baterije in naprave z dobrimi baterijami, tako da lahko nadaljujem z mirovnim delom. Imam tudi različna svetila in grelec, ki ne porabi veliko elektrike.

Alarmi za zračni napad so stalno, takrat so pisarne in trgovine zaprte, mnogi gredo v zaklonišča, v podzemno železnico in podzemna parkirišča. Nedavno je bila eksplozija, podobna tistim iz lanske pomladi, ko je Rusija obkolila in obstreljevala Kijev. Ruska raketa je razstrelila hotel v bližini, kjer naj bi po ruskih trditvah ubili zahodne vojaške svetovalce, naša vlada pa je dejala, da je bil ubit novinar. Več dni se nismo smeli gibati v okolici, kar je bilo neudobno, ker je tam dostop do podzemne postaje Ukrajinska palača.

Zelenski je v času vojne razglasil vojno stanje. Kaj to pomeni zate in za ljudi v Ukrajini?

Najpomembnejše, vojaška mobilizacija vključuje ukrepe, kot so obvezna registracija za vojsko, ki je nujna za zaposlitev, izobraževanje, dostop do stanovanja in nastanitve; vročanje ukazov za zglasitev v rekrutacijskih centrih, aretacije mladih po ulicah in transportacije v te centre, prepoved potovanja za skoraj vse moške, stare med 18. in 60. letom. Študente evropskih univerz iz Ukrajine, ki so protestirali na mejnem prehodu Šehini, je obmejni stražar pretepel.

Ko poskušajo pobegniti iz od vojne razdejane Ukrajine, nekateri prestajajo velike preizkušnje in tvegajo življenja, desetine beguncev je utonilo v Tisi ali zmrznilo v karpatskih gorah. Naš član Oleg Sofianik, disident še iz časov Sovjetske zveze, ugovornik vesti in profesionalni plavalec, obtožuje predsednika Zelenskega za te smrti, pa tudi za novo železno zaveso na ukrajinskih mejah. Popolnoma se strinjam z njim, da avtoritarne politike prisilne mobilizacije, ki zaničujejo svobodo vesti, ustvarjajo moderno militaristično suženjstvo.

Ukrajinski obmejni policisti so ujeli več kot 8000 mož, ki so poskušali zapustiti Ukrajino, in jih poslali v rekrutacijske centre, nekatere morda naravnost na fronto. Tako imenovani teritorialni centri za rekrutacijo in družbeno pomoč, na kratko rekrutacijski centri, so preimenovani stari sovjetski vojaški komisariati v Ukrajini. To so vojaške enote, ki so odgovorne za obvezno vojaško registracijo, zdravniške preglede, na katerih se ugotavlja primernost za vojaško službo, vpisovanje novih vojakov, mobilizacijo, usposabljanje enot rezervistov, promocijo vojaške službe v šolah in medijih in podobno. Ko nekdo pride v ta center bodisi prisilno ali prostovoljno, praviloma ne more oditi brez dovoljenja. Mnoge pošljejo na vojna območja proti njihovi volji.

Prebegle moške lovijo v sodelovanju z obmejnimi policisti sosednjih evropskih držav. Nedavno je prišlo do zelo tragičnega primera, ko je šest ljudi pobegnilo v Romunijo, dva sta na poti zmrznila, štiri pa so ujeli v Romuniji. Ukrajinski mediji so jih protislovno prikazovali za »dezerterje« in »ubežnike pred mobilizacijo«, kakor prikazujejo vse, ki poskušajo oditi iz države, čeprav formalno niso zakrivili očitanih zločinov. Zaprosili so za azil in dobili namestitev v begunskem taborišču. Upam, da jih ne bodo vrnili ukrajinskemu vojaškemu stroju.

V ameriškem kongresu je večina glasovala, da se pošlje orožje v vrednosti desetine milijard dolarjev v Ukrajino. Trdijo, da Amerika ne sme pustiti Ukrajine brez orožja, nemočne ob ruskem napadu. Kako odgovarjate na to?

Ta javni denar se troši za geopolitično hegemonijo in vojno dobičkarstvo na račun blaginje ameriškega prebivalstva. Tako imenovani argument »obrambe« se okorišča s kratkovidnim in čustveno manipulativnim poročanjem o vojni v korporacijskih medijih. Dinamika zaostrovanja konflikta po letu 2014 kaže, da dobava ameriškega orožja dolgoročno ne prispeva h končanju vojne, ampak k njenemu podaljševanju in zaostrovanju. Še posebej ker se s tem Ukrajino odvrača od tega, da bi spoštovala in udejanjala dogovorjene rešitve, kot so bili sporazumi v Minsku.

Ameriši kongres ni tako glasoval prvič in dobava orožja se je povečala vsakič, ko je Ukrajina nakazala, da je pripravljena storiti še tako majhen korak za mir z Rusijo. Atlantic Council, že vrsto let vodilni think tank za ameriško politiko do Ukrajine, je v tako imenovani dolgoročni strategiji za ukrajinsko zmago sugeriral, da se zavrnejo ruski predlogi za prekinitev bojev in da se vojaško podpre Ukrajino po ameriško-izraelskem modelu, kar pomeni transformacijo Vzhodne Evrope v Bližnji vzhod za več let; namen je oslabiti Rusijo, kar se, kot je videti, po vsej verjetnosti ne bo zgodilo glede na rusko-kitajsko ekonomsko sodelovanje.

Nekdanji Natovi uradniki pozivajo k neposredni vključitvi v ukrajinsko vojno brez strahu pred jedrsko vojno, diplomati pa pozivajo k dolgoletni vojni za popolno zmago Ukrajine na dogodkih, ki jih organizira Atlantic Council. Strokovnjaki te vrste so pomagali uradu predsednika Zelenskega, da je napisal tako imenovani Kijevski varnostni dogovor, ki predpostavlja večdesetletno dobavo zahodnega orožja Ukrajini za obrambno vojno proti Rusiji ob popolni mobilizaciji ukrajinskega prebivalstva. Zelenski je promoviral ta načrt permanentne vojne na srečanju G20 kot temeljno varnostno jamstvo za Ukrajino v njegovi tako imenovani mirovni formuli, pozneje pa je napovedal tako imenovani mirovni vrh, da bi pridobil druge države za križarsko vojno proti Rusiji.

Nobena druga vojna ni dobila toliko medijske pozornosti in toliko angažmaja ZDA kakor vojna v Ukrajini. Na svetu je desetine vojn, ki jih po mojem mnenju skoraj povsod povzoča raku podobna odvisnost arhaičnih gospodarskih in političnih institucij od vojn. Vojaški industrijski kompleks potrebuje te vojne in si jemlje pravico, da jih skrivaj spodbuja, vključno z ustvarjanjem lažnih demonskih podob sovražnika prek svojih medijskih izpostav. A celo ti mediji, ki hujskajo k vojni, ne morejo prepričljivo pojasniti iracionalnega poveličevanja militariziranih mej in kar poganske ideje o vlečenju »svetih« meja s krvjo. Ob vprašanju miru militaristi se zanašajo na nerazgledanost ljudi, na manko izobrazbe in kritičnega razmišljanja o arhaičnih pojmih, kot je nacionalna suverenost.

Ker v Ukrajini gori stara vojaška navlaka in se krepi strah pred Rusijo, morajo Amerika in druge članice Nata kupovati novo smrtonosno robo, vključno z jedrskim orožjem, kar pomeni zaostrovanje odnosov med Vzhodom in Zahodom. Kulturo miru in napredne upe o odpravi vojn spodkopavajo domislice, kot sta »vojna-za-mir« in »pogajanja-po-zmagi«, ki jih zalagajo proračunske odločitve, kakršne ste omenili. To ni samo rop današnjih skladov za blaginjo, temveč tudi kraja sreče prihodnjih generacij.

Če ljudem zmanjka znanja in poguma, da bi dojeli kako živeti, vladati in se upirati krivicam brez nasilja, žrtvujejo blaginjo in upanje na boljšo prihodnost molohu vojne. Če hočemo obrniti to tendenco, moramo razviti inovativen ekosistem miru in nenasilnega načina življenja, vključno z mirovnimi mediji in mirovnim izobraževanjem, javno razpravo za krepitev miru na posebnih platformah, ki so varno dostopne civilistom iz vseh vojskujočih se držav, procese odločanja in akademske platforme ter miroljubne trge vseh vrst, ki so strukturno zavarovani pred militaristično nadvlado in privlačni za ekonomske igralce.

Vsi, ki imamo radi mir, se moramo samoorganizirati, zato da sporočimo vojnim dobičkarjem in njihovim političnim slugam, da ni več business as usual in da nihče zdrave pameti ni pripravljen vzdrževati sistema vojn s plačanim ali z neplačanim, s prostovoljnim ali prisilnim delom. Ni mogoče spodnesti zdajšnjega trdoživega vojnega sistema, ne da bi si nujno zastavili cilj velikih sistemskih sprememb. Miroljubni ljudje z vseh koncev sveta se moramo odzvati z dolgoročno in iznajdljivo strategijo univerzalnega prehoda v mir, ki se bo soočila z dolgoročno strategijo militaristične vladavine in vojnega dobičkarstva.

Če ne z vojno, kako odgovoriti na rusko invazijo? Kaj lahko ljudje v Ukrajini naredijo, da se uprejo ruski okupaciji?

Ljudje lahko naredijo okupacijo nesmiselno in naporno z množičnim odklanjanjem sodelovanja z okupatorskimi silami, kot sta nas naučila indijski in nizozemski nenasilni upor. Gene Sharp je opisal mnogo učinkovitih metod nenasilnega odpora, pa tudi drugi avtorji. A to je le del večjega in glavnega vprašanja: kako se upreti in upirati celotnemu sistemu vojn, ne zgolj eni strani v vojni in izmišljenemu »sovražniku«, saj je vsaka demonska podoba sovražnika lažna in neresnična. Odgovor na to vprašanje je, da se moramo ljudje naučiti in prakticirati mir, razviti kulturo miru, kritično razmišljanje o vojnah in militarizmu, ter vztrajati pri dogovorjenih temeljih miru, kot sta sporazuma iz Minska.

Kako lahko ameriški protivojni aktivisti pomagajo protivojnim aktivistom v Ukrajini?

Mirovno gibanje v Ukrajini potrebuje več praktičnih znanj, informacijska in materialna sredstva ter legitimnost v očeh družbe, da se bo lahko razvijalo naprej. Naša militarizirana kultura se obrača k Zahodu, a s prezirom zanemarja kulturo miru, ki je temelj demokratičnih vrednot.

Zato bi bilo dobro, da se vztraja na krepitvi kulture miru in razvoju mirovnega izobraževanja v Ukrajini, na polnem varstvu človekove pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti ob vsaki odločitvi ali projektu za pomoč ZDA in držav Nata Ukrajini tako javnih kakor zasebnih akterjev.

Nadvse pomembno je, da vsako humanitarno pomoč civilistom v Ukrajini (brez seveda zalaganja pošasti vojnih sil) spremlja krepitev mirovnega gibanja in da se znebimo neodgovornega razmišljanja te vrste: »Ukrajinci naj se odločijo, ali bodo prelivali kri ali govorili o miru«. Lahko ste prepričani, da bodo odločitve napačne brez kolektivnega znanja in načrtovanja svetovnega mirovnega gibanja, brez moralne in materialne podpore. Naši prijatelji, italijanski mirovni aktivisti so dali dober zgled z organiziranjem miru naklonjenih dogodkov, ko so prišli v Ukrajino s humanitarno pomočjo.

Treba je razviti načrt dolgoročne podpore ukrajinskemu mirovnemu gibanju, ki bi bil del dolgoročne strategije svetovnega mirovnega gibanja, ob čemer se ne sme zanemariti možnih tveganj, kot so zatiranje mirovnih aktivistov, zaplemba premoženja, infiltracije militaristov in desničarjev itn. Ker se od ukrajinskega neprofitnega sektorja pričakuje, da dela v korist vojne, in ga državne agencije prekomerno nadzorujejo, še nima dovolj sposobnih in zanesljivih ljudi, ki bi organizirali in upravljali vse nujne dejavnosti v skladu z vsemi zahtevanimi formalnostmi. Zato je omejeni obseg trenutno možnih dejavnosti morda treba izpeljati na zasebni ravni ali v malih formalno profitnih dejavnostih, a nujno transparentno in odgovorno, da se zagotovi končni cilj krepitve mirovnega gibanja.

Zaradi omenjenih ovir v Ukrajini trenutno ni pravne osebe, ki bi sprejemala neposredne donacije, lahko pa ponudim svoja predavanja in svetovanje, za katera lahko vsak plača kakršen koli honorar, ki ga bom namenil krepitvi našega mirovnega gibanja. Ko bomo imeli več zanesljivih in sposobnih članov gibanja v prihodnosti, bomo poskusili ustanoviti tako pravno osebo z bančnim računom in ekipo z zaposlenimi in prostovoljci. Takrat bomo iskali večje vire financiranja za ambiciozne projekte, ki jih že imamo v mislih, a še niso možni, saj se moramo najprej okrepiti in zrasti.

V Evropi obstajajo tudi organizacije, kot so Connection e.V., Movimento Nonviolento in Un Ponte Per, ki že pomagajo ukrajinskemu mirovnemu gibanju; dokler še ni ukrajinske mirovne pravne osebe, se lahko daruje njim. Posebej pomembno je delo Connection e.V., ki pomaga ugovornikom vesti in dezerterjem iz Ukrajine, Rusije in Belorusije pri prošnji za azil v Nemčiji in v drugih državah.

Včasih lahko pomagate ukrajinskim mirovnim aktivistom v tujini, ki jim je uspelo pobegniti iz Ukrajine. Ob tem moram povedati, da je moj prijatelj Ruslan Kocaba, ki je bil kot ugovornik zaprt leto in pol, ker je na svojem Youtube blogu pozival k bojkotu vojaške mobilizacije, bil potem oproščen in nato zaradi desničarskih pritiskov ponovno postavljen pred sodišče, zdaj v New Yorku in prosi za azil v ZDA. Izboljšati mora svojo angleščino in potrebuje pomoč, da bo lahko zaživel v novem okolju, zelo pa si želi sodelovati v dogodkih ameriških mirovnih gibanj.