“Svoboda govora in združevanja kot licenca za sovraštvo”

Objavljamo kolumno dr. Mojce Pajnik v časopisu Večer.

“Zagovorniki absolutnosti, nedotakljivosti svobode govora in združevanja, pa čeprav je govor oziroma javni shod motiviran s sovraštvom, z izključevanjem na podlagi rase, etničnosti, spola ali religije, praviloma uporabljajo dva argumenta. Prvi je argument škode. Po tem naj bi bilo dovoljeno in smiselno govor ali zborovanje omejiti zgolj in samo v primerih, ko povzroča neposredno škodo ali nasilje. Vzročno-posledična kalkulacija vztraja pri tem, da se govora ne sme omejevati, če ni mogoče dokazati neposredne povezave z nasilnim dejanjem. Tovrstna maksima ščitenja svobode govora računa s tem, da je v praksi težko določiti, še težje dokazati, da lahko nek govor neposredno vodi v nasilje. Težko je določiti mejo oziroma kdaj je bila meja prestopljena. Po tem argumentu, ki je blizu tudi velikemu delu pravne stroke, obvelja, da naj bo regulacija sovražnega govora minimalna, nekateri pa bi se zagotovo podpisali tudi pod sklep, da je najbolje, če je sploh ni. Dodajmo, da je v tem kontekstu mogoče pojasniti, zakaj je v Sloveniji prag za kazenski pregon sovraštva postavljen visoko.

Drugi je argument demokracije (s posrednim ali neposrednim sklicevanjem nanjo). ‘Napredne’ demokracije bi morale tolerirati ekstremni govor, ne glede na to, kako sovražne ideje zastopa, češ da ima to dolgoročni pomen za razvoj demokracije. Po tem argumentu je najboljši ukrep, da pripustimo ekstremni govor na trg mnenj v upanju, da ga bodo druga mnenja na trgu preglasila in zavrnila kot nesprejemljivega. Prepričanja naj bodo podvržena kritični presoji, v izogib situaciji, ko bi se spremenila v dogmo. Češ, ne moremo vedeti, katero mnenje je točno oziroma razkriva resnico in onemogočanje izražanja in zborovanja nas potencialno lahko prikrajša za resnico.

Seveda imata oba argumenta številne luknje, ki na dolgi rok, če so spregledane, vodijo v povečevanje legitimnosti sovraštva, diskriminacije, rasizma. Tisti, ki so nas v zadnjem času opozarjali, da svoboda govora ne more biti neomejena, so izpostavili, da je delovanje po principu ‘znebiti se sovražnika’ nesprejemljivo. Opozorili so, da je nesprejemljivo neomejeno dopuščanje javnega spodbujanja nasilja in nestrpnosti, sovražnega govora v javnem prostoru, vključno s spletom, kot tudi sovražno nastrojenih shodov, v Šenčurju proti migrantom, pred ginekološko kliniko proti splavu ali napovedani shod za legalizacijo posilstva. Dejanja, motivirana s predsodki, usmerjena v ponižanje in v končni instanci izničenje subjekta ‘drugega’ (migranta, muslimana, ženske, geja, lezbijke idr.), zahteva reakcijo in regulacijo.

Zakaj? Odgovor ponujamo skozi kritično refleksijo omenjenih argumentov škode in demokracije/resnice. Svobode govora ne bi smeli presojati po tem, do katere stopnje ‘napredna’ demokracija sprejema sovraštvo, ampak, nasprotno, po stopnji, po kateri govor in delovanje prispevajo k javnemu, skupnemu dobremu. Zaščita svobode govora je torej smiselna na točki zaščite javnega, to pa je nasprotno vzročno-kavzalni kalkulaciji, po kateri naj bo govor reguliran le, če povzroča škodo. Argument za zaščito svobode govora in združevanja torej vzdrži, ko to delovanje prispeva k javnemu dobremu. Ergo, če ekstremni govor k temu ne prispeva, se ga ne ščiti.

Po argumentu demokracije, na katerega se radi sklicujejo nasprotniki regulacije, velja, da če ne razumemo pogledov nasprotnikov, teh ne moremo prepričati, da nimajo prav oziroma ne moremo spremeniti njihovega ali svojega mnenja, če se izkaže za napačno. Zaveza k deliberaciji, k javnemu soočanju argumentov in stališč se utemeljuje na egalitarni recipročnosti, na obvezi, da komuniciramo z ekstremnim govorom, pa čeprav je nekompatibilen s človekovimi pravicami. K temu je treba dodati – in to je pogosto izpuščeno – da argument demokracije predpostavlja tudi presojo, koliko je neko delovanje v javnem interesu, zahteva pa tudi potrebo po podajanju ‘razuma’ za izražena stališča. Sovražni govor in sovražno nastrojeni shodi ne premorejo ne enega ne drugega. Enoznačni recepti, ne eni z enimi in drugi z drugimi, ampak eni z drugimi ali vsi z vsemi, tu ne delujejo. Sovražna dejanja prinašajo fiksna stališča in dogmatična prepričanja, kar implicira, da bodo nosilci sovražnega govora zadržani do realne možnosti, da bi podvrgli svoja stališča kritiki do mere, ko bi stališča lahko spremenili.

Uporaba razuma v javnem predpostavlja potrebo po minimalnih standardih tega, kaj pojmujemo za razumno. V totalitarnih gibanjih prostora za razum ni. Nadomesti ga lažnivi svet, ki začne ljudem ustrezati bolj kot sama realnost. Zato, če govor ali shod implicira nasilje proti določenim skupinam in zagovarja njihovo podrejanje, ni razumno trditi, da tako delovanje razumno prispeva k javni razpravi. Ko gredo nosilci sovražnega govora v razpravo, tega običajno ne storijo ‘v dobri veri’, še posebej ko so uperjeni proti manjšinam. Ko zagovarjajo svobodo govora, tega ne počnejo v skrbi za življenje ‘drugega’, za enakost, solidarnost in spoštovanje. Tega torej ne počnejo niti v skrbi za svobodo govora in združevanja. Sovražni govor in dejanja ne premorejo možnosti razsojanja, ne nastajajo v skrbi za javno, zato – v imenu iste svobode govora, na katero se sklicujejo – zahtevajo zavrnitev in regulacijo.

Velja izpostaviti še, da svobode govora in združevanja ne gre razumeti zgolj kot pravice, ampak tudi kot odraz stanja v družbi, njene etične zavesti. Liberalistično branje svobode govora in združevanja izhaja predvsem iz individualne pravice do delovanja, brez vmešavanja države. Tu pa izpostavljamo, da ne gre samo za nevmešavanje, ampak predvsem za odgovornost nosilcev politične moči, da ustvarjajo okolje, s politikami in z lastnimi zgledi, v katerem naj živi svoboda govora in združevanja.”