Sporočilo za javnost o Predlogu zakona o RTV Slovenija

Predlog zakona o RTV Slovenija, ki ga je prejšnji teden sprejela vlada in ga bo v kratkem začel obravnavati Državni zbor po rednem postopku, vsebuje rešitve, ki namesto da bi prispevale k depolitizaciji in krepitvi javnega interesa v programih in vodstvenih strukturah RTV Slovenija, uvajajo dodatne vzvode politizacije in vpliva državnih organov.

Glede na to, da so več let programski delavci, vodstvo in javnost izpostavljali potrebo po nadaljnji reformi javne radiotelevizije v Sloveniji imajo prizadevanja nove vlade, da že v prvem letu svojega mandata sprejme zakon, ki bo preuredil sistem delovanja in vodenja RTV Slovenija, vso legitimnost in si zaslužijo podporo. Namreč, sprejetje novega zakona ali zakonskih sprememb o RTV Slovenija je bilo že v načrtu prejšnje vlade, vendar ni bilo nikoli uresničeno.

Vendar je spornost predloga zakona, ki ga je v obravnavo vložila nova vlada, najprej v naglici, v kateri je pripravljen in poslan v parlamentarno obravnavo brez širše javne razprave. Individualni posveti s predstavniki novinarjev in vodstva RTV Slovenija, ki so morali svoje pripombe narediti spet na hitro, ne pomenijo široke javne razprave. Ko gre za sprejemanje zakonov, ki urejajo področje medijev in s tem področje svobode izražanja in obveščanja, bi morala vlada in parlament omogočiti in tudi sprožiti široko in kakovostno javno razpravo. Tega načela na žalost tudi prejšnje vlade niso vedno spoštovale.

Torej, že ta prijem, ko v postopku priprave zakona za vladno in parlamentarno obravnavo ni bilo razumevanja predlagateljev zakona (Ministrstva za kulturo) za pomen javne razprave in javne podpore, pokaže, da tudi pri reformi javne radiotelevizije ne gre pričakovati rešitev, ki bi krepile javni interes, nadaljnje vključevanje in vpliv javnosti na vodenje in ustvarjanje programskih vsebin RTV Slovenija, ter odgovornost vodstvenih in programskih struktur javnosti.

Ministrstvo za kulturo bi svoj osnutek zakona lahko vzelo za izhodišče za odprto javno razpravo, v katero bi brez naglice povabilo in vključilo različne interesne skupine, strokovnjake in širšo javnost . To lahko pomeni tudi vključitev evropskih institucij in strokovnjakov, četudi so nekateri slovenski eksperti ravno s področja radiodifuzije vključeni v evropske ekspertne skupine in svetujejo tujim vladam in glede medijske zakonodaje z zakoni o javnih radiotelevizijah vred  (na primer Sandra B. Hrvatin v ekspertni skupini Sveta Evrope), niso pa bili vključeni v pripravo zakonskega predloga nove slovenske vlade.

V čem pomeni Predlog zakona o RTV Slovenija korak k večji politizaciji in vplivu državnih organov?

Ena od rešitev v tej smeri je uvedba tretjega programa, namenjenega prenosu parlamentarnih sej in drugih dejavnosti Državnega zbora in Državnega sveta. Iz predloga zakona ni jasno, ali gre za novinarsko in uredniško pripravljene vsebine ter kakšna uredniška in finančna struktura je predvidena. Ali se bodo stroški delovanja parlamentarnega televizijskega programa v okviru javne radiotelevizije lahko v celoti krili iz prihodkov od oglaševanja v obliki tv-prodaje, ki jo zakon na tem programu dovoljuje, ali pa bo zanj potrebno vlagati tudi sredstva iz rtv prispevka? Če se bodo oprema in zaposleni iz Državnega zbora, ki zdaj omogočajo neposredne prenose in posnetke sej vsem rtv hišam, po predlogu zakona prenesli na RTV Slovenija, ali je to breme ali pridobitev za javno radiotelevizijo? Kako je predvidena pridobitev frekvence oz. ali je sploh še prosta frekvenca s pokritostjo celotnega ozemja države za uvedbo tretjega, »parlamentarnega« programa? Glede na veliko spremembo, ki jo prinaša uvedba tega programa, bi bilo potrebno natančneje javnosti predstaviti razloge zanj in načrte za njegovo realizacijo glede na uveljavljeno razumevanje poslanstva javne radiotelevizije. Hkrati bi bilo potrebno predstaviti komparativni pregled ureditve prenosov parlamentarnih sej in poročanja o delovanju parlamentov v okviru javnih radiotelevizij v drugih državah Evropske unije in Sveta Evrope.

Nadaljnji razvoj javne radiotelevizije bi – če za to obstaja možnost finančnega kritja – prej pomenila uvedba tretjega programa, namenjenega umetnosti in kulturi, ali pa otrokom in mladini, še posebej zato, ker predstavniki Evropskega združenja radiotelevizij opozarjajo na trend, da mladina v Evropi vedno manj spremlja programe javne radiotelevizije in več programe komercialnih radijskih in televizijskih hiš.

Drugi primer, kako predlog zakona prispeva k večji politizaciji in vplivu državnih organov na upravljanje in delovanje Radiotelevizije Slovenija, je način volitev predstavnikov civilne družbe v programski svet in tudi oženje pristojnosti tega organa. Šesnajst članov, ki bodo predstavljali civilno družbo in javnost v programskem svetu izbere in imenuje Državni zbor. Komisija za volitve in imenovanja Državnega zbora bo, če bo zakon sprejet, v 15 dneh po objavi javnega poziva  civilni družbi in javnosti, da predlagajo kandidate, izbrala 16 posameznikov in posameznic, ki po oceni poslancev, članov te komisije »s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki na kulturnem, izobraževalnem ali katerem koli drugem področju družbenega življenja lahko pripomorejo k dobrem delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije, tako v Republiki Sloveniji kot v tujini«. Nato bo Državnemu zboru predlagala, da jih imenuje za člane Programskega sveta RTV Slovenija. Torej, poklicni politiki – člani parlamentarnih strank bodo presojali, kdo ima dovolj znanja in ugleda, da lahko v Programskem svetu RTV Slovenija predstavlja civilno družbo in javnost. Doslej so civilnodružbene organizacije imele možnost neposrednih volitev oz. delegiranja članov v Svet RTV Slovenija. Takšna ureditev se je v nekaterih primerih in točkah izkazala za slabo, vendar se namesto izpopolnjevanja tega sistema z določili, ki bi odpravila opažene anomalije, uvaja politični nadzor nad imenovanjem predstavnikov civilne družbe in tudi možnost, da parlamentarne stranke po tihem dogovoru in nenapisanem kriteriju politične »bližine« ali »naklonjenosti« posameznega kandidata iz civilne družbe ali civilnodružbene organizacije med sabo porazdelijo tudi te sedeže v Programskem svetu RTVS.

Poleg teh rešitev pa je skrb zbujajoče dejstvo, da zaradi naglice pri pripravljanju zakonskega predloga, odsotnosti širše javne razprave in osredotočenosti na vprašanja vodenja in upravljanja, Predlog zakona o RTV Slovenija ne vsebuje zagotovil, da bo Radiotelevizija Slovenija v svojih programih in kadrovski politiki  v večji meri kot doslej in v skladu z evropskimi standardi odražala kulturno raznolikost slovenske družbe.

Tako v 1. členu, kjer je zapisano poslanstvo RTV Slovenija, predlog zakona navaja le italijansko in madžarsko narodno skupnost v Sloveniji in izpušča romsko skupnost, čeprav so Romi v Ustavi RS navedeni kot skupnost, ki se ji zagotavljajo poseben položaj in pravice in čeprav tudi zakon o medijih v 4. členu izraža poseben interes Republike Slovenije za uresničevanje pravice romske skupnosti do javnega obveščanja in obveščenosti.

Med popravki predloga zakona, ki so bili v tednu dni »javne razprave« vneseni v predlog zakona, je med dejavnosti RTV Slovenija v  4. členu romska skupnost dodana med taksativno naštete skupnosti, za katere RTV Slovenija »zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje«. Vendar ne gre za določilo, ki bi bolj široko definiralo obvezo ustvarjanja in oddajanja raznovrstnih programskih vsebin za to skupnost in ne le informativnih oddaj.

Korak naprej pri definiranju vloge javne radiotelevizijje v Sloveniji v duhu kulturne raznolikosti slovenske družbe bi bilo zakonsko določilo obveze ustvarjanja, pripravljanja in oddajanja raznovrstnih programskih vsebin ne le za italijansko in madžarsko narodno skupnost, temveč tudi za  romsko skupnost, in za druge manjšinske skupnosti v Republiki Sloveniji, kot so albanska, bošnjaška, črnogorska, hrvaška, makedonska, nemška, srbska in druge. Tej navedbi bi moralo slediti določilo, da si mora RTV Slovenija prizadevati in skrbeti, da v ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje vsebin, namenjenih manjšinskim skupnostim, in tudi drugih programskih vsebin, vključuje pripadnike teh skupnosti skladno z načeli spoštovanja enakih možnosti in kulturne raznolikosti. Zakon bi moral vsebovati tudi določilo o nalogah izobraževalnega centra RTV Slovenija, ki naj redno zagotavlja usposabljanje in izpopolnjevanje sodelavcev RTV Slovenija iz vrst manjšinskih skupnosti, ki sodelujejo pri ustvarjanju, pripravljanju in oddajanju programskih vsebin.

Nazadnje, hiter postopek priprave predloga zakona o RTV Slovenija ni omogočil napredka na področju vključevanja in vplivanja poslušalcev in gledalcev na oblikovanje radijskih in televizijskih programov. Skladno z dobrimi praksami in možnostmi, ki jih zagotavljajo nove tehnologije, bi bilo potrebno skozi javno razpravo dognati in z zakonom določiti učinkovite mehanizme, ki jih mora zagotoviti RTV Slovenija za odzive in pritožbe poslušalcev in gledalcev skladno s programskimi in poklicnimi standardi, kot tudi za njihovo neposredno vključevanje v ocenjevanje, predlaganje in oblikovanje radijskih in televizijskih programov, zlasti tam, kjer to omogočajo nove tehnologije.

Mirovni inštitut bo s svojimi dejavnostmi na področju medijske politike med postopkom sprejemanja zakona o RTV Slovenija poskušal prispevati k odpiranju javne razprave, hkrati pa poziva predlagatelja zakona – Ministrstvo za kulturo in parlamentarno večino na odprtost za izboljšave zakonskega predloga.

Brankica Petković, Mirovni inštitut

Ljubljana, 18. 4. 2005