Sociološki podkast: Pogovor ob knjigi “Etnična diskriminacija”

V sredo, 22. marca je v Pritličju potekalo snemanje javnega Sociološkega podkasta. Osrednja tema pogovora je bila predstavitev knjige dr. Veronike Bajt ‘Etnična diskriminacija: strategije raziskovanja in merjenja’, hkrati pa so problem merjenja in definicij diskriminacije obravnavali tudi širše. Poleg avtorice knjige sta v pogovoru sodelovala ustavna sodnica dr. Neža Kogovšek Šalamon in zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Pogovor je povezoval Roman Kuhar, predsednik Slovenskega sociološkega društva.

Iz pogovora:

»Z izrazom ‘etnična diskriminacija’ dobro zaobjamemo pojav diskriminacije, ki poteka na podlagi osebnih okoliščin etnične pripadnosti ali narodnosti in hkrati nacionalnosti, ki je lahko razumljena kot državljanstvo, oziroma verske pripadnosti, jezika. Konec koncev, ljudje so diskriminirani glede na njihovo ime, priimek, t. i. kulturno pripadnost. Kaj to pomeni? Zelo hitro pridemo do tega, da smo vsi kategorizirani na določene socialne vloge oziroma identitete, ki jih morda sami sprejemamo kot našo lastno identiteto, lahko pa ne, pa smo vendarle diskriminirani zgolj na podlagi našega videza, imena, priimka, jezika, naglasa, in smo postavljeni v neko določeno pozicijo, –ki ali se z njo strinjamo ali ne–, kroji naše življenje.” Veronika Bajt

“Razumevanje v družbi kaj je diskriminacija, je izjemno široko. Marsikdo razume diskriminacijo kot vsako krivico in vsako ravnanje, ki bi ga sami pričakovali kot drugačnega. Torej, ko imajo ljudje neka določena pričakovanja in se jim zgodi nekaj nepričakovanega, to pogosto razumejo kot diskriminacijo. Skratka, da so bili prikrajšani, zapostavljeni, da bi jim pripadalo nekaj več, neka drugačna obravnava, da so si nekaj zaslužili. To izvira iz nekih občutkov /…/ V pravu pa definiramo, da mora to biti poseg v neko pravico, svoboščino, pravno korist, interes posameznika, da mora to biti neka prizadeta dobrina na eni strani,  hkrati pa mora biti razlog, prisoten mora biti diskriminatoren motiv, da je do tega ravnanja prišlo zaradi določene osebne okoliščine posameznika, torej prisotnost osebne okoliščine. To je ključno, da lahko govorimo o diskriminaciji po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo. In potem še vzročna zveza; potrebno je prikazati, da je prav ta osebna okoliščina razlog za prav to ravnanje. Potem so še drugi pravni pogoji, a ne bi šla preveč v detajle.” Neža Kogovšek Šalamon

“V Sloveniji imamo težavo, ker določenih podatkov sploh ne spremljamo in imamo velik odpor. Bom ilustriral. V Sloveniji nimamo podatka, ne merimo, koliko romskih otrok konča osnovno šolo. Imamo nek refleks, ki se sklicuje na varovanje osebnih podatkov, da se teh podatkov ne sme zbirati. Smo nekako zaščitniški, to počnemo v imenu nekega varovanja te populacije. Ampak kaj je rezultat te dvolične drže? To, da si ne priznamo, da ne znamo niti številčno povedati, koliko romskih otrok je v posameznem šolskem letu končalo osnovno šolo. Številka je tako alarmantna, da je po ocenah tistih nevladnikov, ki se s tem ukvarjajo oziroma različnih ključnih organizacij, številka med 10 in 15 procentov. Kaj bi se zgodilo, če bi ta številka metodološko stala? Morda ne prav veliko, ampak za začetek niti tega ogledala –kar mislim, da podatki so, so ogledalo družbe, nekega aspekta– ne uspemo odgrniti. Podatki imajo neposredno vrednost. Če so dobro zbrani, nam dajejo feedback, ali so ukrepi, makro ukrepi sistemske narave, to kar počnejo ministrstva in drugi akterji moči v družbi, uspešni pri cilju, ki si ga zastavljajo /…/ In če bi merili, bi dobro vedeli, ali so napori vredni oziroma ali so finance vlade, ki jih je usmerjala v ta problem v teh zadnjih letih, sploh kaj izboljšali. Preveč podatkov sili politiko oziroma izvršilne veje oblasti v zelo nelagoden položaj. Pripeljejo jih nazaj v pozicijo, da se ocenjuje uspešnost ukrepov, ki naj bi bili sistemsko tam zato, da bi zmanjševali neko strukturno neenakopravnost in diskriminacijo.” Miha Lobnik