Sledenje stikom v Evropski uniji: lekcije, ki se jih je treba naučiti za prihodnjo uporabo tehnologije pri spopadanju z družbenimi izzivi

V sodelovanju s partnerskimi organizacijami iz devetih držav članic EU v okviru mreže Liberties smo izvedli raziskavo aplikacij za slednje stikom z vidika človekovih pravic in načela dobrega upravljanja. V okviru raziskave smo izdelali poročilo, ki si ga (v angleščini) lahko prenesete tukaj.

Poročilo: Ali države še naprej nelegitimno uporabljajo aplikacije za sledenje stikom?

Ko so vlade v začetku letu 2020 iskale učinkovite načine za spopadanje s pandemijo COVID-19, je bil eden izmed pomembnejših ukrepov sledenje verigam okužb. V upanju na hitro rešitev za vrnitev v življenje pred epidemijo, je vse več držav uvedlo mobilne aplikacije za sledenje stikom. Te naj bi bile hitrejše od epidemioloških služb in naj bi sledile verigam okužb, ki jih epidemiologi niso mogli odkriti. Praktično takoj pa so se začeli tudi pomisleki glede dejanske učinkovitosti aplikacij ter potencialnih kršitev človekovih pravic in morebitne uvedbe množičnega nadzora.

V poročilu smo ugotavljali, kako so bile aplikacije uvedene v desetih državah članicah in v kolikšni meri so države analizirale učinke teh aplikacij na obvladovanje epidemije, na gospodarstvo in na ranljive skupine.

Poleg pregleda in analize sekundarnih virov ter intervjujev s strokovnjaki, smo pristojnim organom zastavili osem vprašanj v okviru pravice do dostopa do informacij javnega značaja, zanimala nas je uvedba aplikacije, koliko pozitivnih primerov je bilo odkritih, ali do bile opravljene kakšne raziskave in analize učinkovitosti ter kdaj bo aplikacija preklicana.

Je študija učinkovitosti manjkajoči člen?

Slovenska aplikacija #OstaniZdrav je bila do dne 22. julija 2021 prenesena 383.769 krat. Če bi šteli vsak prenos za enega uporabnika, bi odstotek prebivalstva, ki si je namestil aplikacijo po skoraj enem letu znašal le približno 18 odstotkov. Poleg tega te številke in odstotki molčijo o aktivni uporabi aplikacije, saj mora biti za aktivno uporabo aplikacije izpolnjenih več pogojev: mobilna naprava mora biti vklopljena, uporabnik jo mora nositi na telesu, omogočeno mora biti beleženje izpostavljenosti, vklopljen mora biti Bluetooth.

Upravljavci podatkov so število vnesenih kod TAN (to pomeni naloženih pozitivnih rezultatov testiranja) začeli šteti šele 7. aprila 2021, v obdobju med aprilom in julijem 2021 je bilo v aplikacijo vnesenih približno 2000 TAN kod. NIJZ je v istem obdobju izdal približno 31.900 TAN kod, kar pomeni, da je le okrog 6 odstotkov uporabnikov v aplikacijo naložilo dejstvo, da so okuženi.

Ministrstvo za javno upravo je pojasnilo, da zaradi decentraliziranega pristopa ne zbirajo podatkov o tem, koliko uporabnikov je prejelo opozorilo o visokem tveganju in kaj so storili po prejemu opozorila (ali so se samoizolirali, ali so se testirali). Prav tako ne zbirajo podatkov o tem, koliko uporabnikov je po prejemu opozorila zbolelo oziroma testiralo pozitivno. Stališče ministrstva je, da »[zgolj] ena aktivna uporaba aplikacije #OstaniZdrav, ki bi prekinila verigo morebitnega širjenja virusa SARS-CoV-2 okužb, pomeni, da je aplikacija […] dosegla svoj namen.«

Po drugi strani pa je NIJZ razmišljal, da bi bilo treba zagotoviti več podpore pri razvoju novih funkcij (npr. prijava na lokacijo) ter več podpore pri razvoju in spodbujanju prostovoljne uporabe aplikacije: »Le v tem primeru bo aplikacija odigrala pomembno vlogo kot dodatno orodje pri omejevanju širjenja virusa.«

S partnerji smo prišli do zaključkov, da skoraj nobena izmed vključenih držav članic ni izvedla raziskave o učinkovitosti in družbenih učinkih svojih aplikacij, obstajajo pa dobri razlogi za domnevo, da je bil učinek aplikacij na omejevanje širjenja virusa v večini držav zanemarljiv ali pa ga sploh ni bilo. Odločevalci so kot krivca za opustitev izvedbe raziskav in analiz označili ravno visoko zaščito zasebnosti, ki jo zagotavljajo uvedene verzije aplikacij. Pa vendar je to slab izgovor, saj vsekakor obstajajo načini analiziranja učinkovitosti aplikacije. Tako je bila Nemčija ena redkih držav, ki je gradila na preglednosti, javni razpravi in ocenah učinka, kar se odraža v eni najvišjih stopenj prenosa aplikacije v Evropi.

Nenazadnje pa, kljub temu da bi bilo priporočljivo aplikacije, če se izkaže, da so neuporabne, spremeniti ali opustiti, večina držav članic načrtuje, da bodo delovale do nedoločenega »konca pandemije«. Ohranjanje obstoječega stanja je problematično, saj aplikacije, ki jih upravljajo države, na podlagi izračunov svojega algoritma od ljudi zahtevajo, da ostanejo doma, se izolirajo od svojih bližnjih, se testirajo in tako naprej – z drugimi besedami, da prevzamejo veliko breme na podlagi izračunov, ki so lahko dovolj dobri ali pa tudi ne, da bi upravičili takšne ukrepe. Prav tako se za vzdrževanje in nadgradnjo aplikacij z verjetno zanemarljivim učinkom na obvladovanje epidemije porablja javna sredstva. Na primeru Slovenije je bilo za aplikacijo #OstaniZdrav porabljenih že vsaj 202.026 EUR.

Študija Liberties je pokazala, da večina držav članic pri uvajanju in uporabi aplikacij za sledenje stikom ni upoštevala načel dobrega upravljanja – učinkovitosti in uspešnosti, odgovornosti, odprtosti in transparentnosti. Države niso poskrbele, da bi bilo delovanje aplikacij dovolj učinkovito, da bi bilo upravičeno, prav tako so otežujejo javni nadzor. Posledično je težko identificirati in analizirati probleme aplikacij za sledenje stikom –še težje jih je odpraviti.

PRIPOROČILA ZA V PRIHODNJE

• Države članice bi morale javnosti omogočiti, da ugovarja uvedbi novih tehnologij tudi z doslednim testnim preizkušanjem tehnologije pred pričetkom uporabe.
• Države članice se morajo zavedati, da tehnologije niso »univerzalno zdravilo« za vse kompleksne družbene krize.
• Države članice bi morale izvajati raziskave in ocene učinka za vse tehnologije, ki jih uvajajo in uporabljajo.

Celotno poročilo (v angleščini) si lahko prenesete tukaj.