Skupina prijateljic, ki ustrahuje desno politiko

Srečali smo se v eni izmed ljubljanskih kavarn. Tri sogovornice in ena psička. Četrta je manjkala, a je bila navzoča v skoraj vsakem odgovoru. Zakaj vaša organizacija vzbuja toliko nelagodja med slovensko politično desnico, da vas je sedanji predsednik vlade razglasil tako rekoč za državne sovražnike, vprašam. Ker smo tako luštni, je odgovorila ena izmed sogovornic. Po letnem vrtu se je razlegel glasen smeh, ki se do konca pogovora ni polegel, čeprav so bile teme pogovora vse prej kot vesele.

Tina Tomšič, Marja Kodre in Anaia Alilovski – Žagar so sodelavke Inštituta 8. marec, slovenske nevladne organizacije, ki je v preteklih letih izpeljala ali sodelovala pri več odmevnih kampanjah.

Februarja 2018 so pri inštitutu vzpostavili spletno stran, na kateri so zbirali pričevanja žrtev spolnega nadlegovanja in nasilja ter zagnali kampanjo #jaztudi, s katero so se zgledovali po mednarodnem gibanju #metoo. Potem ko so zbrali več kot tristo različnih zgodb, so februarja 2021 pripravili predlog spremembe zakonske opredelitve spolnega nasilja in posilstva po načelu »samo ja pomeni ja«. Skupaj s sindikati in drugimi nevladnimi organizacijami so se borili proti ukinitvi dodatka za delovno aktivnost. Z okoljskimi organizacijami so se povezali v Gibanje za pitno vodo in dosegli odmevno zmago na lanskem referendumu o spremembah zakona o vodah, saj so državljani z veliko večino zavrnili vladni predlog. V začetku tega meseca pa so zbrali še podpise državljanov v podporo predlogu zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter podpise v podporo nekaterim ukinjenim oddajam na javni RTV.

Z vsako omenjeno kampanjo sta rasli tudi javna prepoznavnost inštituta in njegove najvidnejše predstavnice Nike Kovač – sociologinje in aktivistke, ki je v zadnjih nekaj letih postala ena najbolj izpostavljenih političnih osebnosti v Sloveniji. Toda pogovor s tremi članicami inštituta zelo hitro pokaže, zakaj Inštitut 8. marec ni predvsem Nika Kovač, ki je med našim pogovorom manjkala (trenutno je v ZDA, kamor jo je povabila Obamova fundacija).

V sorodni nevladni organizaciji ali politični stranki bi bile vloge treh sogovornic zelo jasno razdeljene. Tina Tomšič bi bila predstavnica za odnose z javnostjo. Marja Kodre bi bila odgovorna za komunikacijo na družabnih omrežjih, Anaia Alilovski – Žagar bi najbrž predstavljala prostovoljce in delo na terenu, vse ključne informacije pa bi morali pridobiti od direktorice in njenega ožjega kroga. Vendar je bilo iz pogovora zelo hitro razvidno, da je vodenje in delovanje 8. marca precej drugačno. Vse tri so se enakovredno vključevale v pogovor in odgovarjale na vsa vprašanja. Čeprav so bile pri inštitutu različno dolgo, so bile enako dobro seznanjene z vsemi preteklimi in aktualnimi dejavnostmi. Prav tako so vedele, katere ideje in načela je treba poudariti: povezovanje, skupnost, prijateljstvo. Zlasti prijateljstvo.

»Smo skupina prijateljev«, je bil namreč njihov enoten odgovor na vprašanje, kako bi opisale 8. marec.

Trdnost brez hierarhije

Takšna nehierarhična, a hkrati povezana in usklajena organizacija se ni zgodila sama od sebe.

»Ko sem se začela že v srednji šoli vključevati v različne politične in družbeno aktivne organizacije, me je vedno zmotilo, kako so organizirane. Vse odgovore je imela vodilna oseba ali njen – oziroma največkrat njegov – ožji krog. Ti so bili glavni, ostali smo bili lahko samo zraven in smo izvrševali njihove naloge, programe, koncepte,« je povedala Tina Tomšič.

Progresivna gibanja nasploh porabijo preveč časa za programe in koncepte, sta jo dopolnili Kodre in Alilovski – Žagar. Na sestankih se lahko neskončno dolgo prerekajo, kdo je bolj načitan, katera teoretska besedila so najbolj pomembna in kako jih je treba brati. Seveda je treba imeti za jasna politična stališča tudi zelo dobro razdelana teoretska izhodišča, so se strinjale sogovornice. Toda ko se je treba odzvati na konkreten problem, krivico ali zlorabo oblasti, je pomembna predvsem hitra in učinkovita intervencija, so poudarile.

»Med referendumom za pitno vodo sem prevzela delo s političnimi strankami in sem hodila na sestanke. Hkrati sem upravljala naš profil na Instagramu in odgovarjala na elektronsko pošto, zdaj sem zadolžena za medije. Vedno se naučiš nekaj novega,« je svojo večopravilnost opisala Tomšič.

Takšno delovanje ne bi bilo mogoče, če bi morali za vsako odločitev najprej počakati na vodstvo. Zato na 8. marcu poskrbijo, da je vsaka nova članica (ali član) seznanjena z delovanjem celotne organizacije in pri vseh dejavnostih tudi soodloča.

»Vsi delamo vse,« so večkrat poudarile. Vsaka nova sodelavka mora, na primer, nastopiti na tiskovni konferenci in odgovarjati na novinarska vprašanja, kar jim pomaga premagati strah pred javnim nastopanjem in zmanjšati strahospoštovanje pred mediji. To pomeni, da morajo biti vsi zelo dobro seznanjeni z vsemi glavnimi dejavnostmi inštituta in glavnimi sporočili kampanje, kar je zelo pomembno pri delu na terenu, saj sogovorniki zelo hitro vidijo, ali si res pri stvari, ali samo ponavljaš naučene slogane, so dodale.

Obvezno javno nastopanje je pomembno tudi zato, ker odpravi razliko med domnevno bolj uglednimi in manj uglednimi opravili. Razvažanje značk, lepljenje plakatov ali priprava dvorane pred tiskovno konferenco ni nič manj pomembno kot podajanje medijskih izjav, priprava objav na družabnih omrežjih ali nagovarjanje sodržavljanov pred upravno enoto, saj vsa omenjena opravila prispevajo k uspehu – ali neuspehu – kampanje.

»Načelo ‘vsi delamo vse’ je pomembno tudi zato, ker se je pri delu na inštitutu skoraj vsak že kdaj ‘prekuril’,« je pojasnila Tomšič. »Včasih ugotoviš, da enostavno ne zmoreš narediti vsega, kar bi tisti dan moral. Potem to poveš na našem skupnem kanalu in prosiš, če te lahko nekdo zamenja ali vsaj za nekaj ur prevzame tvoje naloge.« Tako se vedno najde sodelavka ali prostovoljka, ki te lahko razbremeni, so dodale sogovornice. Ali ti vsaj pomaga, saj je podobne reči že kdaj počela.

Toda povezanost sodelavk in sodelavcev inštituta se ne konča pri usklajevanju in prevzemanju opravil. Drug drugemu so tudi podporna skupina, ki zna prisluhniti, potolažiti in zaščititi posamične članice pred napadi v medijih in na družabnih omrežjih. Ti so postali zlasti v zadnjih mesecih pred volitvami vse bolj pogosti, grobi in žaljivi, so povedale sogovornice. V medijih pod okriljem stranke SDS (zlasti Demokracije in Nove24TV) so skoraj vsak dan objavljeni napadi na delo inštituta in njihove sodelavce. V tvitih jih napada predsednik vlade Janez Janša, Nika Kovač pa je poleg številnih žalitev prejela tudi zelo nazorne grožnje s smrtjo.

Pred takšnimi napadi se branijo z dejstvi, humorjem ter v zadnjem času tudi prijavami in tožbami. Vendar jih tudi dobro poznavanje političnega nasprotnika in njihovih metod ne ubrani pred tesnobnimi občutki in nelagodjem. »Osebni napadi in žalitve vedno bolijo, čeprav veš, kdo stoji za njimi in kdo plačuje propagandne strankarske medije, ki objavljajo sovražne članke,« je povedala Kodre.

Sodelavki sta samo prikimali.

Demokracija v praksi

Za uspeh politične kampanje pa ni dovolj samo predanost, prijateljstvo in skupne vrednote, je v ločenem pogovoru povedala Nika Kovač. Odločilne so praktikalije in tehnikalije: kako zbrati podpise, kako vložiti predlog zakona, kako koordinirati prostovoljce na terenu, katere formalnosti je treba upoštevati, da dobra pobuda ne pade na postopku.

Te lekcije se je naučila kot koordinatorka kampanje Čas je za v podporo spremembam v družinskem zakoniku, po katerih bi bila sklenitev zakonske zveze omogočena tudi istospolnim parom (istospolne zunajzakonske skupnosti bi se po novem obravnavale enako kot raznospolne). Vendar je bila pobuda leta 2016 zavrnjena na referendumu in Kovač se je iz tega poraza marsičesa naučila. »Predvsem nismo imeli pojma, kako se sploh vodi takšna kampanja.«

Praktičnega vodenja kampanje so se kot 8. marec naučili med kampanjo za preprečitev ukinitve dodatka na delovno uspešnost in med pobudo Ja pomeni ja. Takrat so videli, da ne morejo ostati samo pri svoji prvotni dejavnosti – organizaciji okroglih miz in bralnih srečanj o spolu in družbeni neenakosti –, ampak je treba nagovarjati politiko. Zbirali so podpise, delovali so v državnem zboru, se srečevali s političnimi strankami, sindikati in drugimi nevladnimi organizacijami. Spoznavali so postopke in reševali praktične ovire na terenu, ko so varnostniki njihovim aktivistom preprečevali zadrževanje pred upravno enoto. Vse to je bila odlična vaja iz demokracije, ki so jo uspešno uporabili pri referendumu za pitno vodo, pri katerem ni več smelo biti večjih napak.

Prav tako so se naučili, da je treba na terenu komunicirati zelo jasno in dostopno, so povedale Tomšič, Kodre in Alilovski – Žagar. Številni državljani so namreč prepričani, da niso dovolj kompetentni za politiko, je dejala Alilovski – Žagar, saj da ne razumejo velikih političnih besed in teoretskih pojmov. »Veliko mladih nam je povedalo, da jih zahteven politični ali teoretski jezik odvrne. Da se počutijo, kot da to ni zanje. Sami sebe izločijo.«

Toda pomen reproduktivnih pravic lahko razume čisto vsak – tudi tisti, ki niso nikoli brali feministične literature. Prav tako so ugotovili, da njihove sogovornike na terenu najbolj odvračajo vsiljene politične delitve: ali so levičarji ali desničarji, ali so za Luko Mesca, Tanjo Fajon ali Roberta Goloba. Delovanje 8. marca zato ne vzbuja nelagodja samo na politični desnici, ampak tudi na nedesnici, so povedale sogovornice. Tradicionalni politični igralci so med referendumom za pitno vodo ugotovili, da na inštitutu nagovarjajo tudi vse večji del političnega telesa, ki ga sami ne dosežejo. In ta del političnega telesa lahko postane odločilen že na prihajajočih volitvah, če se bo aktiviral.

»Največji problem naše generacije je bil občutek, da nismo slišani. Da nas nihče ne posluša in da ničesar ne moremo narediti,« je nadaljevala Alilovski – Žagar. »8. marec pa je meni in številnim drugim ponudil prav takšno platformo, prek katere smo končno lahko aktivni in vključeni v nekaj, kar lahko verjamemo.« To ne velja samo za mlade, jo je dopolnila Kodre in opisala skupinico petih upokojenih prostovoljk, ki so pripravljene razdeljevati letake, obiskati sosede in nagovarjati sovaščane, naj oddajo podpise ali se udeležijo referenduma. Velik delež prostovoljcev 8. marca se zato deli na dve izraziti starostni skupini: na mlajše od trideset in starejše od šestdeset let.

Ali to pomeni, da 8. marec v resnici postaja vplivno politično gibanje, ki bo morda vplivalo že na prihajajoče volitve? Vse sogovornice so potrdile, da so odzivi na terenu in sporočila, ki jih prejemajo prek vseh elektronskih kanalov, zelo spodbudni. Njihovim prostovoljcem pred upravnimi enotami prinašajo čokolade, spodbujajo njihovo delo in jim pomagajo. »Zgodilo se je že, da so nekateri pripeljali vse svoje družinske člane na oddajo podpisa,« je povedala Kodre. »Vendar pa se moramo ves čas opominjati, da so to vendarle naši mehurčki,« je opozorila Tomšič.

»En del mlajše populacije je zelo aktiven, drugi ne. Prav tako celotna mlajša populacija ni leva ali progresivna. Sploh ni nujno. Zelo hitro se lahko zgodi obrat, da se mladi obrnejo v nazadnjaško politiko.«

Kljub omenjenim zadržkom in doslednemu zatrjevanju vseh sogovornic, da se nimajo namena preoblikovati v politično stranko, pa je 8. marec v slovensko politiko že vnesel nekaj težko pričakovane nepredvidljivosti. V razdeljenem volilnem telesu, kjer večinoma prevladajo tisti, ki se sploh ne udeležujejo demokratičnih procesov, lahko že nekaj odstotkov organiziranih državljanov uveljavi ali prepreči spremembe, ki bodo vplivale na življenja vseh prebivalcev. Prvi takšen preizkus pa bodo prav volitve.

Avtor: Lenart J. Kučić