Drugi simpozij raziskovalnega programa Enakost in človekove pravice v dobi globalnega vladovanja: Izključevalne ideologije ter vloga institucij in družbenih gibanj

09.00 – 09.15: Marko Ribać, Veronika Bajt: Uvodna beseda

09.15 – 09.45 (moderira Marko Ribać): Neža Kogovšek Šalamon: Globalni trendi kriminalizacije migracij (krimigracij)

Prispevek temelji na uvodnem poglavju zbornika Causes and Consequences of Migrant Criminalization. Slednji združuje trinajst prispevkov, v katerih so avtorji analizirali pojavne oblike krimigracij ter njihove vzroke in posledice (pravne, finančne, ekonomske, telesne, psihološke). V prispevku jih bom predstavila v vseh globalnih razsežnostih, vključno s strukturami, ki jih omogočajo in poganjajo. Poudarjen bo vidik populizma, ki je rdeča nit simpozija, kot enega od vzrokov krimigracij, ter vidik prava, ki pod vplivi krimigracijskih politik izgublja svoje temeljne značilnosti (vladavina prava, zaupanje v pravo, pravna varnost in predvidljivost, možnost sodnega varstva, zakonitost postopkov). Tema je relevantna za vse vidike raziskovalnega programa, saj naslavlja temeljne človekove pravice ljudi, ki so se preselili, enakost in različnost v skupnosti, različne forme izključevanja oseb na podlagi  njihovega migrantskega statusa ter vlogo institucij ter družbenih gibanj pri tem.

09.45 – 10.00: Razprava (15 minut)

10.00 – 10.30 (moderira Marko Ribać): Mojca Pajnik: Populizem na sečiščih politike, medijev in mnenja javnosti

Tezo, da živimo v zeitgeistu, ki je populističen (C. Mudde), pojasnjujemo s trendi praznjenja institucionalnih in strankarskih struktur in njihove odpovedi umevanju in razpravljanju kot ključnim zadevam političnega. Demontaža javnega je vzpostavila stranke kot »lupine« (C. Crouch), ki jih zapolnjuje personalizirana populistična politična opcija, ta pa odseva širše strukture tehnokratskega in avtokratskega vladovanja v 21. stoletju. Populizem označuje »post-demokracijo« kot stanje izpraznjene družbene strukture; poganja ga transverzalna antipolitična logika, ki perpetuira pojav ekstremističnih političnih sil. P. Taggart izpostavlja, da je populizem barvit, pragmatično prilagodljiv in »kameleonski«; desni populizem se spaja z avtoritarizmom in nativizmom (R. Brubaker), preokupira ga obsesivni zgodovinski revanšizem, slavi »čisto ljudstvo« in izključuje manjšine, poganja »politiko strahu« (R. Wodak)… V prispevku bomo predstavili konceptualno ozadje projekta POPMED, v katerem preučujemo povezavo populizma s poljem strankarske politike, mediji in novinarstvom ter javnim mnenjem na primeru t. i. »begunske krize« v letih 2015-2019 v dveh državah na osrednjem in severnem koncu balkanske poti, Sloveniji in Avstriji. Osredotočamo se na preučevanje dinamičnih povezav med političnimi strategijami in reprezentacijami medijev in ugotavljamo, da je »medijsko-politični paralelizem« (Hallin in Mancini) osrednjega pomena tudi za ugotavljanje, kako se politično in novinarsko populistično okvirjanje migracij odraža v javnem mnenju.

10.30 – 10.45: Razprava (15 minut)

10.45 – 11.15 (moderira Marko Ribać): Iztok Šori: Prečenja afektov in populističnih antagonizmov v parlamentarnih razprav o migracijah v Avstriji in Sloveniji (2015 – 2019)

V prispevku izhajam iz predpostavke, da demokratični boj za (državno) oblast ne sestoji le iz izmenjave racionalnih argumentov, temveč je sam po sebi emocionalen in afektiven. Afekti lahko prinašajo politični kapital, kar je najbolj vidno pri vzponu sodobnih nacionalističnih in populističnih diskurzov, ki temeljijo na širjenju strahov pred ogrožajočimi drugimi, zlasti begunci in migranti, kakor tudi na poustvarjanju ljudstva kot čistega, tako etnično kot v primerjavi s koruptivnimi elitami. Tovrstni diskurzi so se po letu 2015 v Evropi močno okrepili in pričeli prehajati v tako imenovani politični mainstream. To velja tudi za Avstrijo in Slovenijo, ki sta predmet analize, ki jo predstavljam. Ta je nastala v okviru projekta POPMED, kjer smo v obeh državah analizirali parlamentarne razprave o migracijah v obdobju od leta 2015 do 2019, pri čemer smo se osredotočali na prečenja afektivnih, čustvenih pozivov in izrazov s tremi populističnimi antagonizmi: anti-elitizmom, poustvarjanjem ljudstva in poustvarjanjem Drugega. Rezultati so pokazali na številne podobnosti med desnimi populističnimi diskurzi v obeh državah, zlasti v prevladujočem okvirjanju migracij kot varnostne grožnje, kakor tudi razlike, na primer pri uporabi afektov, saj je v Avstriji prevladovala jeza, v Sloveniji pa strah. Ugotovitve bom postavil v kontekst razprav o razlikah med vzhodno in zahodno evropskim populizmom, zlasti teze, da so njegove vzhodne manifestacije bolj nacionalistične, zahodne pa identitarne in obsedene z idejo bitke med evropsko civilizacijo in islamom (Brubaker, 2017; Buštíková, 2018; Minkenberg, 2017).

11.15 – 11.30: Razprava (15 minut)

11.30 – 12.00: Odmor  (20 minut)

12.00 – 12.30 (moderira Veronika Bajt): Marko Ribać: O medijskem populizmu

Prispevek tematizira ključne empirične ugotovitve drugega modula temeljnega projekta Politični in medijski populizem: “begunska kriza” v Sloveniji in Avstriji (POPMED). Analiza, ki ohranja kronološki razpon analize modula 1 (obdobje 2015-2018), se osredotoča na vsebino in pojavnost populizma v medijih ter medijsko poročanje o migracijah na slovenskem in avstrijskem delu Balkanske poti. Predstavljeni bodo vsi štirje deli modula: 1) Pregled medijskih sistemov, 2) analiza komentarjev v dnevnem tisku, 3) analiza televizijskega poročanja ter 4) percepcija novinarjev o novinarskem poročanju. V prvem delu, v katerem naredim splošni pregled medijskega sistema, povzamem ključne dimenzije dveh medijskih sistemov, ki sta predmet analize, avstrijskega in slovenskega. V drugem delu predstavim izsledke afektivne analize uokvirjanja komentarjev v dveh slovenskih tiskanih medijih (Delo, Slovenske novice), v tretjem pa predstavim še empirične rezultate video interakcijske analize televizijskih političnih intervjujev (izbrani oddaji: Odmevi, 24UR ZVEČER). V zadnjem delu predstavitve zaključim s kratkim pregledom refleksij in žurnalističnih percepcij – opravljenih intervjujev z novinarji in novinarkami, ki v Sloveniji poročajo o migracijah, dnevno-političnem dogajanju in populizmu (novinarski prispevki nekaterih intervjuvancev/k so bili analizirani v drugem in tretjem delu modula). Fokus predstavitve bo nacionalna raziskava slovenskega medijskega sistema, toda predstavitev vključuje tudi nekatere pomembne komparativne vidike raziskave, tj. primerjavo rezultatov slovenskega in avstrijskega dela raziskave.

12.30 – 12.45: Razprava (15 minut)

12.45 – 13.15 (moderira Veronika Bajt): Vlasta Jalušič: Arendt, Koselleck in “begreifen”: misliti politične pojme v časih “krize”

Ernst: Tisto, o čemer imam pojem, lahko izrazim tudi z besedami.

Falk: Ne zmeraj; in pogosto vsaj ne tako, da bi drugi z besedami dobili popolnoma in prav isti pojem, ki ga pri tem imam sam. 

Gotthold Ephraïm Lessing, Gespräche für Freimaurer (Pogovori za prostozidarje)

Zakaj se ukvarjati s pojmi in koncepti, natančneje, s politično pojmovnostjo? Zakaj ji pristopati iz perspektive pojmovne zgodovine? Pojmi so tisti, tako se zdi, ki nam omogočajo razumevanje. Da bi sploh lahko razmišljali in dojeli politično stvarnost, oziroma to, “za kaj gre” v nekem določenem času in prostoru ter se o tem pogovarjali in sporazumevali, potrebujemo konceptualne okvirje. Ti nam dostop do neke časovno določene stvarnosti in fenomenov šele omogočijo – ali pa tudi ne. Pojmi kot so denimo “država”, “politika”, “delo”, “demokracija”, ali pa “liberalizem”, “avtoritarizem”, “kapitalizem”, so na prvi pogled samoumevni in v družboslovju  pogosto uporabljeni kot  neproblematični, njihova uporaba pa je neredko funkcionalizirana do te mere, da so zgolj napolnjeni z neko (staro in/ali novo) deskriptivno vsebino, ne da bi se postavljalo vprašanje  po njihovem inherentnem smislu.

Zgodovini političnih pojmov ne moremo uiti: vsak pojem, ki ga uporabljamo, je nosilec neke pretekle rabe in tradicije,  nastal  je iz nekega določenega izkustva. Obenem podleže nadaljnjim spremembam: zmeraj  že  je tudi preveden v semantični kontekst, v katerem ga “uporabimo”. Pri tem “prevajanja” nikakor niso samo “jezikovna”, ampak mnogotera – med šolami mišljenja, med disciplinami, med vsakdanjo in teoretsko rabo itd. Pojmi potemtakem niso pasivne kategorije, ki jih napolnimo s poljubno vsebino, ampak so zmeraj že umeščeni “med preteklostjo in prihodnostjo” kot rezultat preteklih in sedanjih političnih in konceptualnih bojev, ki jih hkrati (v sodobnosti) določa perspektiva prihodnosti. Kaj ta sodobna umestitev “med preteklostjo in prihodnostjo” (Arendt) ali “pretekla prihodnost” (Koselleck) pomeni – danes? V prispevku, ki izhaja iz dosedanjih rezultatov projekta “Prelom v tradiciji. Hannah Arendt in spremembe politične pojmovnosti”,  bom poskušala razložiti nastavka “prelom v tradiciji” in “kriza”, ki nam ju kot izhodišči za premislek sodobne pojmovnosti ponudita  Hannah Arendt in Reinhardt Koselleck.

13.15 – 13.30: Razprava (15 minut)

13.30 – 14.30: Mojca Pajnik: Pregled dela v 2020 in načrt za 2021