Rasizem in medijski gnus

Prispevek Simone Zavratnik za časopis Delo:

“rasizem ni od včeraj, vtkan je v prakso izključevanja »drugih« in je pravzaprav zelo dobro udomačen v slovenski družbi. Deluje kot rasizem brez ras in je uperjen proti družbenim manjšinam, naj bodo etnične, verske, kulturne, spolne ali preprosto skupine prebivalstva, kot so begunci ali migranti. Ali kot je v praksi pogosto, gre za prekrivanje in prečenje več omenjenih dimenzij, s čimer se ranljivost naslovnikov rasizma za različne oblike izključevanja in sovražnega ravnanja še poglablja.”

“Jedro celotne zgodbe o tolerantnosti do (spodbujanja) sovražnega govora v slovenski družbi je, da smo neverjetno strpni do nestrpnih. Pri tem gre za specifičen način dojemanja fenomena rasizma in za njegovo legitimizacijo v družbi, pri čemer je zaznati precejšnje pasivno sprejemanje čedalje glasnejše sovražne govorice. Bolj je družba tolerantna do nestrpnih izjav, glasnejše so te. In bolj se šopirijo iz vseh por: iz parlamenta, družabnih omrežij, ulice. Posledično ugotavljamo, da se je tak diskurz uveljavil še zlasti po tem, ko so ga posvojile določene politične stranke. Drugi dejavnik, poleg tolerance do nestrpnosti, ki je enako pomemben za razlaganje rasizma, je njegovo zanikanje.”

“Medijsko poročanje na področju migracij pogosto sledi političnim sporočilom, v katerih je »drugi« v skorajda univerzalni govorici novega rasizma migrant oziroma begunec. Prepogosto je medijski govor predvsem sledenje sporočilom politik o kulturni grožnji, statistični oziroma številčni grožnji, tudi ekonomski, civilizacijski in kar je še imaginarija domnevnih tveganj, ki so jim družbe izpostavljene z migranti. Poenostavljeno reševanje kriznih situacij, na primer brezposelnosti in pomanjkanja socialne varnosti, je zelo enostavno gasiti na točki domnevnih krivcev, ki jih politika projicira na ranljivega »drugega«. Enostavni odgovori so radi slišani, politika pa jih rada priskrbi.”

“Sociološke analize ugotavljajo, da delovanje nevladnih organizacij, ki prepoznavajo sovražni govor ali sovražno delovanje ter v veliki meri izvajajo ozaveščanje družbe, ostaja brez ustreznega epiloga. Tako opozorila o nedopustnosti sovražnosti, pa tudi kazenske ovadbe, ostajajo v nekakšni praznini, brez jasnega sporočila: Ne, to ni dopustno, sovražni govor, rasistični ekscesi so preganjani in kaznovani.”

(Fotografija iz naslovne strani: Motiv z ulice. FOTO: Jure Eržen/Delo)