Knjiga / Razsežnosti skrbstvenega dela

Pri založbi Sophia je izšla znanstvena monografija Razsežnosti skrbstvenega dela, ki jo je uredila Majda Hrženjak. Monografija prinaša premišljevanje koncepta skrbi in skrbstvenega dela v kontekstu feminističnih teoretizacij državljanstva, politične ekonomije in etike skrbi. Vsebuje analize, primerjave in kontrastiranja politik, ki strukturirajo skrb za otroke, starejše in osebe z ovirami v Sloveniji. V empiričnem delu prikaže vsakodnevno prakso in živeto izkušnjo skrbstvenega dela, pri tem pa uporablja naracijo neformalnih skrbnic kot analitično podobo in politično zahtevo. Skozi raznolika, vendar konsistentno povezana poglavja je v monografiji skrbstveno delo vseskozi reflektirano vzporedno s temami trgov dela, neenakosti, položaja žensk in migracij, s tem pa problematizira obstoječe koncepcije javnega in zasebnega, plačanega in neplačanega dela, moškosti in ženskosti, v zadnji instanci, tudi aktualne družbene ureditve. Zato so v monografiji artikulirani tudi razvojni in transformativni potenciali koncepta skrbi in skrbstvenega dela, ki so, izhajajoč iz ranljivosti in soodvisnosti kot temeljnih pogojev človeškega bivanja, zaobjeti v viziji skrbne družbe, skrbne demokracije in vključujočega državljanstva kot alternativi neoliberalizmu.

Odlomek iz poglavja Politična etika skrbi kot alternativa: ”Etika skrbi ima tako povsem drugačno izhodišče od razsvetljenskega, liberalnega ideala avtonomnega posameznika, ki racionalno obvladuje naravo in uveljavlja svojo voljo v svetu. Etika skrbi ne negira človeške avtonomije, vendar jo razume kot pogojno, krhko, začasno, potrebno nenehnega vzdrževanja in predvsem kot neposreden rezultat skrbi, pri čemer je slednja v tradicionalnih analitičnih kategorijah (npr. razcep javno/zasebno) zakrita, nevidna. Temeljna ranljivost implicira fundamentalno soodvisnost in relacijskost človeških bitij, namesto njihove neodvisnosti in samozadostnosti, ter da je skrb predpogoj človekove avtonomije in je zato potrebno odvisnost in avtonomijo misliti skupaj. Medsebojna povezanost in soodvisnost ljudi vzpostavlja svet kot dinamičen in nepredvidljiv, to pa poleg razsvetljenskih idealov predvidevanja, kontrole in obvladovanja, zahteva kapacitete upoštevanja in odzivanja. Odzivnost na potrebe drugega kot izhodišče tega, kaj mora biti narejeno, je pripoznano kot temeljna poteza etike skrbi.”