Država-nacija in ksenofobija
V raziskavi se bomo osredotočili na povezavo fenomena države-nacije (najožje: države zreducirane na nacijo) s teoretskimi in fenomenološkimi aspekti oblikovanja in učinkovanja postsocialistične ksenofobije. Pri tem se bomo oprli na širše pojmovanje in ne le na psihološki aspekt ksenofobije. Naš glavni namen je pokazati in dokazati, da “post-socialistične težave s ksenofobijo” nimajo zgolj povezave s tistim, kar se ponavadi imenuje “socialno” in/ali družbeno. So tesno povezane tudi s preozkimi, tradicionalnimi, ali preprosto napačnimi opredelitvami “politike” in “države” in so strukturirane in tudi funkcionirajo institucionalno. Hkrati bi radi pokazali, da fenomen s stališča “evropske zgodovine” ne pomeni nič novega. Temelji v osnovnih potezah samega razumevanja nacije, države in politike kot se kažejo v liniji klasične teoretizacije (in praktične uporabnosti). Začne se z Machiavellijem, nadaljuje s Hobbesom in Heglom, “finalizira” pa s Carlom Schmittom v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Ključna mesta, iz katerih per definitionem izhaja (tudi) ksenofobija, bomo najprej pokazali pri klasikih teorije države-nacije. Po tem – v ožjem pomenu besede “teoretičnem delu” – se bomo osredotočili na naslednje probleme:
- medijske podobe države v post-socializmu (država kot: “podjetje”, “družina”, “razširjena družina”, “skupnost”, “družba”, “združba”, “domačija”, “streha”, “hiša”)
- povezave med migracijami in ksenofobijo, kjer se bomo vprašali, ali tu res obstaja (lienearna) povezava, saj tudi okolja z malo migracijami poznajo visoko stopnjo ksenofobije;
- ravnanja post-socialistične policije, kot najbolj izspostavljenega represivnega aparata države in sicer predvsem na primerih (i)migracijskih tokov.
Vodja projekta: Tonči Kuzmanić
Sodelavci na projektu: Gorazd Korošec, Simona Zavratnik Zimic, Vlasta Jalušič in Mojca Pajnik