Predlog zakona o medijih: Naša razprava na odboru za kulturo državnega zbora

Screenshot

Brankica Petković je kot vabljena predstavnica strokovne javnosti sodelovala v razpravi o predlogu zakona o medijih na 18. redni seji odbora za kulturo državnega zbora. Izpostavila je, da predlog zakona o medijih večinoma prinaša napredek in dobre rešitve pri urejanju ključnih področjih za delovanje medijev v Sloveniji v javnem interesu. Hkrati ugotavljamo, da predlog zakona vsebuje tudi nekaj pomanjkljivosti, ki jih je možno odpraviti.

Mirovni inštitut sodeluje v iniciativi Glas ljudstva že od oblikovanja predvolilnih zahtev civilne družbe v letu 2022, po volitvah pa izvaja monitoring uresničevanja predvolilnih zavez koalicijskih strank. Ugotovili smo, da rešitve, ki jih vsebuje predlog zakona v medijih v veliki meri prispevajo k uresničitvi predvolilnih zavez koalicijskih strank.

Predlog zakona povečuje državno financiranje kakovostnih novinarskih vsebin v javnem interesu, izboljšuje zaščito novinarske in uredniške avtonomije ter spodbuja sklenitev kolektivne pogodbe za novinarje. Uvaja preglednost podatkov o državnem financiranju medijev in državnem oglaševanju. Podatke so dolžni razkriti tako mediji kot državni organi. Onemogoča dostop do državnega financiranja medijem v javni lasti ter medijem, ki so v lasti političnih strank. Iz državnega financiranja izključuje tudi medije, katerih uredniki so pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Izrecno prepoveduje in uvaja sankcije za spodbujanje nasilja ali sovraštva v vseh vrstah medijev in oblikah komuniciranja, namenjenega splošni javnosti. Neprofitnim medijem tj. medijem, ki imajo status nevladne organizacije v javnem interesu, omogoča dostop do državnega financiranja; ta status šteje za prednost pri ocenjevanju upravičenosti do financiranja.  Vsi ti ukrepi sledijo predvolilnim zavezam.
So tudi šibke točke predloga zakona, ki bi se jih moralo odpraviti v postopku sprejemanja zakona v državnem zboru. Obseg državne pomoči, četudi zvišan, ni zadosten. Ni zadostnih varovalk, da izdajatelji medijev ne glede na državno pomoč ne bi krčili uredništev in obsega kakovostnih vsebin. Ni zagotovljenih mehanizmov za podporo dejavnostim, ki bi krepile zaščito novinarjev pred napadi, na primer dostop do brezplačne pravne pomoči. Ni podanih konkretnih zavez in mehanizmov za znatno povečanje finančne podpore neprofitnim in skupnostnim medijem in vsestransko ureditev njihovega statusa (tim. tretjega medijskega sektorja). Ta manko smo poudarili zlasti zato, ker je v številnih raziskavah in strokovnih razpravah, tudi v naši aktualni raziskavi v okviru evropskega znanstvenega projekta Zemljevid medijev za prihodnje demokracije (angl. Mapping Media for Future Democracies), ugotovljeno, da so ravno neprofitni in skupnostni mediji v Sloveniji najbolj transparentni, zavezani k produkciji kakovostnega raziskovalnega novinarstva, preverjanju dejstev, spoštovanju etičnih načel, odprti za vključevanje javnosti in občank in občanov v njihovo delovanje in upravljanje.

Četudi predlog zakona določa, da bo državna pomoč medijem dodeljena na podlagi javnega razpisa in predloga strokovne komisije, odločitve bo sprejemalo pristojno ministrstvo, ki tudi imenuje strokovno komisijo. Vse to lahko privede, kot vemo iz sedanje ureditve, do političnega vpliva na delitev sredstev. Pristojnosti nad izvajanjem prepovedi in sankcioniranja sovražnega govora bo imel Inšpektorat za kulturo in medije (razen za avdiovizualne medije). Četudi je v zakonu predvidena kadrovska okrepitev inšpektorata, ni zagotovil, da bo inšpektorat to pristojnost na zahtevnem področju lahko izvajal neodvisno in strokovno. Nestrokovno utemeljene odločbe, ki padejo na sodišču, lahko dodatno utrdijo negativni odnos do regulacije sovražnega govora v medijih.

Izpostavili smo tudi, da kritike vsakršne regulacije sovražnega govora na način izrekanja glob spregledajo, da je takšna ureditev za avdiovizualne medije (televizijo in video na zahtevo) že več let v veljavi na podlagi Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki ga je sprejel državni zbor v prejšnjem mandatu, in s tem v pravni red prenesel določila Evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ravno na to dejstvo je opozorila Evropska komisija, ko je odgovorila na poslansko vprašanje poslanke iz Slovenije v Evropskem parlamentu. Torej, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) kot pristojni regulator že izreka sankcije za prepoved sovražnega govora v programskih vsebinah avdiovizualnih medijev v Sloveniji.

Opredelili smo te tudi do vprašanja zaščite medijskega pluralizma in omejevanja medijske koncentracije, ki je eno ključnih področij zakona o medijih, hkrati pa že več desetletij zelo šibko področje medijske regulacije pri nas. V številnih raziskavah smo ugotovili, da problem regulacije medijske koncentracije pri nas ni v samem besedilu zakona, četudi je obstoječi zakon dejansko zastarel tudi po vsebini. Največji problem je v implementaciji zakonskih omejitev koncentracije lastništva medijev, v slabem delu organov, ki so zato pristojni, in tudi v razpršenosti nalog in pristojnosti med regulatorji. Osrednja regulatorja medijske koncentracije pri nas sta po sedanji ureditvi Agencija za varstvo konkurence (AVK) in Ministrstvo za kulturo. Ohranjanje pristojnosti pri teh dveh organih, vključno z AVK, bi pomenilo nadaljevanje agonije neuspešne regulacije medijske koncentracije pri nas, ki je v sramoto vsem, ki so pristojni za pripravo, sprejemanje in implementacijo zakonov.

V Strateškem svetu za preprečevanje sovražnega govora sva skupaj s kolego Markom Milosavljevićem že pri urejanju zakonodaje o digitalnih storitvah zagovarjala ustanovitev novega regulatorja, pristojnega le za medije in digitalne storitve tj. da bi sektor, pristojen za elektronske medije izločili iz AKOS-a, mu dodali pristojnosti glede omejevanje koncentracije in regulacije tudi drugih medijev, ne le elektronskih. Tudi dodeljevanje državne pomoči medijem bi lahko bilo v pristojnosti tega novega regulatorja, kot to počnejo regulatorji medijev v več drugih držav Evropske unije. Vendar za tako korenito spremembo ni posluha, saj zahteva politični pogum in dobro zasnovo zagona nove institucije. Pomembno je poudariti, da je takšen regulator, ki ureja le področje medijev, prisoten v večini držav Evropske unije.

Že pred leti smo sodelovali v raziskavi o neodvisnosti regulatorjev medijev v Evropski uniji in ugotovili probleme z neodvisnostjo AKOS-a glede na način imenovanja njegovega organa odločanja, ki je v pristojnosti vlade. Ta slab sistemski pokazatelj neodvisnosti regulatorja ostaja prisoten do danes.

Prenos pooblastil za regulacijo koncentracije medijev na AKOS ob tem, da so nanj prenesene tudi pristojnosti za regulacijo digitalnih storitev, poleg vseh področij, ki jih že regulira (telekomunikacije, pošta, železniški transport…), dejansko pomeni prevelik razpon in koncentracijo moči. Hkrati pa moramo vedeti, da sedanja ureditev z Agencijo za varstvo konkurence kot regulatorjem medijske koncentracije ne deluje. In kaj potem storiti?  V takšnih okoliščinah se bolj strinjamo s predlogom, ki pristojnosti nalaga AKOS-u, ki je s svojim sektorjem za elektronske medije že uveljavljen regulator in že vrsto let sodeluje v koordinaciji medijskih regulatorjev v Evropski uniji ter pridobiva znanja še skozi to sodelovanje. Tudi Evropski akt o svobodi medijev za regulacijo medijske koncentracije zahteva strokovno presojo glede medijske pluralnosti, ki jo premorejo regulatorji, ki specifično regulirajo medije, ne pa splošni regulator konkurence. Če ni politične volje za ustanovitev ločenega medijskega regulatorja, bi ob prenosu pristojnosti presoje medijske koncentracije na AKOS predlagali, da se po hitrem postopku spremeni zakon, ki ureja upravljanje z AKOS-om in vzpostavi od vlade bolj neodvisen organ upravljanja. Ta naj bo po novem kolektiven in ne več individualen v obliki direktorja agencije, ki ga imenuje vlada, kot je to zdaj.

Kot raziskovalci bi na koncu izpostavili in podprli predlog amandmaja, ki podrobneje opredeljuje nalogo izdelave pregleda medijske pluralnosti v Sloveniji vsaka tri leta  in to nalogo dodeli pristojnem ministrstvu. Predlagamo, da v skladu s številnimi priporočili mednarodnih organizacij o vlogi parlamentov pri spremljanju in varovanju svobode in pluralnosti medijev, državni zbor vsakič po objavi pregleda medijske pluralnosti opravi razpravo o njegovih ugotovitvah. To pristojnost državnega zbora naj se doda v predlog zakona o medijih.