Pozivi NVO pred sprejetjem Zakona o mednarodni zaščiti

Spoštovani,

v Amnesty International Slovenije, Društvu OVCA, Humanitasu, Mirovnem inštitutu, Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij in Slovenski filantropiji pozdravljamo, da so se na drugem branju predloga zakona v Državnem zboru nekatera določila, ki so nasprotovala pravu človekovih pravic, odpravila. Obžalujemo pa, da večina neustreznih določb ostaja. Ker nas skrbi, da bi se ob tretjem branju zakona morda ponovno skušala vključiti nesuspenzivnost tožbe, spodaj podajamo argumentacijo, zakaj takšna ureditev ne bi bila v skladu z že sprejetimi obveznostmi človekovih pravic.

Z določitvijo nesuspenzivnosti tožbe bi zakon kršil odločbo Ustavnega sodišča, ki je že odločilo, da je nesuspenzivnost prav v teh primerih, za katere je bila predlagana v predlogu besedilu zakona pred drugim branjem v DZ, v nasprotju z Ustavo.

Menimo, da je določitev nesuspenzivnosti pravnih sredstev kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, še posebej, ker lahko vodi v nepopravljive posledice in škodo za posameznika. Ko bo sodišče odločilo o morebitni nepravilnosti odločbe ali sklepa na prvi stopnji, bodo posamezniki lahko že marsikje, tudi v nevarnosti kršitev človekovih pravic. Njihov izgon pa lahko vodi tudi v kršitev načela non-refoulement (prepovedano vračanje v državo, kjer bi bil posameznik v nevarnosti mučenja ali drugih hudih kršitev človekovih pravic). Ob morebitni ugoditvi tožbi zoper sklep o zavrženju prošnje ali odločbo o zavrnitvi pa ne bi bilo mogoče vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo tega sklepa.

5. odstavek 46. člena postopkovne direktive EU določa obveznost, da države članice prosilcem dovolijo, da ostanejo na njihovem ozemlju do izteka roka, v katerem lahko uveljavijo svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in, če so tako pravico v tem roku uveljavili, pa do zaključka postopka s pravnim sredstvom. 6. odstavek nadalje določa, da v določenih primerih (med njimi v primerih očitne neutemeljenosti prošnje in nedopustnosti prošnje), če suspenzivnost ni določena v nacionalnem pravu, na prosilčevo prošnjo ali na lastno pobudo sodišče odloči o pravici prosilca, da ostane na ozemlju države članice. Menimo, da tej zahtevi direktive ne bo zadoščeno, če bo posameznik že pred odločanjem sodišča o tem, ali lahko ostane v Sloveniji, lahko iz države izgnan. Sodno varstvo s tem ne bi moglo več doseči svojega namena.

Prav tako bi radi opozorili, da lahko nesuspenzivnost vodi v kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah, če bi izgon lahko vodil do nepopravljive škode v zvezi s prepovedjo mučenja in drugega slabega ravnanja. Evropsko sodišče za človekove pravice je že v več primerih prav zaradi nesuspenzivnosti pritožbe ugotovilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva v povezavi s prepovedjo mučenja ali slabega ravnanja in v povezavi s pravico do zasebnega in družinskega življenja.

In nenazadnje, Ustavno sodišče Republike Slovenije je zelo jasno določilo, da je nesuspenzivnost pravnega sredstva prav v teh primerih, za katere je bila predlagana v zadnjem besedilu zakona pred drugim branjem v DZ, neustavna. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-155/11 zapisalo: »Glede na poseben pomen človekove pravice iz 18. člena Ustave in nepopravljivih posledic, če bi bil prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, je zakonska ureditev, ki ne določa suspenzivnosti pravnega sredstva zoper sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito zaradi uporabe koncepta varne tretje države, v neskladju s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče je še dodalo: »Zaradi značilnosti postopka za pridobitev mednarodne zaščite je prosilec za mednarodno zaščito najbolj pomemben vir dokazov, zato je njegova navzočnost med postopkom nujna. Pristojni organi brez navzočnosti prosilca ne morejo izvesti t. i. strogega testa presoje (rigorous scrutiny). Če bi bil prosilec pred odločitvijo o pravnem sredstvu pred sodiščem že odstranjen v izvorno državo, bi pravici do učinkovitega sodnega varstva in učinkovitega pravnega sredstva postali brezpredmetni in s tem popolnoma neučinkoviti.«

Prvoten predlog zakona si je z uporabo koncepta »varnih tretjih držav« prizadeval za preprečitev dostopa do azilnega postopka prosilkam in prosilcem, ki so prečkali države, za katere bo Slovenija menila, da so “varne”. Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 vzpostavlja načelo deljene skrbi in odgovornosti v mednarodni skupnosti. Mednarodni sistem zaščite beguncev ne more delovati brez mednarodne solidarnosti. To pomeni, da mora Slovenija prevzeti pravičen delež skrbi za begunce, ne pa se tej skrbi izmikati, dostopa do mednarodne zaščite zoževati in si prizadevati, da bi to skrb nosile le države, ki ležijo na poti prosilcev za mednarodno zaščito do Slovenije.

Ponovno opozarjamo tudi, da uporaba pospešenih postopkov za prosilke in prosilce za mednarodno zaščito, ki bodo prihajali iz držav, ki bodo določene kot “varne izvorne države” – medtem ko takšen postopek ni v veljavi za prosilke in prosilce za mednarodno zaščito iz drugih držav – , pomeni diskriminacijo na podlagi državljanstva. Prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva je eno od temeljnih načel mednarodnega prava, ki jo poleg 3. člena Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 prepoveduje tudi 21. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 26. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.

Uporaba koncepta “varna država izvora” lahko prosilkam in prosilcem za mednarodno zaščito bistveno ogrozi dostop do poštenega in učinkovitega azilnega postopka, saj se pogosto izkaže, da je na strani prosilke ali prosilca izredno veliko dokazno breme. Ljudje, ki prihajajo iz držav, ki veljajo za »varne«, bodo morali premagati domnevo o neutemeljenosti njihove prošnje. Ob tem bodo po trenutnem predlogu zakona to morali narediti v pospešenem postopku in brez pravice do brezplačne pravne pomoči na prvi stopnji.

Na koncu pa bi radi izrazili še obžalovanje, ker želite ukiniti enkratno denarno pomoč po pridobitvi statusa mednarodne zaščite. S tem ukrepom bo Slovenija nekoga, ki mu je z odločbo priznala, da je begunec in da potrebuje zaščito, pustila mesec in pol po pridobitvi statusa (če nima svojega denarja) preživeti brez vsakega centa. To ne predstavlja zaščite in dostojnega zavetišča. Do sedaj je imel vsakdo, ki mu je bila priznana mednarodna zaščita za prvi mesec in pol, ko še ne more prejeti socialne pomoči, pravico do enkratne pomoči v znesku 288 evrov. Po predlogu novega zakona to denarno pomoč ukinjate. Neprimerno je govoriti, da gre pri tem za izenačevanje z državljani Slovenije. Begunci niso v enakem položaju in v prvi vrsti je potrebno poskrbeti za potrebe ljudi, za približanje dejanskemu enakemu položaju, ne pa pravnemu. Upoštevati je potrebno tudi, da gre za posameznike ali družine, ki večinoma nimajo tukaj širše družine ali druge mreže ljudi, ki bi jim v tem času lahko pomagali. Sprašujemo se, kako bodo ljudje ta čas preživeli in kakšna popotnica za integracijo, ki si jo država želi, bo to.

Dejstvo, da Slovenija oskrbuje begunce na poti v druge države, je ne odveže obveznosti po zagotavljanju tudi dolgoročne zaščite beguncev, kjer pa Slovenija ostaja in postaja še bolj restriktivna. Ob tem, ko smo v preteklih 20 letih mednarodno zaščito priznali zgolj okoli 400 osebam, trenutna predlagana zakonodaja možnost dostopa do mednarodne zaščite le še krči. V času, ko tako globalna begunska kriza kot tudi Evropska unija najbolj potrebujeta pripravljenost držav k solidarnosti, Slovenija z novelo zakona o mednarodni zaščiti mednarodni skupnosti, v kateri sicer išče skupne rešitve, daje jasno sporočilo, da v delitvi odgovornosti ne želi sodelovati. Pozivamo vas, naj Slovenije ne postavite na zemljevid držav, ki z azilno zakonodajo poleg lastne ustave kršijo tudi evropsko in mednarodno pravo človekovih pravic.

S spoštovanjem,

Amnesty International Slovenija
Društvo Humanitas
Društvo OVCA
Mirovni inštitut
Pravno-informacijski center nevladnih organizacij
Slovenska filantropija