Poročilo z Dobove (sprejemni center za begunce – Livarna)

V petek, 13. novembra smo bili v sprejemnem centru za begunce Livarna na Dobovi.

Sprejemni center so preurejali in ga prejšnji dan zvečer začeli spet uporabljati. Sedaj je veliko večji kot prej, vsi šotori so na asfaltiranih tleh, kar je neprimerljivo boljše za zimo; šotorov je več in v dveh večjih šotorih so wc-ji in korita z vodo (skupaj okrog 30 wc-jev in 20 pip), kar je veliko boljše za primer dežja / snega, saj je pod streho. Poleg zdravniškega šotora in RKS RFL kontejnerja bodo postavili še UNHCR šotor za informiranje. Problematično se nam je zdelo, da begunci sami niso mogli do RKS šotora z oblekami in obutvijo ali hrano. V zagrajenem delu so morali čakati, da je kdo od prostovoljcev RKS prišel do njih in jih vprašal, če kdo kaj potrebuje.

Ob 8h zjutraj je v sprejemnem centru že bilo 540 ljudi, ki so čakali v šotoru, da bi nadaljevali svojo pot. Eni so sedeli drugi ležali na tleh na odejah, hodili so ven (a le do ograje ali do wc-ja), spraševali so, kako dolgo bodo še morali čakati. Nekateri so želeli do zdravnika in smo jih spremljali skozi labirinte ograj (ali preko njih) tja in nazaj. Če je šlo za otroke, je bilo vse v redu, če pa smo spremljali odrasle, ki niso izgledali bolni, je bilo nekaj policistov zelo nastrojenih proti temu, da jih spremljamo do zdravnika, če res ni nujno. V zdravniškem šotoru, kjer ni bilo nobene gneče oz. je bil večino časa prazen, so z veseljem oskrbeli vsakega, tudi če je šlo le za hujši prehlad ali kaj podobnega. Imeli so precejšnje zaloge zdravil (npr. tudi pršila za nos) in so to z veseljem dali. Za to skupino ljudi so nam policisti zjutraj rekli, da bodo še malo počakali in potem šli na vlak za Jesenice, a ker nihče ni vedel, kdaj točno bodo šli naprej, nismo ljudem mogli odgovarjati na njihova vprašanja.

Ta skupina ljudi, ki je bila v centru že pred 8h zjutraj, je videla, da je okrog 11h prišla nova skupina, ki je pot takoj po registraciji nadaljevala. Ni jim bilo jasno, zakaj so ti »novi« šli takoj naprej, oni pa morajo čakati. Nekaj nejevolje je bilo med ljudmi, ker jim nihče ni znal povedati, kdaj bodo šli naprej. V nekem trenutku so se nagnetli v majhnem zagrajenem prostoru zunaj pred šotorom, ker so mislili, da bodo šli naprej. Prišlo je tudi do manjšega spora, a so jih prevajalci poskušali pomiriti. Policisti so nam najprej rekli, da bodo čez 5 minut šli na avtobuse, takoj za tem pa, da je prišlo do spremembe in še vsaj eno uro ne grejo nikamor. Prevajalci so ljudem rekli, da naj gredo nazaj v šotor čakat in da jih bodo poklicali, ko pridejo avtobusi. Ker nismo točno vedeli, od kdaj je ta skupina v Livarni, smo računali, da npr. od 8h (hrano so dobili ob vstopu v sprejemni center, torej pred 8h). Okrog 13h, ko je že nekaj ljudi prosilo hrano ali mleko za otroke/dojenčke (in ko smo videli, da so tudi postajali nestrpni in bi se radi premaknili naprej), smo vprašali policijo, če jim lahko razdelijo kaj hrane. Strinjali so se in se z RKS dogovorili, da naj delijo hrano ob ograji pred šotorom. Ravno okrog 14h, ko so prostovoljci RKS hrano začeli deliti, so prispeli avtobusi in ljudje so seveda takoj pospravili svoje stvari in se nagnetli pri izhodu, da bodo šli na avtobuse.

Vstopanje na avtobuse je potekalo zelo hitro. Nekaj policistov je bilo zelo pozornih do družin in do ranljivih skupin (npr. do invalidov oz. tistih na invalidskih vozičkih), nekateri so bili pa zelo nesramni, preklinjali in se drli na ljudi. Poleg tega, da je bilo to popolnoma nesprejemljivo, je bilo tudi povsem nepotrebno, ker se nikamor ni mudilo. Avtobusi so peljali le kakšen kilometer do železniške postaje in ti isti ljudje so potem še vsaj eno uro na železniški postaji čakali na vlak. Okrog 16h je ta vlak odpeljal proti Jesenicam.

Okrog 10.20 je na železniško postajo prispel vlak, s katerega so okrog 500 ljudi pripeljali v sprejemni center na registracijo. Neprimerno je, da ljudi v sprejemnem centru “pričakajo” oboroženi vojaki, ki so bili v prvi vrsti in takoj ob vhodu. Še posebej za tiste, ki so pobegnili z vojnih oz. kriznih območij, je verjetno strašljivo vsako soočenje z oboroženimi vojaki. Ko so ljudje iz avtobusov vstopali v center, so najprej šli skozi RKS šotor, kjer so dobili hrano. Prav je, da hrano dobijo najprej in na tak način se lahko zagotovi, da jo res dobijo vsi. Ker pa se ljudi priganja in vse poteka precej hitro, smo opazili, da so nekateri (še posebej družine) imeli težave, ker so imeli že veliko stvari v rokah (vrečke, odeje, torbe in dojenčke / otroke). Tukaj verjetno prav pridejo prostovoljci Slovenske filantropije oz tisti, ki so zaposleni preko javnih del, ki imajo to vlogo, da asistirajo ljudem (tudi pri nošenju stvari ali otrok ali pomoč pri hoji). Ljudje so šli v vrsto za varnostni pregled, od tam v šotor za registracijo, potem pa so za ograjo čakali na avtobuse, ki so jih nato odpeljali nazaj na železniško postajo. Celotni postopek je trajal približno dve uri.

Nekaj zmede je bilo pred varnostnim pregledom in registracijo, saj nam je naprej en policist (ki je bil pri šotoru za registracijo) rekel, da naj ljudem, že preden grejo na varnostni pregled, rečemo, da naj družine ostanejo skupaj, da se potem po varnostnem pregledu in pred registracijo ne čakajo in stiskajo na majhnem prostoru. Ko smo pred vstopom v šotor za varnostni pregled želeli ljudi informirati, da naj gre družina skupaj, pa so tam policisti rekli da ne, da naj grejo ženske in otroci v eno vrsto in moški v drugo (ženske in otroke so pregledovale policistke, moške pa policisti, zato so jih ločevali v dve vrsti). V tem konkretnem primeru to ni pomenilo težav, saj so vsi po registraciji šli na avtobuse in nazaj na železniško postajo.

Zelo problematičen je bil policist, ki je pred šotorom pričakal ljudi in jih razvrščal v dve vrsti. Deloval je zelo zastrašujoče, že sam je bil zelo velik in močnejše postave, obnašal se je zelo arogantno in ljudem ukazoval kam naj kdo gre tako, da je s prstom pokazal npr. na žensko in rekel “go” (v drugo vrsto). Vsakič, ko je do njega prišla družina in je ženskam ukazal, da naj grejo naprej v drugo vrsto, so ljudje govorili “family, family”. Na to se je odzival nesramno, govoril tudi v slovenščini in pogosto povzdigoval glas, če se ljudje isto sekundo niso premaknili. Ljudem smo začeli razlagati, zakaj jih pošilja v dve vrsti. Ko so slišali razloge, so bili pomirjeni, dojeli so, da se na koncu šotora spet združijo in ni bilo nobenih težav. Sprva smo mislili, da policist ne zna angleško in se zato vmes dere tudi v slovenščini in daje samo kratke ukaze, a se je potem izkazalo, da je znal angleško. Ko je zopet po nepotrebnem povzdignil glas nad neko družino, ki ni razumela iz njegovega ukaza, smo mu rekli: “Saj ljudje razumejo, če jim razložite”. Zgledalo je, da mu sicer ni bilo všeč, je zamomljal: “Razumejo, ja, razumejo,” a smo ga potem slišali, da je ljudem v angleščini govoril, da gre samo za varnostni pregled, da grejo potem spet družine skupaj naprej. Že smo mislili, da bo ohranil tak »normalen« odnos, a  smo slišali takoj, ko smo šli nekaj korakov stran, da se je spet začel dreti na ljudi, kam se naj kdo postavi (popolnoma po nepotrebnem, očitno se je znašal nad ljudmi, enak odnos je imel, ko so ljudje odhajali na avtobuse).

»Na srečo« je bil med šotoroma za varnostni pregled in za registracijo en zelo prijazen starejši policist, ki je zelo pazil na to, da so bile družine skupaj, vsem je pustil, da so se počakali, da grejo skupaj na registracijo, z njimi se je pogovarjal in šalil, obnašal se je do njih kot do vseh ostalih ljudi, skratka tudi beguncem je dajal popolnoma drugačen občutek. Registracija je potekala kar hitro na 16 ali celo 18 računalnikih. Policisti so vsakega fotografirali in izdali odločbe o dovolitvi zadrževanja, prstnih odtisov ta dan niso nikomur jemali.

Dopoldne smo videli inšpektorja z VURS-a, ki je prišel po kužka ene begunke (bil pa je tudi še en tak primer v tem dnevu dopoldne). Za vse begunce, ki pridejo v Slovenijo s svojimi ljubljenčki velja enako in sicer: žival (verjetno gre za pse in morda mačke) vzamejo in odpeljejo v najbližje zavetišče, kjer mora biti en mesec v karanteni (ne glede na to, ali žival kaže znake kakšne bolezni ali ne). Po enem mesecu lahko lastniki pokličejo v to zavetišče (dobijo kontakt ob odvzemu) in se dogovorijo, če želijo svoje živali nazaj, kako se bo to naredilo – lahko jim jih pošljejo v druge države na njihove lastne stroške.