Poročilo o obisku sprejemnega centra in železniške postaje Dobova

Sprejemni center Livarna je bil preurejen in v nekaterih aspektih nadgrajen. Trije šotori, kjer begunci preživijo največ časa, in sanitarni šotor so ostali enaki, nekaj sprememb smo opazili pri drugih šotorih oz. kontejnerjih, zamenjani pa so tudi osrednji 3 šotori, ki so bili namenjeni delitvi hrane, varnostnemu pregledu in registraciji, za enega večjega, ki »pod eno streho« združuje tako prostor za varnostni pregled in registracijo kot tudi skladišče in prostor za delitev hrane ter oblek. Ta šotor ima tudi dodatni zunanji nadstrešek in ljudje tako ne čakajo več na dežju oz snegu. S to spremembo naj bi celotni postopek pregleda in registracije potekal hitreje, ljudje pa naj bi manj časa stali zunaj.  Sprejemni center je nekoliko bolj primeren za zimske razmere kot prej, a še vedno ni primeren za zadrževanje ljudi za daljši čas, čeprav se to redno dogaja (da ljudje v center prispejo popoldne oz zvečer in tam ostanejo do jutra). Večino časa ljudje nimajo dostopa do tekoče vode, umivanje ni možno, tople vode sploh ni, pogosto so težave z wc-ji, posebnih wc-jev prilagojenih invalidnim osebam sploh ni, prav tako ni ležalnikov ali zložljivih postelj in tisti, ki v centru ostanejo čez noč, so primorani spati na tleh na odejah oz. tankih blazinah.

Površina in kapacitete centra so bile povečane, v ozadju je bil dodan velik šotor, ki je namenjen zaposlenim. V šotoru je poseben prostor za policijo, jedilnica in sanitarije za osebje. Zraven ima svoj del še vojska in v ozadju centra je urejeno parkirišče za osebje.

Splošna opažanja:
Glavna razlika, ki smo jo opazili v primerjavi s prejšnjimi meseci, je, da ob prihodu v center ljudem ni najprej razdeljena hrana ampak je vse (spet) podrejeno postopku registracije. Takoj ob prihodu v center so ljudje razdeljeni na 2 skupini: na tiste, ki imajo potne liste in na tiste, ki jih nimajo (pri tem se ne ločujejo družine, če npr. nimajo vsi družinski člani potnih listov). Prva skupina gre takoj v vrsto za registracijo (nekateri čakajo le nekaj minut, nekateri kakšno uro ali dve, odvisno od tega, koliko je ljudi), druga skupina pa je napotena v prvi večji ogrevan šotor, kjer so ločeni glede na države izvora (med skupine so postavljene nizke kovinske ograje) in kjer čakajo na predregistracijo in nato registracijo (zopet odvisno od situacije, včasih čakajo nekaj ur, včasih pa tudi okrog 7 ur). V tem času, ko ljudje čakajo na registracijo, nimajo dostopa do hrane, dobijo lahko le vodo in v kolikor prostovoljci za to posebej poskrbijo, lahko dojenčki dobijo mleko v stekleničkah (druge otroške hrane v času naše prisotnosti nismo videli).

Hrano in – v kolikor nujno potrebujejo tudi obleko in obutev – ljudje dobijo po opravljeni registraciji, ob izhodu iz tega skupnega (novega) šotora. Kot omenjeno, nekateri relativno hitro, drugi pa šele po nekaj urah ali celo 7-ih urah. Po tem, ko prejmejo hrano, so scenariji lahko trije: prvi je ta, da grejo ljudje takoj na (turistične) avtobuse in proti Avstriji in v tem primeru ne smejo nesti hrane s sabo na avtobus, ampak jo morajo pustiti spodaj s prtljago (torej do Avstrije nimajo možnosti pojesti, kar so dobili v Dobovi); drugi scenarij je, da takoj po registraciji ljudje grejo takoj na LPP avtobuse in na železniško postajo Dobova na vlak za Avstrijo in v tem primeru lahko jejo na vlaku oz nekateri že na LPP avtobusu; tretja možnost pa je, da so po registraciji napoteni v šotor, kjer čakajo, da bodo nadaljevali pot (nekateri le nekaj ur, nekateri pa tudi čez noč) in tam lahko potem jejo, sedijo ali ležijo na tleh na odejah, in če je prisotno osebje Unicefa, se otroci lahko igrajo v otroškem kotičku. Iz tega šotora imajo ljudje dostop do 5 ali 6 WC-jev (posebnih WC-jev za invalide ni), nimajo pa dostopa do tekoče vode.

Druga skupina, torej osebe, ki nimajo potnih listov, ki je napotena najprej v šotor 1, kjer so z ograjami ločeni glede na države izvora, ima – dokler čaka na registracijo – na voljo le vodo in prostovoljci lahko dojenčkom prinesejo mleko v stekleničkah (v času naše prisotnosti druge hrane nismo videli). Iz tega šotora imajo ljudje dostop do sanitarnega šotora, kjer je poleg večjega števila WC-jev tudi (mrzla) tekoča voda. Tukaj ljudje čakajo različno dolgo, od par ur do na primer 7 ur. Ko so napoteni na registracijo, sledijo enaki trije možni scenariji, kot so opisani zgoraj. Če k času, ko ljudje čakajo na registracijo, prištejemo še pot od Slavonskega Broda do Dobove, so lahko ljudje brez hrane tudi okrog 12 ur. To je potrebno izpostaviti in pristojne pozvati, da se sistem spremeni in primerno prilagodi, da ljudje čim prej ob prihodu v Dobovo dobijo hrano. Še posebej problematično je to za otroke. V ta šotor sicer lahko vstopajo prostovoljci oz. osebje vseh prisotnih organizacij in lahko spremljajo posameznike k zdravniku, če potrebujejo pomoč (brez spremstva prostovoljcev pa begunci sami do zdravnikov ne smejo), lahko se posebej posvetijo npr. mladoletnikom brez spremstva, v kolikor jih identificirajo v skupini ljudi, in tukaj se ljudi lahko tudi informira o pravnih možnostih v zvezi z mednarodno zaščito. Po opravljeni registraciji naj podajanje tovrstnih informacij beguncem ne bi več bilo dovoljeno, kar je zelo sporno.

Trenutni sistem delitve hrane in oblek se na prvi pogled sicer zdi zelo učinkovit in hiter, a po drugi strani je ravno v tem tudi težava, saj ni zaželeno, da se ljudje ob izstopu iz šotora preveč zadržujejo ali »delajo gnečo« in tako ni veliko časa za iskanje primernih oblek ali obutve. Posledično se le-te deli le tistim, ki nujno potrebujejo, pogosto (oz redno) pa se opaža pomanjkanje čevljev in tudi hlač. Na točkah, kjer so ljudje največ časa in čakajo (npr. v šotoru pred registracijo ali po njej), pa se ne sme oz naj se ne bi delilo hrane in oblek.

Dobili smo vtis, da je težav z iskanjem družinskih članov manj in da je po drugi strani precej več pozornosti namenjene temu, da se družin ne ločuje tudi s strani policistov. Prav tako se zdi, da RFL v pristojnosti Rdečega križa veliko bolje deluje kot pred nekaj meseci.

Na obeh lokacijah, tako v sprejemnem centru Livarna kot tudi na železniški postaji, je opaziti precej manjše število policistov in vojakov kot npr. konec leta 2015. Še vedno pa obe lokaciji nadzira policija in so vse aktivnosti na obeh lokacijah povsem podrejene in odvisne od dovoljenja policije.

Postopek pregleda in registracije:

Kot že opisano, imajo prednost pri registraciji tisti z veljavnimi osebnimi dokumenti. Postopek registracije naj bi sedaj potekal veliko hitreje kot npr. konec leta 2015 in sicer zaradi tega, ker se izvaja registracija po skupinah glede na državo izvora. Tako policija za pomoč pri registraciji potrebuje samo prevajalca za en jezik in so ostali prevajalci lahko na razpolago drugje. Kljub temu, da poteka registracija sedaj hitreje, ljudje čakajo različno dolgo in tisti, ki pridejo na vrsto zadnji, lahko čakajo tudi kar nekaj ur (npr. 7).

Policisti v prvem šotoru opravijo najprej varnostni pregled, kjer beguncem pregledajo njihovo prtljago in nekaterim pregledajo tudi telefone. Odvzamejo jim vse potencialno nevarne predmete, npr. nože. Nato v drugem šotoru sledi registracija, ki se ne izvaja vedno v polni obliki (konec leta 2015 smo opazili, da je bilo odvisno od dneva). Tistim, ki imajo potne liste, policisti ožigosajo le-te, ne dobijo nobenih dodatnih papirjev. Tisti, ki nimajo potnih listov ampak le registracijske papirje iz prejšnjih držav, grejo najprej skozi »predregistracijo«. Policisti s pomočjo prevajalcev pregledajo te papirje in popravijo morebitne napake (napačni zapis imena, država izvora, rojstni podatki, itd.). Pri sami registraciji jim potem te iste papirje ožigosajo oz označijo še slovenski policisti. Če slučajno kdo nima nobenih dokumentov oz. papirjev, pa le-te dobi v Dobovi.

Mladoletniki brez spremstva:

Med begunci je kar nekaj mladoletnikov brez spremstva. Policisti in prisotne organizacije tega ne ugotovijo vedno, saj pogosto lahko presojajo le po fizičnem izgledu posameznika. V primerih, ko ugotovijo, da gre res za mladoletno osebo brez spremstva, presojajo, kaj narediti. Največkrat se odločitve sprejmejo na podlagi tega ali ima mladoletna oseba v kateri od EU držav sorodnika ali skrbnika in je namenjena k njemu/njej. Kljub temu, da bi se v vsako obravnavo mladoletnika moral vključiti pristojen center za socialno delo, se to pogosto ne zgodi in glede na pretekle izkušnje se zdi oz. vpleteni v te postopke menijo, da je pogosto za mladoletnike bolje, da pot dejansko nadaljujejo. V kolikor se jih zadrži v Sloveniji, se namreč zgodi, da so nastanjeni v Center za tujce v Postojni, ki ni primerna institucija za bivanje mladoletnih oseb, saj je režim v tej instituciji primerljiv z zaporom. V kolikor so osebe mlajše od 14 let, bi sicer morale biti nameščene v krizne centre, kjer pa prav tako nimajo kapacitet in primerne oskrbe. Če so starejši od 15 let in npr. zaprosijo za mednarodno zaščito, naj bi bili nastanjeni v Azilni dom, kjer pa tudi ni posebnih kapacitet za oskrbo mladoletnikov.

Razdelitev dela med prisotnimi organizacijami:

Rdeči križ Slovenije: pripravlja in deli hrano in je z RFL odgovoren za združevanje družin ter iskanje pogrešanih družinskih članov (če sodelavcev RKS slučajno ni prisotnih, pa to delo prevzamejo sodelavci  UNHCR in PIC). Za RFL imajo postavljen ogrevan kontejner. Na voljo imajo tudi telefon, ki jim pride še posebej prav v primerih obravnave mladoletnikov brez spremstva. V sprejemnem centru je v osrednjem šotoru skladišče hrane, odej in oblek, a pogosto primanjkuje najbolj nujnih artiklov (čevljev, hlač, bund…). Begunci sami dostopa do tega skladišča nimajo, za obleko lahko prosijo prostovoljce takoj po registraciji, po tem, ko prejmejo hrano.

Slovenska filantropija: prostovoljci čistijo šotore (pobirajo smeti, zlagajo odeje, v smeti vržejo vso obleko in obutev, ki ostane v šotorih, ko skupine beguncev odidejo) in če imajo čas, delijo obleke in begunce spremljajo k zdravnikom, saj le-ti sami do zdravnika ne smejo. Prostovoljci tudi pomagajo beguncem, ki imajo težave pri hoji ali so invalidi (na voljo je nekaj invalidskih vozičkov).

Adra in Karitas: odkar se na železniški postaji Dobova ne izvaja več registracija, so bili tudi prostovoljci teh dveh organizacij vključeni v delo v sprejemnem centru. Sodelujejo z Rdečim križem in Slovensko filantropijo pri vseh že naštetih opravilih in nalogah.

WAHA: ima v sprejemnem centru postavljen en ogrevan kontejner, ki je namenjen materam z dojenčki oz. majhnimi otroci. Imajo vse potrebno za previjanje, preoblačenje, posebno otroško hrano in igralni kotiček za otroke. Kontejner je sicer majhen in sodelavke organizacije WAHA oz. Zavoda Krog morajo matere z otroki iti iskat v šotore, jih spremljati v kontejner in potem tudi nazaj v šotor. Matere same ne smejo pristopiti do sodelavk WAHE ali do kontejnerja. Posledično to pomeni, da vse matere in dojenčki nimajo dostopa do oskrbe v kontejnerju WAHA.

UNICEF: v enem od treh velikih šotorov, kjer begunci čakajo na nadaljevanje poti, so uredili kotiček za animacijo otrok; na tleh je pisana podlaga / preproga in kotiček je ograjen. Prostovoljci oz. sodelavci UNICEF-a zabavajo otroke in se z njimi igrajo, kar vnaša tudi bolj prijetno vzdušje v cel šotor. Pri tem sodelujejo tudi prostovoljci Slovenske filantropije.

Zdravniki: trenutno so zdravniki iz Slovaške in sicer so angažirani preko Malteškega viteškega reda. Imajo poseben šotor namenjen samo zdravniški oskrbi in eno čakalnico za družinske člane bolnikov. Zdravniki sami med begunce ne hodijo oz. zelo redko, ker tudi begunci sami do zdravnikov ne smejo, je ključna vloga prostovoljcev, ki po dovoljenju policije, bolnike lahko spremljajo iz šotorov k zdravniku in nazaj. V nekaterih primerih to traja zelo dolgo.

UNHCR: zagotavljajo prevajalce predvsem za arabski in farsi jezik; prevajalci so na voljo vsem – tudi policistom in zdravnikom; UNHCR skrbi za informiranje beguncev (z napisi, plakati, letaki in tudi ustno s sodelavci prisotnimi na terenu), tudi o možnosti podaje prošnje za mednarodno zaščito, vključeni so tudi v obravnavo mladoletnih oseb brez spremstva in v informiranje tistih, ki se iz Avstrije vrnejo v Slovenijo. Ko je potrebno (kar se dogaja na dnevni ravni) pa sodelavci UNHCR pomagajo tudi pri delitvi oblek, obutve in hrane, spremljanju k zdravniku itd.

Prisotni so tudi predstavniki Civilne zaščite, Policije in Slovenske vojske.
Železniška postaja Dobova:

Na železniški postaji se postopek registracije že nekaj časa ne izvaja, saj so temperature prenizke, da bi ljudje več ur stali zunaj na mrazu. Po prihodu vlaka na železniško postajo sedaj vsi begunci gredo na avtobuse (stari LPP avtobusi) in v sprejemni center Livarna. Na poti od perona do avtobusa je postavljenih nekaj wc-jev. Za invalidne osebe oz. tiste, ki težko hodijo, je na voljo nekaj invalidskih vozičkov. Odkar se registracija na železniški postaji ne izvaja, je tam prisotnih tudi veliko manj policistov in predstavnikov vseh organizacij. Higienske razmere naj bi bile nekoliko boljše kot npr. novembra lani, vendar so vlaki, na katere vstopajo begunci, večinoma neočiščeni, polni umazanih odej in smeti in wc-ji so pogosto zelo umazani (vlaki po izstopu ene skupine in vstopu druge skupine beguncev niso očiščeni).

Razdelitev dela med prisotnimi organizacijami:

WAHA: na koncu železniške postaje (nekoliko odročno, saj begunci iz vlaka izstopijo in so napoteni v nasprotno smer) ima 2 ogrevana kontejnerja; eden je namenjen zdravniški oskrbi, vendar le za nujne primere (če kdo rabi pomoč takoj, ko vlak prispe, vsi ostali počakajo na obisk zdravnika v Livarni), drugi pa je namenjen materam z dojenčki oz. majhnimi otroki (npr. za previjanje, preoblačenje, dojenje, itd.). Tovrstna oskrba je zelo dobrodošla, a je zelo nerodna postavitev kontejnerjev, saj se večina beguncev, ki izstopijo iz vlaka, verjetno ne more obrniti na sodelavce oz prostovoljce te organizacije, če kaj potrebujejo.

Karitas in Adra: sicer so bili pristojni za delitev hrane, vendar se le-ta sistematično ne deli odkar se na železniški postaji ne opravlja registracija (smatra se, da to ni potrebno, saj vsi hrano dobijo v centru Livarna).

UNHCR: ob prihodih in odhodih vlakov so prisotni prevajalci in sodelavci UNHCR in PIC, ki begunce informirajo, skrbijo za združevanje družin (skupaj z RFL, če so tudi predstavniki RKS prisotni), pomagajo tistim, ki težje ali ne morejo hoditi z invalidskimi vozički, itd.

Prisotni so tudi predstavniki Civilne zaščite.

Informacije za prostovoljce:

Če bi radi donirali materialna ali finančna sredstva ali če se želite vključiti in pomagati v centru kot prostovoljci, lahko poskusite preko naslednjih organizacij:

Rdeči Križ Slovenije, http://www.rks.si/sl/Prostovoljsko_delo_z_migranti/

Slovenska filantropija, http://www.filantropija.org/

Adra, http://www.adra.si/

Karitas, http://www.karitas.si/daruj/prostovoljstvo/

Unicef, http://www.unicef.si/

WAHA oz. Zavod Krog, http://www.zavod-krog.si/