V preteklih dneh smo lahko opazili kar precej novih zaskrbljujočih politik oz. odločitev Slovenije in tudi praks v sprejemnih in namestitvenih centrih v Sloveniji.

V zadnjih dneh (do 16.2.) je 217 oseb, med njimi tudi tisti, ki prihajajo iz Sirije, Iraka in Afganistana (SIA), že bilo zavrnjenih in vrnjenih na Hrvaško, ki pa jih je (verižno) 16.2.2016 vrnila v Srbijo. Nato je Srbija napovedala, da ne bo več sprejela vrnjenih oseb, saj sta Hrvaška in Slovenija, s tem, ko so ljudje stopili na njuno ozemlje, prevzeli odgovornost za te osebe.

V sprejemnem centru v Dobovi še naprej velja, da so avtomatično zavrnjeni vsi, ki ne prihajajo iz SIA držav, in to ne glede na njihove osebne okoliščine, prav tako pa so med zavrnjenimi tudi državljani SIA držav, v kolikor na zavajajoča vprašanja policistov ne podajo »pravilnega« odgovora.

Spreminja se Zakon o mednarodni zaščiti, ki postaja še bolj restriktiven in to verjetno (tudi) z argumentom naše vlade o bojazni pred velikim številom vloženih prošenj za mednarodno zaščito. A številke tega zaenkrat ne podkrepijo, saj je od septembra 2015 do konca januarja 2016 v Sloveniji prošnje za mednarodno zaščito vložilo 162 oseb, v enakem obdobju leto prej pa je bilo prošenj 164. Sedaj v februarju naj bi bilo vloženih okrog 90 prošenj, kar je še vedno v primerjavi z drugimi državami izredno majhna številka.

Vlada RS je sprejela Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav na podlagi 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti. Z odlokom so se kot varne izvorne države določile: Albanija, Alžirija, Bangladeš, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Egipt, Kosovo, Makedonija, Maroko, Srbija, Tunizija in Turčija.

Dobova:

Sprva je bila pred nekaj dnevi novost, da bodo po trenutnem koridorju naprej lahko potovali le begunci iz Sirije, Iraka in Afganistana (SIA), vsi ostali pa bodo avtomatično zavrnjeni in vrnjeni na Hrvaško. Ti ljudje (iz ne SIA držav) bi sicer lahko zaprosili za mednarodno zaščito v Sloveniji, vendar je policija radikalno omejila možnosti informiranja o mednarodni zaščiti predstavnikom organizacij, ki so tam prisotne, vključno z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce (UNHCR). Navodilo s strani policije je bilo, da se ljudi lahko informira samo ob prihodu vlaka na železniško postajo in pred postopkom registracije v sprejemnem centru Livarna.

Kako to izgleda v praksi?

Na železniški postaji, ko pripelje vlak in začne policija ljudi z vlaka pošiljati na avtobuse, informiranje praktično sploh ni možno. V neki minimalni obliki lahko prevajalci, če so prisotni (niso vedno oz. je pogosto prisoten samo en prevajalec za arabski jezik), ljudi informirajo skozi okna vagonov, vendar to sliši le manjši del ljudi, ki pa tako ali tako pospravljajo svoje stvari, se premikajo proti vratom, skratka sledijo ostalim in hočejo čim prej naprej. Časa ali prostora za pogovor in dejansko informiranje o njihovih možnostih, o postopkih in o mednarodni zaščiti ni.

Ko prispejo v sprejemni center Livarna, jih policija najprej razdeli na dve skupini: na tiste z veljavnimi potnimi listi in tiste, ki osebnih dokumentov nimajo. Do nedavnega so vsi z veljavnimi dokumenti šli takoj na registracijo, v zadnjih dneh pa to velja le še za Sirijce, Iračane in Afganistance. Do te skupine ljudi organizacije, ki so tam z namenom informiranja, nimajo več dostopa – ne do tistih, ki so “uspešno registrirani”, in čakajo na odhod proti Avstriji, in ne do tistih, ki so pri sami registraciji zavrnjeni in tudi fizično ločeni od ostalih. Tako imajo ljudje zelo omejen dostop do pomembnih informacij in posledično se ne zavedajo realne situacije, dokler ni že prepozno. Ko je namreč oseba šla čez postopek registracije, ji policija ne dovoli več zaprositi za azil v Sloveniji, tudi če to željo jasno izrazijo (tudi če na glas kričijo “azil, azil” in poskušajo k sebi priklicati predstavnike organizacij, tudi UNHCR).

Do druge skupine ljudi, ki torej veljavnih dokumentov nima, imajo predstavniki različnih organizacij sicer dovoljen a zelo omejen dostop. Gibljejo se lahko zgolj ob robu šotora, po nekakšnem ozkem koridorju med ograjami, ne smejo pa stopiti med ljudi in se z njimi neomejeno pogovarjati in jim res podati vseh informacij ali odgovoriti na vsa njihova vprašanja. Tukaj naj bi ljudje še imeli možnost zaprositi za azil v Sloveniji.

Glede na vse te omejitve gibanja in komuniciranja z begunci, je vsekakor prikrajšana tudi najbolj ranljiva skupina – mladoletne osebe brez spremstva. Če predstavniki UNHCR ali drugih organizacij med ljudmi opazijo posameznike ali skupine, zraven katerih ni opaziti odraslih, takšne primere preverijo s pomočjo prevajalcev. Če se izkaže, da so mladoletni in potujejo sami, se najprej poskusi poklicati starše ali sorodnike, nato se oceni, kaj naj bi bilo v njihovo največjo korist in najpogosteje se jih poskuša priključiti kakšnemu odraslemu ali družini, se jih skupaj registrira in pot nadaljujejo skupaj. Ko to ni možno ali če gre za mlajše otroke, pa se jih zadrži v Sloveniji. Še pred kratkim so predstavniki UNHCR bili popolnoma vključeni v obravnavo teh otrok, v zadnjih dneh pa je opaziti, da te primere obravnavajo samo policija in Center za socialno delo. Mladoletnike, ki se jih v Sloveniji zadrži, odpeljejo v Center za tujce v Postojni, ki je institucija zaprtega tipa (podobna zaporu) in nikakor ni primerna za namestitev otrok.

V tem prostoru (šotoru), kjer čakajo ljudje brez veljavnih dokumentov, se izvaja nekakšna “predregistracija”. Do pred kratkim je to pomenilo zgolj to, da so policisti pregledovali papirje, ki so jih ljudje dobili v prejšnjih državah. S pomočjo prevajalcev so preverjali, če so podatki resnični in pravilni ter napačne popravili (npr. narobe črkovano ime ali nepopolno zapisano ime, napačni podatki o državi izvora, itd.). V zadnjih dneh pa policisti ljudi sprašujejo razna zavajajoča vprašanja (in silijo prevajalce v prevajanje teh vprašanj), na podlagi odgovorov pa potem odločajo, kdo lahko gre na registracijo in kdo je zavrnjen takoj tam brez da bi sploh imel možnost priti do postopka registracije.

Po pričevanju ljudi in prostovoljcev se jim namerno postavljajo zavajajoča vprašanja, kot so npr. »Zakaj želite ravno v Nemčijo?« Če oseba odgovori, da zato, ker ima tam že sorodnike, je to za policista zadosten razlog, da jo zavrne. Odgovoriti bi morala namreč samo to, da beži npr. iz Sirije zaradi vojne in želi v Nemčiji zaprositi za azil. Če katero od mlajših oseb – tudi iz SIA držav – policisti vprašajo (po tem, ko že »pravilno« odgovori, da beži pred vojno in da želi v Nemčiji zaprositi za azil): »Ja kaj pa misliš da boš v Nemčiji delala?« in ta oseba odgovori, da bi rada študirala / končala šolanje, je to zopet razlog za zavrnitev, ker policija zaključi, da je razlog te osebe za pot v Nemčijo študij, kar pa ni upravičen razlog, da bi lahko pot nadaljevala. Če podobno kdo drug odgovori (v prepričanju, da bo poudaril, da noče biti odvisen od socialne države, ampak se bo poskušal zaposliti in skrbeti zase in svojo družino čim prej), da bo poiskal zaposlitev, policija to interpretira kot da oseba želi v Nemčijo zaradi ekonomskih razlogov, kar je zopet razlog za zavrnitev.

Poleg tega policisti od prevajalcev zahtevajo, da »ugotavljajo« ali ljudje, ki trdijo, da prihajajo iz SIA držav, res prihajajo od tam, na podlagi naglasov ali dialektov jezika, ki ga govorijo. Prevajalci nikakor za takšne naloge niso usposobljeni in se to tudi od njih ne sme zahtevati. Poudarjamo, da je takšno ravnanje policije popolnoma nedopustno.

Ljudje, ki so iz SIA držav in uspešno prestanejo postopek registracije, so nato napoteni na avtobuse oz. vlak in gredo proti Avstriji. Do pred kratkim so bile tri možne poti: z vlakom skozi Jesenice, z avtobusi preko Karavank in z vlakom ali avtobusi do Šentilja. Po novem pa je edina izstopna točka iz Slovenije Šentilj.

Vsi ostali, ki pa so zavrnjeni, so ali takoj odpeljani in vrnjeni na Hrvaško, ali pa so ločeni v posebni šotor, kjer so povsem izolirani, in tam čakajo na prevoz na Hrvaško ali v Center za tujce v Postojno. Do teh ljudi policija ne dovoli nikomur, razen v primeru, če čakajo več ur in policija naroči predstavnikom humanitarnih organizacij, da jim odnesejo hrano. Tudi, če ljudje kričijo, jokajo ali na glas vpijejo “azil, azil”, jih policija ignorira, drugim pa dovoli, da bi se na klice ljudi odzvali.

Poleg tega, da Slovenija torej ljudem onemogoča dostop do azilnega postopka na podlagi državljanstva, ljudi tudi aktivno odvrača od vlaganja prošenj in jim le-to tudi preprečuje kljub jasno izraženi nameri.

Šentilj:

V namestitvenem centru Šentilj je splošno vzdušje in klima bistveno drugačno kot v sprejemnem centru v Dobovi. Razlogov je verjetno več, med njimi pa tudi ta, da s centrom upravlja Civilna zaščita in ne Policija, in ta da je tam izstopna točka iz države, v Dobovi pa je vstopna točka v Slovenijo.

Ko begunci prispejo z vlakom, jih od železniških tirov (postaje tam ni) v center pospremijo policisti in prostovoljci. Nekatere skupine ljudi so takoj usmerjene na avstrijsko mejo, drugi pa nekaj ur ostanejo v centru, kjer lahko dobijo topli ali hladen obrok, obleke ali kakšne druge potrebščine, na voljo jim je brezžični internet, elektrika oz. vtičnice za polnilce za telefone, tekoča voda, po potrebi zdravniška oskrba, za ženske posebni del enega izmed šotorov za dojenje ali preoblačenje, za otroke pa tudi posebni kotiček, kjer se lahko igrajo in nekoliko “sprostijo”. Tukaj je tudi izven šotorov nekaj zunanje površine, kjer se ljudje lahko zadržujejo / sprehajajo ali recimo skupaj s prevajalci igrajo nogomet. V Dobovi se ljudje namreč izven šotorov ne morejo in ne smejo zadrževati razen, če gredo na WC.

Avstrijska policija slovenski sporoči koliko ljudi lahko pošljejo na mejo ob kateri uri oz. na kakšne časovne intervale. Tako načeloma ljudje v Šentilju v centru niso dlje kot nekaj ur. Razen seveda vsi tisti, ki jim Avstrija vstop v državo zavrne in jih vrne v Šentilj. Ti in izjemoma še kakšna druga skupina praviloma v centru prenočijo.

O podobnih spornih in nesprejemljivih praksah, kot jih v zadnjih dneh opažamo pri slovenskih policistih v Dobovi, zavrnjeni ljudje o avstrijskih policistih poročajo že dlje časa. Vsak dan je vstop v Avstrijo iz enakih razlogov, kot so opisani zgoraj pri Dobovi, zavrnjen večjim ali manjšim skupinam, ki se potem vrnejo v namestitveni center. Policija jih sicer namesti v ločen del tega begunskega kempa. Do nedavnega prostovoljcem in predstavnikom mednarodnih organizacij ni onemogočala dostopa do teh ljudi, sedaj pa je tudi v Šentilju to preprečeno. Do sedaj je veljalo tudi, da so predstavniki prisotnih organizacij lahko podajali informacije o možnostih vložitve prošnje za azil v Sloveniji, kar očitno ne bo več možno oz. policija naj bi podala navodilo, da se ljudi lahko informira le neposredno ob meji, takoj, ko se ljudje vračajo iz avstrijske strani. Nekateri izmed zavrnjenih oseb so se za vložitev prošnje tudi odločili, večina zavrnjenih pa se za to možnost do sedaj ni odločila. Slednji so potem dobili odločbo o nastanitvi v Centru za tujce in so bili odpeljani v Postojno – po novem pa naj bi bilo možno, da se jih odpelje v Lendavo. Tisti, ki so zaprosili za azil, pa so odpeljani v Ljubljano v Azilni dom.

Mediji poročajo o kvotah, ki jih je uvedla Avstrija, kot o glavnem problemu, a očitno niso preverili števila ljudi, ki prehajajo preko Slovenije v Avstrijo vsak dan. Če bi, bi namreč videli, da 3200 ljudi, kot je po novem avstrijska kvota, že približno dva meseca ni bilo na dnevni ravni. Številke so precej manjše – od približno 600 do 2800. Sama kvota 3200 torej v praksi ne pomeni trenutno nobene spremembe.

Lahko pa bi spremembo pomenila druga kvota, ki jo je uvedla Avstrija in sicer, da bo sprejela od 19.2. naprej 80 prošenj za azil na dan. Ni jasno, kako bo Avstrija to v praksi izvajala, a bi to v praksi lahko pomenilo, da bo tisti 81. človek, ki bi izrazil željo za azil v Avstriji, bil avtomatično zavrnjen in ne bi imel možnosti, da za azil zaprosi v Nemčiji. Ob tem pa je seveda potrebno še preveriti, koliko ljudi je v Avstriji zaprosilo za azil na dnevni bazi do sedaj, torej ali ta kvota v praksi sploh pomeni kakšno spremembo.

Lendava:

Od ponedeljka 15.2., ko so iz Centra za tujce iz Postojne tja odpeljali 55 moških, ki jim je bila onemogočena pot v Avstrijo, je zopet v uporabi namestitveni center v Lendavi. Razlog, da so te ljudi premestili iz Postojne je, da je v Centru za tujce bilo že skoraj 200 (zavrnjenih) oseb, kar sicer kapacitete centra dopuščajo (postelj bi naj bilo okrog 250), vendar pa je prej bilo tam v povprečju zelo majhno število ljudi hkrati (okrog 10). Po pričevanju teh moških, ki so bili potem nastanjeni v centru v Lendavi, so nekateri bili v Postojni zaprti že 25 dni. Nihče pa ne ve, kaj se bo z njimi zgodilo, kam bodo vrnjeni – a na Hrvaško ali v države izvora in ali je to sploh možno. Jasno je, da to nikakor ni možno vsaj za tiste, ki prihajajo iz Sirije, Iraka in Afganistana. A vseeno so ljudje tam brez konkretnih informacij, baje jih nimajo niti policisti in sodelavci prisotnih organizacij. Nihče tudi ne ve, kdaj se bo kakšna vrnitev izvedla.

V tem centru naj bi ljudje imeli možnost informiranja o mednarodni zaščiti v Sloveniji, vendar je problem v tem, da so po navodilu policije prejeli informacije, da sicer v Sloveniji lahko zaprosijo za azil, vendar bodo v tem primeri vrnjeni v Center za tujce v Postojno, kjer bodo zaprti, dokler njihovih prošenj ne zavrnejo in jih nato deportirajo v izvorne države. Podajanje takšnih informacij je popolnoma nedopustno. Policisti, ki so prisotni v namestitvenem centru, ne morejo komentirati azilnega postopka in predvideti odločitve – še posebej pa je to sporno v primerih, ko gre za ljudi iz držav, ki niso bile uvrščene na seznam t.i. varnih držav. Med ljudmi, ki so prejeli takšne informacije so bili namreč tudi državljani Sirije, Iraka in Afganistana.

S centrom sicer upravlja Civilna zaščita, a je ista vodstvena oseba hkrati tudi vodja lokalnega Rdečega križa, ki je prav tako zadolžen za oskrbo ljudi v centru. Poleg njih so prisotni še Karitas, Slovenska filantropija, UNHCR in predstavniki PIC v sodelovanju z UNHCR. Ljudem so v centru na voljo ležišča, hrana, po potrebi tudi zdravniška oskrba. Ne morejo se pa npr. stuširati, čeprav so tam že četrti dan. Vendar glede na specifično skupino, ki je bila tja nameščena, je vzdušje zelo napeto, ljudje so obupani in frustrirani, saj ne dobijo nobenih konkretnih informacij in ne vedo, kaj jih čaka.

Prvi dan so štirje moški pobegnili iz centra, kar je policija ugotovila naslednje jutro ob zajtrku. Dva so policisti kmalu našli v okolici Lendave in pripeljali nazaj, eden se je v center vrnil sam, četrtega moškega pa policija še išče. Že brez tega dogodka je bil odnos lokalne skupnosti izredno negativen. Sedaj po ponovni aktivaciji centra pa naj bi del lokalnega prebivalstva pozival župana k odstopu in zahteval zaprtje namestitvenega centra v njihovi občini. Glede na to, da naj bi v tem namestitvenem centru bili nameščeni samo zavrnjeni oz. tisti, ki so predhodno že bili nastanjeni v Centru za tujce, in poleg tega so vsaj zaenkrat tam samo samski moški, se lahko pričakuje le še bolj negativen odnos lokalnega prebivalstva, čigar vsakodnevno življenje se sicer zaradi tega centra v industrijski coni v Lendavi verjetno sploh ni spremenilo. Jasno pa je, da je med ljudmi prisotno veliko strahu, a tudi predsodkov in nestrpnosti.