Poročilo iz Šentilja

V ponedeljek smo bili v namestitvenem centru za begunce v Šentilju.

Splošno stanje:

V ponedeljek, 2. novembra 2015, je približno 5000 beguncev prečkalo mejo z Avstrijo v Šentilju. Popoldne in zvečer je avstrijska policija begunce čez mejo spuščala zelo počasi. Ko smo ob 10. uri zvečer odšli, je bil kamp že poln in ni več bilo dostopnih zložljivih ležišč v ogrevanih šotorih. Nekateri ljudje so že spali na tleh všotorih. Zvečer smo slišali, da tudi odej ni več na razpolago. V kampu je bilo približno 3000 ljudi in dodatnih 1000 na »nikogaršnji zemlji« med državama. Od policije smo slišali, da ponoči pričakujejo prihod še približno 1000 ljudi z vlakom in še 20 avtobusov. Zdi se, da je ta »nikogaršnja zemlja« med  mejama glavni problem v Šentilju. Ko begunci pridejo do avstrijske meje, morajo pogosto čakati več ur zunaj, včasih tudi ponoči, preden lahko prečkajo v Avstrijo. Ker nobena od dveh držav noče prevzeti odgovornosti za to področje, begunci ostajajo za ograjo brez dostopa do vode, hrane, oblačil in odej, ter brez možnosti, da bi šli nazaj v kamp, če bi želeli. Edina vidna izjema je bila, ko je nekdo potreboval zdravnika. V tem primeru so jih  vojaki pospremili nazaj v kamp ter nekaterim tudi ponudili, da ostanejo v kampu, če tako želijo. Večinoma niso ostali, saj so bili njihovi sorodniki ali prijatelji pri meji in se niso želeli ločiti od njih.

Kamp V Šentilju je razdeljen na dva dela, spodnji in zgornji. Spodnji del je sestavljen iz več ogrevanih šotorov srednje velikosti, šotora, ki služi kot jedilnica, in šotora za razdeljevanje oblačil, zunaj pa so stranišča,  en tuš in korita z vodo. Zgornji del je – podobno – sestavljen iz ogromnega ogrevanega šotora, šotora, ki služi kot jedilnica, in  šotora za razdeljevanje oblačil, zunaj pa so sanitarije, tri prhe in korita z vodo. Razdeljevanje hrane je bilo precej učinkovito; zvečer okoli 19h so begunci prejeli topel obrok in ga lahko pojedli znotraj ogrevanega šotora. Opazili pa smo problem, ko so nekatere skupine beguncev prispele v kamp v času, ko se hrana ni razdeljevala in so jih poslali naprej do meje pred razdeljevanjem hrane v večernih urah. Te skupine ljudi so nato bile prisiljene čakati nekaj ur na »nikogaršnji zemlji«, kjer ničesar ni bilo na voljo. Tudi razdeljevanje oblačil v kampu je bilo učinkovito, vendar je primanjkovalo nekaterih stvari (predvsem zimskih čevljev, jaken, rokavic, kap itd.). Zdelo se je, da je skladišče polno (da so skladišča polna in ne morejo sprejemati novih donacij so napovedale tudi vse humanitarne organizacije). Bilo bi koristno, če bi se v skladiščih naredila temeljita selekcija, da bi se naredil prostor za nove donacije, ki jih ljudje ponujajo. Splošno vzdušje v kampu je bilo mirno, brez večjih napetosti ali težav.

Opombe:

• Nikogaršnja zemlja: Popoldne in zvečer je veliko ljudi čakalo med slovensko in avstrijsko mejo. Nekatere skupine beguncev so prišle v kamp, hitro potem pa so jih poslali na nikogaršnjo zemljo. Le nekaj ljudi je bilo v tem kratkem času obveščeno, kje lahko dobijo oblačila ali odeje, še manj jih je imelo čas, da obišče zdravnika, če so potrebovali pomoč. Ker je okoli štirih popoldan na avstrijski meji čakalo 2000 ljudi, okoli sedme ali osme ure pa jih je bilo še vedno približno 1500, je bilo očitno, da bodo mnogi od njih čakali zunaj na mrazu tudi ponoči. Ob 10h zvečer je približno 1000 ljudi še vedno čakalo med mejama. Niso imeli možnosti, da pridejo nazaj v taborišče in so ostali zunaj brez ustreznih oblačil, vode in hrane. Do kampa bi jih pospremili samo v nujnih primerih, če bi potrebovali zdravnika. Humanitarne organizacije, ki so bile prisotne v kampu, so bile obveščene o razmerah na »nikogaršnji zemlji« ter da so begunci prosili za pomoč, hrano in vodo, vendar se na to niso odzvale (ali nič niso mogle storiti?). Noč je bila zelo hladna (okoli 2 stopinji Celzija) in kljub ognjem, ki so si jih begunci prižigali, so imeli le malo možnosti, da se ogrejejo.

• Odpiranje ograje kampa in usmerjanje beguncev proti meji: Naslednji problem je nastal pri odprtju ograje in usmerjanju ljudi proti meji. Policisti so samo odprli ograjo in se drli na begunce, da naj gredo in se premaknejo (v angl. “go, go, go!”). Ljudje sprva sploh niso razumeli, kaj se dogaja, saj so pred kratkim šele prišli v kamp in jim je bilo naročeno naj se namestijo, čakajo na hrano itd., kmalu potem pa so jim že govorili, naj gredo. To je tudi ustvarilo paniko med ljudmi, saj so naglo pobirali ali v naglici celo pozabili svoje stvari ter tekli proti meji. Niso bili obveščeni, da bodo verjetno dolgo čakali na meji (na »nikogaršnji zemlji«), morda tudi ponoči, tako da se niso mogli pripraviti in vzeti s sabo (dovolj) oblačil, vode in hrane, še posebej mleka za dojenčke. Naslednji problem pri odprtju je bil,  da so mladi moški ali odrasli, ki potujejo sami, bili najhitrejši in so prispeli na vrsto za prečkanje meje pred družinami; družine so zaostajale, saj niso mogle hitro teči, in so potem morale čakati najdlje, da bi prečkale mejo. Najbolj ranljive skupine, kot so družine z majhnimi otroki in dojenčki ter nosečnice, bi morale imeti prednost, da prve prečkajo mejo.

• Zdravniška pomoč: Obstaja le en medicinski šotor v spodnjem delu kampa. Begunci, ki so nameščeni v zgornjem delu kampa, lahko obiščejo zdravnika v drugem delu kampa, ampak morajo počakati prostovoljca, da jih pospremi v drugi del in nazaj. To je zelo zamudno in težje izvedljivo  v večernih urah, ko v kampu ni veliko prostovoljcev. Povezano s tem se pojavlja še ena težava – potencialno ločevanje družin, ko nekdo obišče zdravnika, v tem času pa policija začne usmerjat ljudi proti meji.

• Vojska: V Šentilju je bilo več vojakov kot policistov. Zdelo se je, da so mirnejši kot policisti in bolj pripravljeni pomagati beguncem.

• Zatiranje škodljivcev (strup za podgane): Videli smo veliko škatel za zatiranje škodljivcev (vabe za podgane in miši) okrog kampa v Šentilju. Vendar smo tudi videli, da se nekaj otrok v kampu igra z eno izmed škatel.  Ko jo je prostovoljec vzel stran od otrok, je bila prazna in nismo videli strupa, ampak to bi lahko imelo hude posledice. Te škatle z vabami in strupi morajo biti izven dosega vsakogar, še posebej otrok. Opozorila na škatlah so bila napisana samo v slovenščini in angleščini, tako da večina ljudi ne more razumeti, da na njih piše »nevarnost«, »strup« in »ne dotikaj se«.

• Posebni prostor za ženske: Obstajati mora ločen prostor za ženske za dojenje in preoblačenje. Vsaj minimalno stopnjo zasebnosti je potrebno zagotoviti v kampu.

• Nezadostne kapacitete: V kampu je bilo več ljudi, kot je bilo dostopnih zložljivih ležišč. Zato je veliko ljudi moralo spati na tleh v šotorih, samo na odejah (v nekem trenutku v večernih urah je zmanjkalo tudi odej).

• Združevanje družin: Šotor Rdečega križa se je zaprl ob 7. uri zvečer, kar je predstavljalo problem za begunce, ki so prispeli v večernih urah in ponoči ter so iskali svoje družinske člane. Ta sistem tudi ni zelo učinkovit – pogost odgovor je bil, naj begunci nadaljujejo svojo pot v Avstrijo in poiščejo svoje družinske člane tam.

Prostovoljci: Tisti, ki ste pripravljeni pomagati, se lahko obrnete na Slovensko filantropijo. Najboljši način, da se prijavite kot prostovoljec/ka je, da obiščete njihovo spletno stran (http://www.filantropija.org/en/) in izpolnite obrazec. V vsakem primeru, če ste v bližini, se lahko vedno oglasite neposredno na terenu pri Civilni zaščiti ali pri koordinatorju prostovoljcev. Ta dan so nekateri ljudje bili vključeni v ekipo prostovoljcev na ta način. Begunci, ki obtičijo na »nikogaršnji zemlji«, večinoma nimajo dostopa do vode in hrane, vendar je pomoč potrebna. Poskušajte izvedeti, kako bi lahko pomagali na tem področju.

Kaj je potrebno:

Na ta dan, ker so bila skladišča polna, so zavračali dodatna oblačila. Bolje je, da preden karkoli prinesete, stopite v stik z njimi in vprašate, kaj se potrebuje. Za več informacij se lahko obrnete na to številko: 0038631786028.

Odeje bi verjetno prišle prav, saj jih je ta večer zmanjkalo.